Predsedniška diplomacija

Piše:

Obisk predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v Rimu

Obisk predsednika Pahorja v Rimu je eno od zadnjih bilateralnih srečanj z italijanskim predsednikom Mattarello. Obema se namreč izteka mandat, Mattarelli že v začetku prihodnjega leta, Pahorju pa v drugi polovici leta 2022. Vemo pa tudi, da srečanje na Kvirinalu ni bilo zadnje. Veliki finale tega “posebnega prijateljstva” bo najbrž na Trgu Evrope, oktobra letos. Tudi ta obisk bo imel pomemben simbolični pomen. Leta 2004 (pred manj kot 2 desetletjema) je ob vključitvi Slovenije na evropski zemljevid bil Trg Evrope v središču mednarodne pozornosti. Tam sta bila predsednik Evropske komisije Romano Prodi in slovenski politični vrh (vključno z Borutom Pahorjem, tedanjim predsednikom Državnega zbora), italijanska vlada (premier je bil Berlusconi) pa je poslala le funkcionarja nižjega ranga.

Prijateljstvo, ki ga je treba izkoristiti

Tempora mutantur, ni kaj. A v tem kontekstu je zanimivo pogledati, kaj prinašajo ti spremenjeni časi in kaj pomeni prijateljstvo med Borutom Pahorjem in Sergiom Mattarello za nas. Najprej je treba razumeti, da gre v tem primeru za osebno prijateljstvo. Brez tega dejavnika bi ne bil mogoč obisk v Doberdobu ob odkritju spomenika slovenskim vojakom, padlim med 1. svetovno vojno. Niti bi ne bil mogoč skupni poklon lani v Narodnem domu in v Bazovici. Predsednika Pahor in Mattarella sta vzpostavila človeški stik na zasebni ravni, kar pomeni, da se bo ta “posebni odnos” na ravni Italija – Slovenija sklenil prihodnje leto s koncem mandata obeh predsednikov. Rezultati bodo seveda ostali, tako tudi nekateri skupni projekti, ki so bili zastavljeni. Primer tega je prav podpora EPK 2025, do katere ne bosta mogla biti ravnodušna niti prihodnja predsednika. Nova Gorica in Gorica imata uradno zagotovljeno pokroviteljstvo obeh predsednikov, v kratkem bosta Pahor in Mattarella tudi skupaj nagovorila obe mesti na simbolnem Trgu Evrope. To je dejansko ovrednotenje blagovne znamke EPK 2025, ki bo nujno padlo v naročje njunima naslednikoma.

Ker pa gre za odnos na osebni ravni, bo nekaj drugih stvari v prihodnosti težko ponoviti. Zaradi drugačnih okoliščin, ki se bodo ustvarile. Pomenljiv in zgovoren je za našo narodno skupnost dnevni red srečanja, ki sta ga prejšnji teden imela Pahor in Mattarella na Kvirinalu. Skoraj vse obravnavane teme so bile tesno povezane s slovensko narodno skupnostjo v Italiji. Če to misel nekoliko poenostavimo: predsednika Slovenije in Italije sta se srečala, da bi se pogovarjala o slovenski manjšini v Furlaniji Julijski krajini. Nikoli bi si česa takega ne mogli predstavljati, ne v preteklosti in malodane niti danes. In težko bo kaj takega ponoviti. Kaj bo pa od tega ostalo?

Jasno je, da imata predsednika republike v parlamentarnih demokracijah, kakršni sta Italija in Slovenija, zgolj simbolno vlogo. Res pa je tudi, da je v Italiji (precej bolj kot v Sloveniji) institucija predsednika republike visoko spoštovana moralna avtoriteta. Če je torej Pahor nagovoril Mattarello in bo italijanski predsednik “dvignil telefon”, bodo učinki vidni. Zaradi tega je zanimivo prisluhniti besedam slovenskega predsednika po srečanju na Kvirinalu. Iz intervjuja, ki ga je predvajal slovenski televizijski dnevnik RAI, gre izpostaviti dve pojasnili slovenskega predsednika.

Mattarella kot garant za Narodni dom

Prvo je povezano z Narodnim domom. Pahor je dejal, da bo do 13. julija opravljen stvarni prenos Narodnega doma na istoimensko fundacijo, ki ga bo prevzela v last. Kaj to pomeni? Predvsem gre za natančnejšo opredelitev časovnega roka, v katerem naj bi bile odstranjene ovire, ki onemogočajo nadaljevanje tega procesa. Govorimo o spremembi 19. člena zaščitnega zakona, ki je potrebna za stvarni prenos lastništva in ki je v domeni italijanske vlade. To vprašanje se je namreč odprlo že takoj po 13. juliju lani. Najprej je bilo predvideno, da bo vlada 19. člen zaščitnega zakona spremenila z amandmajem k lanskemu finančnemu zakonu, ki je bil sprejet tik pred novim letom. To se ni izšlo. Neuradno je bilo nato slišati, da bi omenjeni amandma vlada lahko predstavila v sklopu enega od odlokov za pomoč gospodarstvu (takrat še znanih kot Ristori). Ko je nastopila vladna kriza in je padla druga Contejeva vlada, tudi ta časovnica ni bila več aktualna. Nova vlada in novi mandatar v tako negotovem političnem času pa s seboj prinašata nova zavlačevanja pri vsedržavno nenujnih temah. Zato moramo s tega vidika jemati nedavni obisk Pahorja pri Mattarelli kot neke vrste jamstvo, da bo italijanski predsednik opomnik za pristojne v vladi, naj zaženejo birokracijo tudi v zvezi s tem vprašanjem. Ker doslej tega pristojni funkcionarji niso izvedli, je pred slovenskim predsednikom vlogo moralnega garanta prevzel italijanski predsednik.

Ministrica Cartabia, zaveznik v vladi

Še zanimivejša pa je bila Pahorjeva izjava v zvezi s pogovori na Kvirinalu o zastopstvu slovenske narodne skupnosti v parlamentu v Rimu. Dejal je, da Mattarella razume, da je treba ob spreminjanju volilne zakonodaje vnesti ustrezna določila, ki bi omogočila nadaljnjo stvarno možnost izvolitve slovenskega predstavnika. Jasno je, da predsednik republike v zakonodajnem postopku nima nobenih pooblastil in formalne možnosti vplivanja na parlamentarce, ki bodo morali odobriti dokončno besedilo novega volilnega zakona v okviru ustavne reforme zmanjšanega števila parlamentarcev. Pahor je ob vsem tem pojasnil, da lahko predsednik Mattarella “reagira drugače”. Konkretneje je nato pojasnil, da bi lahko to dosegel s svojim vplivom na pristojne ministre, natančneje na ministrico za pravosodje.

V Draghijevi vladi to vlogo opravlja nekdanja predsednica Ustavnega sodišča Marta Cartabia (prva ženska na tem mestu). Gre za ugledno ustavno pravnico, ki je bila že večkrat med ožjimi kandidati za prestižne politične funkcije. Njeno ime je bilo z Draghijevim v igri za mandatarstvo tudi v obdobju krize druge Contejeve vlade. Predsednik Mattarella ministrico Cartabia zelo ceni, povezuje ju tudi prijateljski odnos. Ko sta bila skupaj člana Ustavnega sodišča, sta bila namreč tudi soseda. Cartabia v Draghijevi vladi spada v kvoto “tehničnih ministrov”. Gre za tiste ministre na ključnih položajih, ki sta jih izbrala Draghi in Mattarella in ki torej niso izraz posameznih strank. Po Pahorjevih besedah bi v prihodnjih tednih in mesecih lahko bila prav ministrica Cartabia tisti dejavnik, ki bi posegel v prid kakršnemukoli določilu glede manjšinskega zastopstva.

Jamstev ni, je pa izhodišče

To je seveda (že spet) samo izhodišče. Jamstev ni. Dejstvo, da je Cartabia tehnična ministrica, lahko vidimo v luči kozarca, ki je poln do polovice ali na pol prazen. Njena tesna vez z Draghijem in Mattarello pomeni, da njen glas v zdajšnji vladi in v današnji politični sliki italijanskega parlamenta ne sme biti preslišan. In to je pozitivna plat. Ker pa ni članica nobene stranke, bi vsakršna sprememba zdajšnje politične slike lahko zamajala njeno “pogajalsko moč”. Pahorjeve besede gre zato razumeti samo kot izhodišče ali kot potencialni “kanal” delovanja slovenske predsedniške diplomacije. Ne gre za rešitve, gre za možnosti. In očitno je pravosodno ministrstvo v tem trenutku ena od možnosti za institucionalno predstavitev teme slovenskega zastopstva v Rimu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme