Pred moralnimi izzivi kriznih razmer

Piše: DD Fotografije: DD

Draga 2022Dr. Janez Juhant

Na 57. študijskih dnevih Draga na Opčinah je v 4. septembra zjutraj predaval dr. Janez Juhant, ki se je osredotočil na vprašanje kristjanove družbene vpetosti v različnih časovnih in političnih okvirih. Teolog in filozof, ki ga je predstavil Tomaž Simčič, je svoj poseg z naslovom Slovenski kristjan pred moralnimi izzivi kriznih razmer uvedel s trditvijo, da smo priče izključevanju duhovnega iz osebnega in družbenega življenja. To ni samo verska kriza, ampak kriza človeka, “izgubljajo se temeljni pogoji človekovega življenja”. Vsi potrebujemo neko obnavljanje, “tudi duhovno”. Kot je napisal Elie Wiesel, moramo Bogu pomagati, da bo preživel med nami. Estetsko tega problema ni mogoče rešiti, manko so totalitarizmi skušali uresničiti z nasiljem, kar pa je privedlo do katastrof. V slovenski družbi nekateri še vedno žonglirajo “s takimi floskulami, da bi ljudi žejne pripeljali čez vodo resničnega in pravega življenja”. Pomembno je, da se zavedamo resnosti položaja, ki od nas zahteva izjemno prisebnost. “Vrniti se moramo h kalvariji človekovega življenja.” Ključno vprašanje je spoprijeti se s problemom trpljenja, ki je sestavni del življenja. Vsi imamo skušnjavo, da bi se temu izognili. Sodobno poganstvo je odstop od tega temeljnega prizadevanja, ki človeku omogoča preživetje. Krščanstvo nas vzgaja k pogumu, da bi se po Jezusovem zgledu spoprijeli s trpljenjem. Človek ne sme popustiti tiranom, ampak se mora postaviti po robu tudi tiranom v sebi. “Ne gre zgolj za sociološko-politično rekonstrukcijo, pač pa za krščansko odrešenjsko ovrednotenje, saj je tudi slovenska zgodovina tesno vpeta v krščanski odrešenjski proces.” Kako sta se s tem problemom soočala dva vplivna kristjana 20. stol., Lambert Ehrlich (1878–1942) in Edvard Kocbek (1904–1981)? “Ehrlich je s svojo osveščeno in stalno prečiščeno duhovno osebnostjo z veliko mero posluha za krščanski družbeni nauk in njegovo zemeljsko in nebeško odrešitveno močjo dal trajen pečat slovenskemu krščanskemu preroštvu, ki ga je potrdil tudi sam s svojim mučeništvom. To ni le zgoščeno v njegovi nasilni smrti, pač pa v stalni prečiščeni in poduhovljeni pričevalski življenjski drži. Njegov mlajši sopotnik Kocbek na drugi strani je bil veliko bolj podvržen moderni zanesenosti in veri v wagnerjanske malike sveta, s katerimi je menil odrešiti slovenske kristjane, a je s tem žal bolj ali manj zavestno položil katoličane in druge ljudi v naročje bogovom v človeški podobi. Ehrlich je videl rešitev v nesebični predanosti krščanski poklicanosti, zvesti hoji za križanim Kristusom in pripravljenosti darovati za to tudi svoje življenje. Kocbek je moral šele v svojih 70 letih poromati v Rog, da je zmogel osebno priznati, da drugega človeka ne smemo žrtvovati za nobeno ceno in da je odrešitev samo lastno trpljenje, ki se izroči Kristusu.” Treba je se dotakniti ran, “zato je romanje v Rog ne le za kristjane, pač pa za vsakega Slovenca, tudi za t.i. ‘postkomunista’, temeljni pogoj osebnega in družbenega preživetja.” Treba je vztrajati v resnici, se osvoboditi laži, da bi zaživeli svobodneje. V skupnost je treba vključiti tudi mrtve, pobite in izrinjene iz osebne in družbene zavesti, kajti te rane tlijo v osebah in celotnem narodu. Med vojno in revolucijo narodu in posameznikom – na strani premaganih kot na strani zmagovitih – zadane rane še vedno niso zaceljene. “Vse to je pustilo podzavestno goro trpljenja, ki kot breme otežuje narodni in državni razvoj.” Nujno je se dotakniti osebnih in družbenih travm, kar terja očiščenje, lustracijo osebnih in družbenih laži, ki je nujen proces za samozavest posameznika in naroda. To je najprej stvar posameznika, a je nujno očiščevati tudi cerkveno in družbeno občestvo, kar se lahko uresničuje le prek drugih in v dialogu z njimi. Družbeno odgovorni imajo v teh procesih dolžnost prevzeti vodilno vlogo. Vzgoja, javna propaganda, politika in njene ustanove, žal tudi Cerkev se težko lotevajo samoočiščevanja, ki terja odkrit dialoški spopad z ranami. J. H. H. Weiler trdi, da so duhovni izzivi Evrope težki. Toda to poglavje in cela ta razprava se morata končati s sporočilom upanja. To bo res, če se bomo naučili, kako prečkati dolgi most modernosti in postmodernisti, ne da bi bila ogrožena človeško dostojanstvo in ljubezen. Pomembno je, da nas pri tem ni strah. “Vsakdo izmed nas, kristjani in dobromisleči, lahko prispevamo k temu, če smo se le pripravljeni dotakniti se ran,” je sklenil dr. Juhant.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme