Predbožični pastel

Piše: Majda Artač Sturman

Branje za praznične dni

Vidim te, kako pozorno poslušaš. Nepremično, z glavo malce nagnjeno naprej, da ti svileni lasje božajo levo lice. Ne utegnem te pogledati. Paziti moram na svoje besede, da ga ne polomim. Ti si skoraj vedno prisotna. Le kako zmoreš? Družina, pa trije otroci, služba. Nekaj te žene, da prihajaš. Praviš, da si zaljubljena v besedo prav tako, kot si zaljubljena v glasbo. Ko te obiščem, me vedno sprejmejo preludiji na klavirju. Rada igraš Debussya, tudi Beethovna. Kot rada bereš, bereš ruske in francoske romane. Dostojevski je velik, a težak, vendar ga ti zmoreš. Ne vem, kdaj utegneš toliko brati. Govoriš mi o Tolstoju, Hugoju, o njegovih Nesrečnikih, kako si obiskala Notredamsko katedralo pred strahotnim požigom, da bi si bolj živo predstavljala, kako je tam igral skrivalnice grbavi notredamski zvonar. Hvala, ker me bodriš, ker se pogovarjaš z mano. Nate lahko vedno računam, se zanesem, tudi danes.

Danes je čuden dan. Dežja na pretek, topel veter v decembru jemlje sapo. Nekaj čudnega je v zraku. Kot neka obsedenost z darili. Veseli december je vzel vso moč nekdanjemu adventu. Nad mestom leži težak plašč predpraznične norosti. Vse hiti, teka sem ter tja, na koncerte, božičnice, proslave, zaključne večerje, sindikalna srečanja. Potem pa najdi čas za umiritev. Saj bom znorela od vsega tega beganja. Včeraj božični sejem na šoli, danes prižiganje lučk na vaškem trgu z recitacijo najmlajših. Saj sem tudi zraven, pripravila sem jih. Žal mi je, da bom malo zamudila, ne morem biti povsod.

Vendar nisem mogla ne priti na Martino predstavitev. Kaj že govori predstavnik založbe? Da je njen roman eden najbolj zanimivih prvencev zadnjih časov. Bo že tako, naj mu verjamem? Marta piše že dolgo, a je vse ostajalo v predalu. Spomnim se, kako jo je na višji šoli hvalil profesor slovenščine. Da je edina, ki obvlada jezik, kot je treba, to je brezhibno, pa tudi ideje da ima. Takrat je pisala predvsem poezijo, tako vso zveriženo, da jaz nisem razumela nič. Mi ni bila všeč, a ji nisem povedala. Si nisem upala, da se ne bi zdela nazaj s kartami. Nazadnjaška, po starem. Takrat je bila v modi pesniška avantgarda, poezija nihilizma. Delala sem se, da jo razumem, da je poezija lepa, čeprav posebna, samosvoja.

“Kot sem že poudaril, si pri naši založbi štejemo v čast, da nam je avtorica, ki že dolgo piše in objavlja v osrednjih literarnih revijah, zaupala romaneskni prvenec. Ko smo ga prebrali, smo si bili vsi – Maruša, Damjan in jaz – edini, da mora iziti. Bilo bi škoda, da bi se tako izjemen rokopis prašil v kakem predalu. Pravzaprav – da bi ostajal v računalniškem pomnilniku. Pri nas doslej še ni izšlo nič podobnega, besedilo vnaša v naš literarni prostor svežino, pravzaprav izjemno precizno narativno strukturo. Roman je strukturiran ciklično, tam kjer se začne, se tudi konča. Z istim stavkom: Bil je siv, dolgočasen, nezanimiv ponedeljek. Nič ni kazalo, da se bo tako zapletlo.

Glavni junak Fjodor (pri poimenovanjih je čutiti vpliv ruskega romana!) se nekega jutra zbudi in ugotovi, da je ležišče zraven njega nedotaknjeno. Kje je njegova Anastazija? Praznina postelje ga povleče v blodnjak norosti. Ne bom razkrival fabule in predstavljal motivno-tematskih značilnosti dela, da bralcev ne prikrajšam za bralni užitek. Skratka, ne bom dolgovezil … Saj nas je danes komaj za prste ene roke, je pa zato bolj intimno, doživeto.

Knjigo danes lahko kupite z desetodstotnim popustom.”

Zakašljalo je, nato je zašuštel papirček, iz katerega je poslušalec nasproti možakarja, ki je na vse pretege hvalil roman, odvil bonbon. A nerodi, kot je bil, se je izmuznil, se zakotalil na tla in se zdrobil na koščke. Kot da se je še en sladki trenutek razblinil, izničil!

Predstavnik založbe in Marta sta se dvignila, nerodnež in Taja tudi. Ona je sicer knjigo že imela. Da bi jo vsaj oni moški kupil! Marta je toliko vlagala v pisanje, tako se je bala drevišnjega nastopa pred publiko. Bala se je, kako bo publika sprejela njen prvenec. Zdaj pa ta praznina, ta gluha loza!

Strah je bil odveč, za tista dva udeleženca, za prijateljico Tajo in nerodneža! Marta je razočarano stopila pred pult, na katerem so bili razpostavljeni izvodi njenega prvenca. Kako, da se na vabila in oglaševanje medijev ni odzval skoraj nihče? Saj jo poznajo, dolgo že piše tudi za dnevnik. Niso prišli, polomija! Ko jih je nagovorila in povabila na ulici, se je ta izgovarjal tako, drugi drugače. Da imajo pevske vaje pred božičnimi koncerti, da morajo na šolsko božičnico, da morajo po vnuke v vrtec, nato na pravljično urico … Žal, a ne utegnejo, vsekakor čestitajo za literarni podvig. Toda drugi, ki jih vidiš običajno na predstavitvah, kam so se zarili? Zakaj se niso odzvali? Saj so vabili preko medijev, v dnevniku, po radiu.

Poparjena se je Marta obrnila k Taji in izstrelila nekaj stavkov:

“Že res, da je danes ponedeljek, neobičajen dan za predstavitev …  A ponedeljek ni izgovor … Veš kaj, če bi pisala v italijanščini, bi bilo danes tu morje ljudi. In bi kupovali knjigo kot božično darilo za prijatelje, ali pa kaj veš, morda celo zase …”

Taja je objela prijateljico. Joj, koliko je ura, preveč zamujam, je pomislila, se opravičila in odvihrala do avtomobila na bližnjem parkirišču.

Okrašeno smreko sredi živahno obljudenega vaškega trga so že krasile svetlikajoče se božične lučke. Otroški zborček je že dopadljivo odpel Sveto noč, zdaj so bili na vrsti malčki z recitacijo, Taje pa od nikoder.

Kdo ve, je morda obtičala v prometnem zamašku?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme