Suzin svet

Praznični odmev

Praznični odmev

PIše Suzi Pertot / Krasen božični dan v Brdih

Peljem se čez Brda. Krasen dan je, skoraj umetelno naslikan na praznično platno teh božičnih večerov, tega leta, ki odhaja, za mnoge v upanju in bolečini. Zame nekje v nemiru, ki ga vedno nosim v sebi, in v komaj zaznavnem občutku sreče zaradi ljudi, zaradi prijateljev. Zaradi vse te bližine, ki si jo podarjamo ob praznikih, čeprav res ne vem, zakaj samo ob praznikih.
Brda so krasna. Kljub temu da me je strah teh industrijsko obdelanih vinogradov, in to ravno zato, ker živim zraven enega izmed teh in stoji za njim denar italijanskega mogotca in senca zaslužkarstva, priznam, da so griči, posajeni s trtami, krasni. Vozim se, medtem ko se pred mano odpira svet pastelnih barv in nežnih odtenkov, z oblaki poslikano nebo se spaja s komaj zaznavno slutnjo morja, hiše pa so postavljene v okras strmim bregovom. Na vrhovih samevajo cerkvice kot samotni spomeniki človeške hvaležnosti. Odtenek miru v jeseni, ki je pred dnevi na novo postala zima, a je še vedno otožno zajeta v poletje.
Brda so krasna. Brda so tudi bogata. V njih je lagodnost življenja nekaterih. Tistih, ki se v teh prazničnih dneh s prestižnimi avtomobili vozijo od restavracije do kleti in pokušajo, nazdravljajo, namenjajo čas, ki naj bi bil prazničen, užitkom in objestnemu razdajanju.
Brda pa so kljub temu lepa. Sonce še vedno greje, odeto v prestara in preširoka poletna oblačila. Krasni so ti praznični dnevi, polni svetlobe. Zunaj je je še preveč za ta čas, v srcih pa naj bi tudi bila. V objemih, ki si jih podajamo, ker so v navadi in ker smo jih željni, pa naj bi je bilo največ.
Po slovenskih Brdih se peljem na Jazbine. Prijeten, skoraj družinski vsakoletni koncert mi je prišel v navado, brez njega skoraj ne morem. Grem, da objamem prijateljico, ki sem jo spoznala na virtualnem omrežju in sem pozneje vstopila v njen pretrdi vsakdan. In da objamem njenega očeta, ki že osem desetletij živi za glasbo, slovensko besedo, pesem, za naše ljudi. Tu v Brdih, med vinogradi. Med kozarci, ki trkajo z odsevom neba. Med vinom, med našimi ljudmi.
Jazbine so predvsem vinogradi in kleti. In krasna cerkev, menda ena najlepših, kar sem jih kdaj obiskala in ki leži med trtami in nebom. Na robu bogatih, moderno grajenih domačij.
Počasi se med razgledi pripeljemo do vasice med vinogradi. Prijatelji so že tam, nekaterih ne vidim že leto dni. Že si podarjamo objeme. Rada imam praznike ravno zaradi tega. Zaradi objemov, ne zaradi daril. Zaradi ponovnih srečanj, bližine, besed. To je kot vsakdanji kruh. Brez teh ne moreš.
Zbira se nekako ista druščina kot leto prej. Povemo si, kaj je novega, voščimo si najlepšega. Pomislim, koliko je sploh vredno, da smo tu, vsi, da smo ponovno skupaj. Da nikogar ne pogrešamo. Včasih se nam zdi to samoumevno. A ni. Veliko je prijateljev iz mladosti, ki jih ne morem več objeti. Nikoli več jih ne bom.
Vstopimo. Cerkev Marije Pomočnice, čisto majhna sredi bregov, je ena najlepših, kar jih poznam. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

12.01.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!