Aktualno

Praznovanje vaškega patrona

Praznovanje vaškega patrona

Piše Suzi Pertot / Sanjsko lepa vasica v Beneški Sloveniji

Nekaj hiš se drži strmega brega, ki se dviguje nad dolino Idrije. Spodaj je nekaj žalostnih domačij, ki nosijo ime Kras, oziroma, kot pišejo tu, Cras. Peščica zidov, ki že razpadajo, brez rož in brez veselja. Cesta je ozka, asfalt so razžrle luknje, robida in trava zavzemata cestišče. Potem prve hiše. Vas je raztegnjena v reber, tako da skoraj moraš do najbližjega soseda z avtom. A to v tej vasi ni velik problem. Malo je namreč tistih, ki še hodijo na obisk k sosedom.
Idrijska dolina je zares lepa. Zeleni bregovi in šumenje skrito v globini, nebo modro kot za stavo ter slutnja Kolovrata in Krna nekje tam daleč za griči. Tam, kjer se nižina zliva v višave. Tam, kjer na čisto nedostopnem grebenu, baje na italijanski strani meje, izvira Idrija. Judrio v italijanščini. “Lo Judrio”, boste rekli. Ne, napak, tudi jaz sem tako mislila, a reki se pravilno reče “il Judrio”, čeprav je to v nasprotju z vsemi slovničnimi pravili.
Vasica, ki se smeje soncu in gleda z odprtih, blagih pobočij vse tja do morja, je Cladrecis ali nekoč v slovenščini Seuce. Ampak na to ime so že vsi skoraj pozabili. Ne uporablja ga več nihče in prebereš ga le še na kakem starem zemljevidu. Ni ga na prometni tabli ob začetku vasi, pa tudi ljudje ga ne omenjajo več. Italijanski oziroma furlanski toponim Cladrecis naj bi bil baje germanskega izvora. Chloderich se je vasi reklo prvotno, piše v najnovejši knjigi toponomastike starodavne prafare v Praprotnem.
Sončna vasica z belimi hišami, ki gleda na Korado, na prvi pogled očara vsakogar. Tudi znanega vinarja z Videmskega Sircha, ki je tu pokupil čisto vsa zemljišča, uradno zaradi lepote tega kraja, neuradno zaradi ugodne lege teh gričev, ki obetajo obilen zaslužek. Na račun edinega bogastva, ki ga vasica še premore, neokrnjene narave namreč. Pred nekaj leti, menda bodo kmalu štiri, sem se nekega poznojesenskega dne, ki je že dišal po zimi, v to vasico zaljubila tudi sama. In si tu ustvarila dom, za katerega še zdaj ne vem, ali mi je v resnici dom ali je samo postaja na moji nemirni življenjski poti.
Nekoč so v Seucu imeli kar dva vaška praznika, in sicer konec julija ter avgusta, na dan vaškega zavetnika, sv. Roka. Praznovanji sta šli počasi v pozabo, po vsej verjetnosti nekoliko zaradi staranja in upadanja števila prebivalcev, nekoliko pa zaradi zdrah, ki so vse bolj ločevale in še danes ločujejo teh manj kot trideset samotarjev, ki tu živijo. V vasi Cladrecis se lahko prav prijetno pogovoriš z vsakim, težko pa boš istočasno pokramljal z dvema ali več sovaščani. Tako hudo je namreč vas skregana med seboj, zaradi zemlje največ, kot povsod na kmetih. Zaradi tistih mejnikov, ki jih je že Aškerc baje prenašal sem ter tja. In zaradi te preklete zgodovine, ki še danes lebdi kot zla senca nad to prelepo sončno dolino, koder je že v času Avstro-Ogrske tekla meja med državama in žal tudi med ljudmi.
Po drugi svetovni vojni je bilo tu najtežje in zaradi kilometre dolge mejne črte, ki je potekala ob reki Idriji, morda še huje kot drugod v Benečiji. Številni mlini, ki so obratovali v teh krajih in služili ljudem z obeh bregov, so propadli, reke, ki so jo stražili financarji in graničarji, ni bilo več mogoče prečkati, železna zavesa je popolnoma osamila vasice v zgornjem predelu doline. Počasi so začele propadati in zdaj samevajo v objemu robide in grmovja, ki prerašča razpadajoče kamnite zidove. Tisti, ki so bili tedaj otroci, pripovedujejo, kako jih je poleti mikala voda. Skrivaj so se plazili k reki, ki je bila obenem meja, da bi plavali, skakali in lovili rake, pa jih je skoraj vedno zalotil graničar. Najbolj žalostno zgodbo sem poslušala ravno v naši vasi, v kateri mi je bližnji sosed pripovedoval, kako so mu pri trinajstih letih dali pištolo v roke in ga prepričali, da je branil mejo pred slovenskimi komunisti. Graničarji na eni strani, zloglasni Gladio na drugem bregu. Oboji z orožjem v roki. Na obeh bregovih pa isti ljudje, isto narečje, sorodniki, prijatelji. Na obeh bregovih isti otroci, ki so si želeli le igre in prijateljstva. A so jih vzgajali k sovraštvu. Počasi so začeli ljudje opuščati domače narečje. Tu v Praprotnem in okolici težko slišiš koga, ki bi se sproščeno pogovarjal v beneškem narečju. Vsaj pred tujci. Doma morda že. Ali tedaj, ko kozarec vina razveže jezik in dušo. In to še danes, ko je od konca vojne minilo že preko 60 let. Za tistega soseda, ki je moral pri trinajstih letih streljati na drugi breg, pa vem, da trpi, da sam ne ve, na katerega od dveh bregov bi zdaj stopil in si spočil svojo ranjeno dušo. Čeprav se sam ima za fašista, je edini v vasi, ki s ponosom govori slovensko. Še vedno pripoveduje o tisti pištoli, ki so mu jo dali v roke kot otroku. In še vedno je na to ponosen. Pred kratkim pa se je v Kobaridu rokoval s slovenskim predsednikom. In to pripoveduje z ganjenostjo v glasu in besedah. In prikrito bolečino, za katero morda še sam ne ve. A jo je čutiti. Bolečina te prelepe doline in vanjo ujetih ljudi. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

01.09.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!