Pred nasiljem si ne smemo zatiskati oči - to ni ljubezen!

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Psihologinja in psihoterapevtka dr. Jana Pečar

Za nasilje ni opravičila, ni srednje poti. Čeprav se o tem veliko razpravlja, v družbi še obstaja neka strpnost do nasilja nad ženskami. Dr. Jana Pečar, psihologinja in psihoterapevtka, si je nabrala veliko izkušenj na temo psihičnega zdravja žensk kot psihologinja na Oddelku za duševno zdravje v Trstu, že nekaj let pa je zaposlena v družinski posvetovalnici v Gorici. V pogovoru nam je pomagala bolje razumeti pojav nasilja nad ženskami.

Dr. Jana Pečar, kakšne so razmere na področju nasilja nad ženskami v Italiji in naši deželi?

Razmere pri nas se žal ne razlikujejo od tistih v drugih državah t.i. razvitega sveta. Statistike kažejo, da na področju nasilja nad ženskami ni razlik glede na državo, družbeni sloj, starost, izobrazbo žrtev in nasilnežev. Številke potrjujejo, da je ena ženska na tri v življenju bila žrtev nasilja. Gre za grozljive, a resnične podatke in stanje se žal ne izboljšuje. K sreči je v sodobni družbi več ozaveščanja, o nasilju nad ženskami se v primerjavi s preteklostjo govori veliko več. Ženske se danes bolj izpostavljajo in govorijo o nasilju, družba ga v veliko primerih priznava, gotovo pa gre še vedno za podtalen pojav, ki ni še popolnoma na površju. Nasilje nad ženskami je družbeno in kulturno pogojen pojav – v kulturah, ki jih označuje izrazit patriarhat, v katerih so ženske v podrejenem stanju, so razmere hujše.

Ko govorimo o nasilju, ne samo nad ženskami, v mislih nimamo le fizičnega nasilja. Kdaj se ženska imenuje “žrtev nasilja”?

Nasilje je lahko fizično, psihično, verbalno, spolno, ekonomsko … Do njega prihaja zelo pogostoma v družini. Na svetovni ravni lahko rečemo, da se 30% nasilja dogaja v domačem okolju. Gre za fizične napade, zmerjanje, grožnje, za razmere, v katerih ženska vsekakor živi v strahu in podrejenosti. Nasilje v domačem okolju je lahko tudi ekonomsko, ko je ženska popolnoma odvisna od moškega, ki jo kontrolira; kljub temu da mogoče tudi sama dela in ima svojo plačo, mora svoje nakupe opravičevati.

Kako lahko prepoznamo različne vrste nasilja in kateri so prvi znaki, na katere moramo biti pozorni?

Nasilje se ne začne samo po sebi, v resnici raste, se stopnjuje. Ženska se večkrat začetno ne zaveda, da je postala žrtev, pravzaprav je značilno, da se sploh ne zaveda, da je žrtev nasilja. Do tega žal včasih pride šele, ko se nasilna dejanja začnejo ciklično ponavljati in so lahko tudi zelo huda, npr. lahko privedejo žrtev do tega, da mora poiskati takojšnjo zdravstveno pomoč. Iz tega kroga se zelo težko izvleče, saj je največkrat prepričana, da se bo stanje izboljšalo, da bo spet tako, kot je bilo na začetku. V veliki večini primerov se čuti krivo, da je do nasilja prišlo, prepričana je, da je sama pripomogla k temu in, še posebno, če ima otroke, vztraja v upanju, da bo šlo bolje, saj se nasilnež ponavadi opravičuje in obljublja, da se ne bo več tako obnašal.

Prepoznati nasilje ni lahko, najprej moramo priznati, da obstaja, da je prisotno tudi med nami, šele nato bomo lahko razbrali njegove znake. Do pred nekaj leti si je večina ljudi pred temi znaki zatiskala oči. Strokovnjaki, ki opravljajo raziskave na tem področju, opozorjajo na pojav nasilja med starejšimi – žrtve so tudi ljudje, ki so zrasli v povsem drugačnem razvojnem kontekstu. Ta pojav je še v veliki meri neraziskan, toda obstaja.

Kakšne so psihološke posledice nasilja?

Z nasiljem je povezanih veliko psihičnih motenj, različni simptomi so odraz nelagodja v partnerskem odnosu. Nasilje je za žrtev travma; če se ponavlja, so psihološke posledice lahko zelo hude. Govorimo o nespečnosti, motnjah hranjenja, alkoholizmu, samopoškodovanju, paničnih napadih. 50% primerov depresije pri ženskah med 15. in 44. letom starosti je povezanih z nasiljem, pomenljiv podatek je tudi ta, da je 40% ženskih samomorov posledica nasilja v družini. Ko zdravstveni delavci prepoznamo psihične težave pri ženski, si moramo nujno postaviti vprašanje, ali je bila ženska žrtev nasilja. K sreči obstajajo danes protokoli, ki jih moramo upoštevati npr. na urgencah – vsi smo bolj pozorni, občutljivost je večja in pojav lažje prepoznamo.

Nasilje je največkrat prikrito, žrtve molčijo, ne zapustijo nasilneža, krivijo sebe. Zakaj?

Tradicija neenakosti med moškim in žensko je dolga. Govoriti o osebnostnih značilnostih žensk, ki so žrtve nasilja, gotovo zbanalizira ta pojav, ki je, kot rečeno, prisoten v vseh družbenih slojih. Če bi analizirali osebnostne značilnosti žrtev, bi jim na tak način že dali krivdo, npr. “postala si žrtev, ker imaš šibak značaj.” O tem ni korektno razpravljati, saj že glede na to, da je pojav družbeno in kulturno pogojen, se nasilje včasih zdi ženski nekaj sprejemljivega. Družba nasilje nekako opravičuje, veliko je ustaljenih stereotipov; to so dejavniki, ki vplivajo na to, da ženska postane žrtev in o nasilju ne spregovori.

V družinski posvetovalnici se vsak dan ukvarjamo z različnimi težavami med pari in opažamo, da še vedno obstaja težnja “oukvirjanja” krivde, ki navadno pade na žensko. Velikokrat še slišimo besede, kot so “dobila je, kar je iskala”, zavedati pa se moramo, da s temi besedami opravičujemo nasilno dejanje moškega.

Kako si razlagate ta pojav in kako ga skušate odpraviti? Kako opolnomočiti žensko, ki je žrtev nasilja?

Zdravstveni delavci, psihologi in psihoterapevti imamo danes več možnosti, da ta pojav prepoznamo, bistvo pa je, da ženska sama sebi prizna, da je žrtev nasilja. Pomagamo ji, da nasilje prepozna in potem ukrepa. Konkretna pomoč in primerna terapija lahko pomagata. Žrtev mora najti alternativo in se mora zavedati, da si zasluži življenje brez nasilja, da se nasilju lahko izogne. Ženske včasih ne vidijo izhoda iz tega stanja, mi jim pomagamo in nudimo potrebne informacije o različnih zakonskih prijemih, ki so jim lahko v pomoč.

Kakšne pa so posledice za otroke, ki so priča nasilju nad materjo?

V domačem okolju otroci lahko žal prisostvujejo nasilju. V zadnjih letih se izpostavljenost otroka kot opazovalca besednega ali telesnega nasilja v družini pojmuje kot posebna oblika psihičnega nasilja nad otrokom. Gre za t.i. tihe žrtve nasilja – vzorci nasilnega vedenja, ki so jim otroci priče v družini, se lahko prenašajo na odnose z drugimi osebami, lahko označujejo njihov razvoj v odrasle osebe. K sreči se pri nas s temi otroki ukvarja tudi zakonodaja – v hudih primerih nasilja skuša postaviti otroke in matere takoj v varno okolje.

Ali obstajajo posebni razlogi, zaradi katerih moški postane nasilen do žensk? Ali je lahko nasilnež tudi izobražen, “ugleden” moški?

Ne bi rada podala preveč linearnega odgovora in poenostavljala razlogov. Je pa res, da prisostvovati nasilju v družini, npr. očeta do mame, se pravi “vsrkati” določene dinamike ali biti žrtev nasilja včasih pomeni tudi to, da sam postaneš nasilna oseba. Gotovo gre za travmatično doživljanje, rizične dejavnike, ki pustijo posledice in privedejo do evolucije določenega obnašanja. Danes obstajajo tudi centri in posebne terapije, ki pomagajo nasilnežem, da priznajo svojo impulzivnost, svoja dejanja in skušajo razumeti, zakaj je prišlo do tega, da najdejo izhod iz nasilja. Obstajajo določeni razlogi, ki privedejo osebo do tega, da postane nasilna, ti pa nasilja ne opravičujejo. Poudariti moramo tudi, da nenaden izbruh nasilja ne obstaja! “Raptus, trenutek norosti” moškega, ki postane nasilen do ženske, ne obstaja! Umor ženske ni posledica nepredvidljivega izbruha nasilja. Trenutna “norost” ni izgovor za nasilje, ki je v resnici premišljeno, posledica dolgoročnega procesa.

Nasilen je lahko vsak moški: kot sem že povedala, je nasilje prisotno v vseh družbenih slojih, v političnih in kulturnih krogih, v svetu športa ali šov biznisa, kjerkoli! In hvaležni moramo biti ženskam, ki o nasilju spregovorijo, čeprav se tako izpostavijo kritikam in obsojanju.

Če se osredotočimo na žrtev … Se nasilje po vaših izkušnjah lahko prenaša iz generacije v generacijo? Je žrtev lahko ženska, katere mama ali nona je trpela nasilje?

Na splošno lahko rečemo, da so ženske v preteklosti navadno zrasle z idejo, da se morajo žrtvovati. Oddaljiti se od tega vzorca je zelo težko, saj nam je bil položen v zibelko. V glavnem vsi ponavljamo vzorce, ki smo jih spoznali doma, dinamike, v katerih smo odraščali v izvorni družini. Če nam uspe negativne vzorce spremeniti, se od njih oddaljiti, jih ne bomo ponavljali in prenašali na naslednje generacije. Pri tem moramo seveda veliko delati na samozavesti, na spoznavanju in zavedanju svojih pravic, zahtevati moramo spoštovanje do sebe in spoštovati sami sebe.

Poglejmo leta pandemije. Številke so dovolj povedne – nasilje je doma. Število primerov nasilja nad ženskami se je v družinah med prisilnim zaprtjem eksponentno povečalo. Zakaj?

Vsi smo med prisilnim zaprtjem veliko več časa preživljali doma z ostalimi družinskimi člani in tam, kjer je bilo nasilje že prisotno, je postalo še bolj pogosto. V družinah, kjer so bili odnosi že zelo težki, a zaradi omejenega časa, ki sta ga partnerja vsak dan preživljala skupaj, ni bilo pravih nasilnih dejanj, je med zaprtjem do teh prišlo. Že samo nadzor moža nad ženo je element psihološkega nasilja: ko se ženska ne čuti več svobodno, takrat gre za nasilje. Nasilnež je imel v tem času več priložnosti za napade različnih vrst, žrtev pa ni imela možnosti, da bi poiskala pomoč. To, da smo bili zaprti, nedvomno ne opravičuje nasilja!

Kako naj ravnamo, če smo žrtev nasilja ali če poznamo koga, za katerega menimo, da bi lahko bil žrtev nasilja?

Pred nasiljem si nikakor ne smemo zatiskati oči! K sreči imamo danes veliko kanalov, po katerih lahko poiščemo pomoč. Ženske se seveda lahko obrnemo na varnostne organe, obstaja pa tudi več združenj, ki lahko pomagajo. Imamo telefonske številke, na katere lahko pokličemo; obstaja tudi App You Pol, posebna aplikacija za pametne telefončke, preko katere lahko poiščemo pomoč pri policiji, pošljemo sporočila, video in avdio posnetke, fotografije. V združenjih delujejo prostovoljci, zdravstveno osebje, socialni delavci, strokovnjaki, ki spremljajo žrtev med procesom priznavanja nasilja, ozaveščanja, do dosega avtonomije. V hudih primerih razne ustanove lahko pomagajo ženskam poiskati varno zatočišče in postati avtonomne. Tudi psihologi in psihoterapevti v družinski posvetovalnici smo na razpolago vsem, ki pri nas iščejo pomoč.

Kako lahko s svojim zgledom pripomoremo k temu, da bodo naslednji rodovi razmišljali v pravo smer? Kateri je najpomembnejši nauk, ki ga lahko posredujemo hčeram in sinovom, da v naših družinah ne bo več nasilja nad ženskami?

Pozitivni vzorniki lahko ustavijo nespoštljivo obnašanje in ciklus nasilja na podlagi spola. Obnašanje mladih pogosto oblikujemo odrasli in skrbniki okoli njih. Nasilje nad ženskami se začne z nespoštljivim obnašanjem. Ta ciklus lahko končamo tako, da ga ustavimo takoj, da svojim otrokom govorimo o tem, jih vzgajamo tako, da bodo pojav prepoznali. Vsi se moramo zavedati, da imamo določene pravice, zahtevati, da se drugi do nas obnašajo na spoštljiv način, obenem pa moramo druge spoštovati. Izgovori za nespoštljivo ali agresivno obnašanje lahko oblikujejo poglede mladih o tem, kaj je sprejemljivo. Seveda, pogovarjati se o nasilju z otroki ni lahko, toda starši in vzgojitelji moramo biti pripravljeni tudi na te pogovore. Spoštovanje je ključna beseda! Vzgajati moramo k spoštovanju, nikoli ni prezgodaj ali prepozno, da se z otroki o tem pogovarjamo. Nasilje ni ljubezen.

25. november je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Kaj vam pomeni ta dan?

Ta dan je priložnost, da izpostavimo temo nasilja nad ženskami in skupaj – kot državljani, kot skupnost – razmišljamo o tem pojavu in naših pravicah v sodobni družbi. Nasilje ni osebna težava posameznice, je kaznivo dejanje, ki ga ne smemo le nemo opazovati. Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami je priložnost za individualni razmislek in poglobitev, obenem pa je razmišljanje o takih tematikah dobra priložnost za skupno rast in razvoj. Velikokrat smo prepričani, da ni nasilja v naši bližini, med našimi znanci, v resnici pa je razširjeno tudi med nami, v naši narodni skupnosti – prav gotovo nismo imuni za ta pojav. Vsakršno nasilje nad ženskami je nesprejemljivo, naučiti se moramo ga prepoznati.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme