Praznik zborovskega petja, ki združuje

Gorica / Zveza slovenske katoliške prosvete: 63. Cecilijanka

Po lanski, nekoliko okrnjeni izvedbi tradicionalne goriške zborovske revije je 19. in 20. septembra na odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici spet zaživela Cecilijanka. Na vabilo Zveze slovenske katoliške prosvete se je odzvalo šest goriških zborov, kot gostje so nastopili dva iz Novogoriške, po eden iz Tržaške, Koroške in Furlanije.

Petje je najbolj priljubljen jezik, je v svojem govoru v nedeljo popoldne poudarila predsednica ZSKP Franca Padovan, zadovoljna, da po dobi zdravstvene krize lahko spet prisluhnemo zborom v živo. Njihovo delovanje se je deloma spremenilo, iskali so alternativne rešitve, marsikaj so morali nadoknaditi. Glasba in na splošno kultura sta utrpeli veliko škodo, je ugotovila, in vendar “moramo ostati optimistični in vztrajni”, saj “pesem ima svoj čar in glasba svojo magično moč, ki v duši pusti svoj pečat”. In Cecilijanka, na kateri zbori predstavljajo zlasti dela naših glasbenikov, pa tudi avtorske in kakšno tujo, gotovo prispeva svoj bogati delež k rasti naše pesmi in kulture na zahodnih obronkih slovenstva, kjer ima pomembno vlogo v medsebojnem zbliževanju in sožitju. Zborovska revija je “praznik petja, ki združuje”, predstavlja “neprecenljivo dobrino, saj je zborovska kultura najbolj ljudska oblika udejanjanja slovenske bitnosti, ustvarjalnosti in smisla za lepo”. V zborih se povezujejo “ljudje, ki ljubijo pesem in petje, za katere je to več kot le ljubiteljska dejavnost, zanje je petje klic”. To je priložnost za medsebojno spoznavanje, druženje in sodelovanje. Letošnja, 63. Cecilijanka je bila posvečena dvema stebroma zborovskega petja na Goriškem, skladatelju Lojzetu Bratužu, ki se je rodil pred 120 leti, in prof. Mirku Fileju, ob 110. obletnici njegovega rojstva. Misel na umetniško osebnost, narodnostni in politični pomen Lojzeta Bratuža je v naših ljudeh vedno živa, je še dejala Franca Pado van. Trajno in neprecenljivo izročilo nam je zapustil tudi Mirko Filej, glasbenik, kulturni delavec in duhovnik, ki je v povojnih letih odločno razgibal kulturno življenje na Goriškem, je bil med ustanovitelji ZSKP ter njen prvi predsednik, pa tudi prva zborovska revija v čast sv. Ceciliji je bila njegova zamisel. Franca Padovan se je na koncu zahvalila vsem dirigentom in pevcem, ki se trudijo, da bi poslušalcem ponudili lepo zapeto slovensko pesem, pa tudi vsem sodelavcem, ki so pomagali uresničiti letošnji dogodek, z željo, da bi glasba zadonela v srcih vseh.

Režijo je ZSKP letos zaupala mladi Kei Vogrič, ki je – skupno z Lenartom Vogričem – tudi sestavila domiselno zasnovano vezno besedilo: mladi pri mikrofonu (v soboto Ema Terpin in Patrick Cingerli, v nedeljo Kea Vogrič in Marco Fior) niso le pozdravili uglednih gostov v dvorani (v soboto so v prvih vrstah med drugimi sedeli občinski odbornik za kulturo Fabrizio Oreti, župan občine Mariano Luca Sartori, predsednik Glasbene matice Igor Švab in predsednica KCLB Franka Žgavec, v nedeljo pa deželni svetnik SSk Marko Pisani, predsednik SSO Walter Bandelj ter drugi zastopniki naših ustanov in organizacij), napovedovali zborov in pesmi, temveč tudi izbrane vsebinske poudarke oz. citate različnih avtorjev o pomenu in dediščini Bratuža in Fileja, ki so se prepletali s stihi Ljubke Šorli.

V soboto je pod vodstvom Bogdana Breclja prvi stopil na oder MePZ Nova Gorica, ki že tri leta druži pevce iz bližnjega mesta in okolice. Za njim so se zvrstili še MoPZ Fantje izpod Grmade (dir. Bogdan Kralj), ki redno nastopa več kot 55 let in je posebno dejaven v devinsko-nabrežinski občini, MePZ Renato Portelli iz Mariana v Furlaniji (dir. Fabio Pettarin), ki ima za sabo skoraj 100-letno zgodovino, rad nastopa tudi v tujini in organizira mednarodna zborovska srečanja, in MoPZ Štmaver (dir. Nadia Kovic), ki iz roda v rod ohranja tradicijo slovenskega petja ob vznožju Brd že več kot 60 let. Večer je sklenil MeMlPZ Emil Komel, roža v gumbnici zborovske piramide istoimenske glasbene šole, večkrat nagrajeni sestav, ki se je pod taktirko Davida Bandlja med drugim uvrstil v gran prix na mednarodnem tekmovanju v Arezzu leta 2019 in je letos zablestel tudi na državnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru, redno pa se – v iskanju vedno večje kakovosti – izpopolnjuje v delavnicah z mednarodno priznanimi zborovodji in mojstri.

Tik pred nastopom zadnjega sobotnega zbora je Giulia Černic, presednica DVS Bodeča Neža, dala ton večeru s svojimi priložnostnimi mislimi o pomenu petja in zborovskih revij – za osebno rast in za rast naših zborov, pa tudi na splošno za glasbenike in ljubitelje lepega petja. Sama je začela peti pri treh letih, je povedala: doslej je nabrala veliko izkušenj in še vedno je hvaležna staršem, da so jo še tako mlado pospremili v Otroški zbor Mali veseljaki, še bolj pa je hvaležna Bodeči Neži, kjer je zrasla v glasbi, predvsem pa je začela sprejemati odgovorne naloge, širiti svoja obzorja in “konec koncev dobila odgovor na vprašanje male Giulie, ki se je vse od otroških let spraševala ‘Kaj boš, ko boš velika?’” Danes je odrasla in odgovorna tudi po zaslugi izkušenj, ki si jih je nabrala v svetu zborovstva. Otroke in mlade je zato res pomembno spodbujati k ustvarjalnosti, jih spraševati, kaj jih zanima, včasih tudi kaj več zahtevati; s časom bodo za vse to hvaležni.

Nedeljski nastop sta uvedla zbora, ki imata za goriške Slovence še največjo simbolno vrednost, saj nas spominjata na moža, ki sta resnično verjela v moč glasu kot kraljice umetnosti, ki nas združuje. Mešani pevski zbor, ki nosi ime po Lojzetu Bratužu, zakoreninjen v kulturnem, prosvetnem in verskem življenju goriških Slovencev neprekinjeno deluje od leta 1951; tokrat je prvič nastopil (na sliki) z novim dirigentom Igorjem Hodakom, s katerim je stopil v novo sezono. Nato je bil seveda na vrsti MoPZ Mirko Filej, zbor, ki že 58 let nepretrgoma deluje ter združuje pevce iz Gorice, okolice in Slovenije. Za letošnjo Cecilijanko je eden izmed njih, Matej Klanjšček, prebral besedilo dirigenta Zdravka Klanjščka, “živečega spomina vsega slovenskega kulturnega dogajanja na Goriškem in širše v zadnjih 60 in več letih”, posvečeno osebnosti Mirka Fileja in njegovi dediščini, s katerim si je prislužil posebno topel in dolg aplavz. Zdravko Klanjšček je namreč novembra daljnega 1958 s svojo fantovsko skupino pel na zborovski reviji v dvorani Brezmadežne na Placuti, ki se je nato preimenovala v Cecilijanko. Filej mu je bil vedno vzor in mentor. Dve leti po njegovi smrti, 1964, so v Gorici postavili na noge reprezentativen moški zbor, ki so ga leto kasneje poimenovali po njem in ga ves čas vodi odlično Zdravko Klanjšček. Zbor ima bogato zgodovino, v letih je “rastel, padal in se spet krepil”, v pričakovanju na mlajše glasove in moči ostaja zvest načelom “mati, domovina, Bog”.

Iz Koroške je letos prišel Kvartet Dobniško jezero iz Loč, ki z umetniškim vodjo Simonom Triessnigom ohranja tamkajšnje staro slovensko izročilo, posveča pa se tudi sakralni glasbi in raznolikim umetniškim repertoarjem iz različnih obdobij v različnih jezikih. Po tri pesmi sta odpela tudi MePZ F.B. Sedej iz Števerjana (dir. Patrick Quaggiato, pri klavirju Michela Sbuelz), katerega začetki segajo v čas pred prvo svetovno vojno, in Goriški Oktet Vrtnica iz Nove Gorice (umetniški vodja Iztok Kocen), zadnji pa je letos stopil na oder MePZ Hrast iz Doberdoba, ki se je na poseben način – tudi z Zdravljico kot dodatkom – poklonil Ubaldu Vrabcu.