Praznično vzdušje in kar ga lahko skvari

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (27)

V Sevilji, kot tudi drugod po Španiji, je veliko tradicij, ki so izvorno vezane na verske praznike in so sčasoma postale priljubljene za vse, ne glede na versko prepričanje. Lep primer je praznovanje velikega tedna, ki je prav tu v Sevilji eno najbolj občutenih, z množičnimi vsakodnevnimi procesijami in slavljenji.

Še en pomemben dan pa je bilo praznovanje Marijinega brezmadežnega spočetja v sredo, 8. decembra. Ob tej priložnosti poteka v Sevilji v noči med 7. in 8. decembrom koncert t. i. tun, to so glasbene skupine, vezane na skupnost študentov določene fakultete – predstavile so se na primer tuna biologov, tuna medicincev, tuna pravnikov … Na koncertu, ki se je začel malo pred enajsto zvečer in trajal čez tri ure, so skupine študentov – oziroma predvsem nekdanjih študentov, glede na srednjo starost pevcev –, oblečene v tradicionalne noše, pele tako pesmi na čast Materi Božji kot tudi posvetne pesmi podokenskega značaja.

Dokaz, kako zelo priljubljene so take tradicije, je množica Seviljčanov, ki so kljub mrzlemu vremenu vztrajali na trgu pod Marijinim kipom. Izkušnja je bila tudi za nas tujce zelo zanimiva, predvsem ob živahnejših pesmih, ki so jih Španci okrog nas pospremili z ritmičnim ploskanjem in veselimi vzkliki; zame kot katoličanko pa je bila to tudi priložnost za obeleženje verskega praznika na poseben način.

Praznik je bil gotovo še bolj občuten, ker je koncert letos potekal po enoletnem premoru: zaradi pandemije je lani namreč odpadel. Seveda pa zdaj še ni konec težav, ki jih povzroča širjenje koronavirusa, zaradi česar smo morali koncert spremljati z zaščitnimi maskami. In prav te bodo v središču mojega tokratnega razmišljanja.

“Ali tvoja prijateljica ve, da je maska obvezna?” me je osorno vprašal starejši domačin, ki je stal zraven nas. Ob njegovih besedah si je omenjena prijateljica hitro popravila masko, ki ji je prej počivala pod nosom. Čez nekaj časa se je mimo prerinil fant, ki zaščite sploh ni imel pri sebi: ko ga je isti Španec še bolj nejevoljno opomnil na to, je le brezbrižno rekel, da jo je pač pozabil. To je someščane okrog njega razjarilo: prepiru se je pridružila še ženska, ki je fanta brez maske ne preveč vljudno povabila, naj se torej spravi domov. Ker se ni zmenil zanjo, sta mu oba začela groziti, da bosta poklicala policijo. Ob tej grožnji se je mladenič nazadnje res prerinil iz gneče; ko je šel mimo mene, ki sem stala tik za razkačenim starejšim Špancem, je nekaj zamrmral. Očitno ga je slišal tudi Seviljčan pred mano: še enkrat ga je glasno in vulgarno opsoval.

To je bila že druga neprijetnost, ki so jo tistega dne povzročila pravila proti širjenju koronavirusa. Prvo sem doživela zjutraj na avtobusu. Ko je slišal, da se s prijateljico pogovarjava v italijanščini, naju je ogovoril prijazen gospod z bližnjega sedeža: iz nekajminutnega pogovora sva izvedeli, da je Italijan, ki se je med pandemijo preselil iz svoje države, ker se ni strinjal z omejitvami. Več mesecev je bil v Grčiji, ko so tam zaostrili ukrepe, se je preselil na Portugalsko, ker pa so tudi tam pred kratkim uvedli obvezno covidno potrdilo, je prečkal mejo in prišel v Španijo, kjer se kot proticepilec še vedno lahko svobodno premika.

Vse to nama je razlagal, kot da bi šlo za popolnoma razumne odločitve. In čeprav je bila njegova grenkoba do državnih oblasti, ki “nam kratijo svobodo”, očitna, je govoril umirjeno. Tudi ko je razumel, da imava zelo različna prepričanja od njegovih, se ni razburjal; morda je zaradi tega moji prijateljici uspelo, da je z njim nadaljevala vljuden pogovor in mu enako prijazno ugovarjala, ko ji je skušal dopovedati, naj se ne pusti pretentati od ustrahovalne politike. Jaz nimam njenega potrpljenja in sem zato raje molčala.

Ne vem, kateri od dveh dogodkov me je bolj razžalostil. Italijan na avtobusu, ki je sam priznal, da njegova izobrazba sega do konca osnovne šole, v isti sapi pa modroval o škodljivosti cepljenja, mi je gotovo šel na živce, prav tako kot nepremišljeni fant, ki je v gneči stal brez maske. Toda čeprav sem se strinjala s stališčem gospoda, ki je omenjenega fanta nagnal, mi tudi njegovo obnašanje ni bilo niti najmanj všeč. Spomnilo me je na intervju z Goranom Vojnovićem v sklopu letošnjega knjižnega sejma, ki sem ga pred nekaj tedni poslušala prek spleta in v katerem je znani pisatelj omenjal prav ta vidik kot eden najtežjih posledic krize zaradi koronavirusa: covid ustvarja napetost med nami, tudi znotraj prijateljskih krogov ali celo iste družine se znajdejo ljudje različnih stališč in marsikdaj se moraš za izogibanje prepirom izogniti perečim temam, četudi ti ne ostane drugega kot kramljati o vremenu.

Želim si, da bi svoje razmišljanje lahko končala s spodbudno mislijo ali nasvetom za vzdrževanje odnosov v opisanem položaju, žal pa se niti meni ne sanja, kako bi pravilno ravnala. Ne strinjam se z grozečimi besedami ali nasiljem, toda tudi svobode do prepričanj, ki lahko ogrožajo zdravje ostalih, ne morem sprejeti.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme