Pred Teboj smo, Sveti Duh

Sinoda o sinodalnosti

Sredi oktobra smo stopili v proces sinode o sinodalnosti, ki ima za cilj sinodalnost Cerkve. Vsak je povabljen, da sodeluje. Na samem začetku je veliko pomislekov, dvomov in nemoči. Kako se bomo pogovarjali o temah in vprašanjih, ki jih najdemo v vademecumu, če je zaradi ukrepov proti pandemiji naše srečevanje omejeno? Število kristjanov, ki obiskujejo bogoslužje in razna srečanja, se je drastično zmanjšalo. Koliko kristjane, ki so še dejavni, ta vprašanja sploh zanimajo? Kako jih animirati? Če pomislim na starejše žene, ki prihajajo k sv. maši med tednom in pred sv. mašo molijo rožni venec – mislim, da jih pogovor o teh vprašanjih ne zanima kaj dosti. Kako priti do t. i. oddaljenih kristjanov, da povedo svoje mnenje? Kaj o Cerkvi menijo neverni, muslimani, pripadniki novodobnih gibanj …? Delno to lahko ugotovimo iz njihovih zapisov, javnih nastopov, medverskega dialoga … Se bo Cerkev po tej sinodi res spremenila, ali pa bomo zgolj debatirali o desetih temah, nato pa bo šlo vse po starem? Bo kakšen premik glede statusa Petrovega naslednika, glede upoštevanja subsidiarnosti v Cerkvi, glede odnosa med kleriki in laiki? Če ne bo prišlo do bistvenih sprememb v odnosih znotraj Cerkve in v odnosih Cerkve do sveta, pomeni, da bo sinoda potekala zgolj na formalni ravni. Vse bo lepa fasada, v Cerkvi pa se ne bo spremenilo nič: Cerkev bo še naprej klerikalna, škofje in duhovniki bojo zlorabljali svojo formalno moč in avtoriteto, laiki bodo rinili na področje liturgije, o tem, kako evangelizirati svetne realnosti, pa ne bo razmisleka … Pogosto slišim utemeljevanje različnih stališč s “papež je rekel”. Mar ni to klerikalizem par excellence?

Kaj govori Sveti Duh Cerkvi? Kako deluje Sveti Duh? Bojim se, da imamo v glavi nekakšen “iluministični model” razumevanja Svetega Duha: jaz molim oziroma mi zmolimo eno molitvico k Svetemu Duhu in “Sveti Duh” (?) nas takoj iluminira, razsvetli. Problem nastane, če “Sveti Duh”, vsakemu govori drugače in so si ta mnenja v diametralnem nasprotju, mi pa se začnemo med seboj kregati, kdo ima prav. Morda se odločimo celo za medsebojno izobčenje in verske vojne … Mar ni tako znotraj protestantizma nastalo na stotine cerkvenih skupnosti? Ker je “Sveti Duh” govoril posameznim gurujem, ker vsak bere in razlaga Sveto pismo sam … Je res v vseh teh primerih na delu Sveti Duh? Kaj pa, če so na delu hudobni duhovi, demoni, Satan, ki ima za cilj razdvajati ljudi, širiti socialno sovraštvo, povzročati vojne in kaos ter voditi ljudi v depresijo in obup?

“Hoditi skupaj” samo po sebi ne zadostuje. Skupaj lahko gremo tudi v prepad, v pogubljenje, v pekel. “Hoditi skupaj” postane smiselno, če hodimo skupaj z glavo, ki je Kristus, če se zares predamo vetru Svetega Duha. Kako priti do tega? Kaj se dogaja z našo krščansko skupnostjo? Je dovolj, da smo “pridni”, da je zadoščeno vsem birokratskim predpisom, da so dobri odnosi med Cerkvijo in državo, da ni problemov, da Cerkev upošteva politično korektnost, da so duhovniki prijazni do ljudi in jim gredo na roko, da se prilagodimo sodobnemu svetu, da je Cerkev v medijih pozitivno prikazana in ima v družbi dober rating? Nam vse to pomaga? Semenišča so skoraj prazna, nedeljske sv. maše se udeležuje še peščica ljudi, cerkvenih porok skoraj ni več … Koga taka Cerkev sploh še zanima? Odgovor na te pomisleke, ki sem ga pogosto deležen, je: morali se bomo sprijazniti in se odpovedati močni religiji, postati skupnost, ki živi v pristnem odnosu z Bogom. Se strinjam. Že zdaj smo kristjani v manjšini. Manjšina pa žal, samo zato, ker je manjšina, še ni kvalitetna in še ni osvobojena religiozne navlake. Največji revež tega sveta je lahko zelo pohlepen. Naše male krščanske skupnosti so lahko ultra klerikalne, povsem mrtve, heretične in nekrščanske. Zanimivo, v prvih stoletjih, ko so bili kristjani zaradi politične nekorektnosti preganjani, se je krščanstvo širilo z bliskovito hitrostjo, danes pa smo postali negibni, brezbrižni, neodzivni, anestezirani … Vsekakor manjšinskosti in obrobnosti ne smemo istovetiti s prebujenostjo, intenzivnostjo in svetostjo.

Pred nami je 1700 letnica nicejskega koncila (325), prvega koncila Cerkve, ki ga je sklical cesar Konstantin. Četudi mnogi na cesarja Konstantina gledajo negativno in so kritični do t. i. “konstantinove cerkve”, je cesar Konstantin vedel, da needinosti v Cerkvi, ki povzroča “političen problem”, ne more rešiti s svojimi političnimi dekreti. Zato je sklical koncil; podobno za njim cesar Teodozij, ki je sklical drugi vesoljni koncil. Zanimivo, da prvih dveh koncilov ni sklical Petrov naslednik, temveč dva “koncilska cesarja”, ki sta s tem priznala, da nista Bog, da nista vse, da nista pristojna za odgovore na vsa vprašanja.

Menim, da gre tudi danes v Cerkvi za podobno situacijo, za vprašanje pristojnosti, za vprašanje odnosa med sinodalnostjo in primatom. Zanimivo je, da je papež Frančišek začel sinodo o sinodalnosti. Kakšen je odnos med škofi in duhovniki, med škofi in metropoliti, med papežem in škofi, med kleriki in laiki? To vprašanje še zdaleč ni rešeno. Ne smemo pozabiti, da so Petrov primat pred vzhodnim razkolom (1054) priznavale tudi Cerkve na Vzhodu, danes pa smo še zelo daleč od edinosti katoliške in pravoslavne Cerkve. S tega vidika je pravzaprav največji problem “primat” oziroma odnos med sinodalnostjo Cerkve in primatom ter iskanje soglasja med obema. Problem je torej “vrh piramide”, ki ne bo odpravljen s tem, če piramido obrnemo navzdol. Lepo je, da je sedanji papež Frančišek povabil kristjane po vsem svetu k sinodalni prenovi, toda mar ni le ta najbolj potrebna na vrhu? Vprašanje je, če je piramida najboljša prispodoba za Cerkev. Veliko primernejši model je morda elipsa, ki ima dva fokusa. Na eni strani je “primat”, ki bi moral biti primat ljubezni, na drugi strani “sinodalnost”. Res Cerkev lahko postane le sinodalna in se odpove principu primata? Vsi smo poklicani v službo ljubezni, služenja in sprave. Sveti Duh nas vodi k iskanju soglasja med nami, ki imamo v skrivnostnem telesu Cerkve različne vloge. Papež ni nad Cerkvijo, sinodalnosti pa ne smemo enačiti z demokracijo, kajti Jezus je Pot, Resnica in Življenje. Kristus nas uči, hrani, nam odpušča grehe … S tega vidika lahko pod vprašaj postavimo tudi vlogo rimske kurije. Je rimska kurija v službi vesoljne Cerkve in sinodalnosti ali predvsem v službi papeža, primata in cerkvenega centralizma? Kako uravnotežiti odnose v “elipsi” oziroma v skrivnostnem telesu Cerkve? Morda je lahko koristna podoba Cerkve tudi drevo, ki ima korenine, deblo, veje, vejice, liste, cvetove in sadeže. So poskusi sinode o Amazoniji in sinodalne poti v Nemčiji lastovke upanja ali pokazatelj anomalij v Cerkvi? Vsekakor smo po zaslugi papeža Frančiška povabljeni, da povemo svoje mnenje. Ko zob začne boleti zaradi kariesa, vemo, da je treba iti k zobozdravniku. Bo baza Cerkve opozorila, da se morajo spremembe začeti na najožjem delu piramide, kakorkoli že je le ta obrnjena?