Požrtvovalen in neutruden steber vaške in cerkvene skupnosti

Števerjan / Poklon Hermanu Srebrniču ob 100-letnici rojstva

Herman Srebrnič (1923-2013) je bil “zaveden Slovenec, globoko veren, delaven in zvest svojim vrednotam – v lepih in težkih časih. Veselil se je življenja in je bil optimist, veseljak. Bil je mnogostranska osebnost, vedoželjen, ustvarjalen in odprt, pravi Bric!” Tako je o svojem očetu, števerjanskem zaslužnem domačinu, neutrudnem organistu in pevovodji, ki bi 2. maja letos praznoval sto let, prav na ta dan v Števerjanu dejala hčerka Tereza na spominskem večeru z naslovom Mu slavčki žvrgolijo, ki sta ga – na povabilo družine Srebrnič – priredila društvo Sedej in župnija sv. Florijana v sodelovanju z ZCPZ Gorica. Tereza je še povedala, da je njihov tata opravljal več poklicev: bil je pevec, pevovodja, organist, gostilničar, po potrebi tudi vaški bolničar, brivec, delavec, postrežnik, “nenazadnje tudi naš tata”. Ni bil posebno strog, “z otroki se je tudi pogajal. Imel nas je rad, vsakega posebej, tudi ko smo ubirali drugačne poti, ki niso bile v skladu z njegovimi vrednotami. Takrat je za nas samo še več molil.” Po rodu iz Medane, je vzljubil Števerjan in vaščane. “Imel je redko značilnost, da je v sočloveku vedno najprej videl vrline. Slabim lastnostim pa ni dajal važnosti. Z mehkim pristopom je skušal priti do srca sočloveku. Nikomur ni odrekel pozdrava, nasmeha, lepe besede in spodbude.” Poklic organista je opravljal “kot poslanstvo za Boga, za narod, slovenstvo, in to navdušeno, vztrajno, zvesto in zavzeto. Pri tem se ni šparal.” Ko mu je žena Marta poočitala, da je večkrat zdoma na škodo družine, ji je dejal, da je bil prej organist kot mož ali tata. “Na to smo se pač navadili, ni bilo izbire.” V zbor je rad prinašal novosti, vztrajno je šel po svoji poti. Ko so zbor prevzeli bolj izobraženi pevovodje, ni prekinil sodelovanja. Vsakdanja maša mu je bila višek dneva, vse ji je podrejal; vedno je orglal in pel, “večkrat tudi sam”. Doma je skupaj z ženo učil peti tudi otroke, skupno petje ob jaslicah je bilo najlepše božično darilo. “Od staršev smo prejeli celo zakladnico cerkvenih in narodnih pesmi”, obenem tudi “neomajno narodno zavest, pa tudi poštenost in delavnost.” Herman ni znal nikomur reči ‘ne’, če so ga vprašali za uslugo. “Organist je ostal do zadnjega.” Dan pred smrtjo, pred desetimi leti, so se otroci poslovili od njega tako, da so mu zapeli “vse njemu ljube pesmi”.

Po večerni maši v polni župni cerkvi, kjer je pod taktirko Patricka Quaggiata in ob orglanju Martine Hlede pel z nekaterimi nekdanjimi pevci okrepljen župnijski zbor, je g. Marijan Markežič v bližnjem Sedejevem domu blagoslovil spominsko ploščo pred pevsko sobo, poimenovano po Srebrniču, da bi bila “živa priča, spomin in zahvala za požrtvovalno delo”, in molil, da bi v teh prostorih “še naprej skrbeli za vzgojo mladega rodu, širili kulturo in poglabljali duha”. Na odru dvorane Sedejevega doma je Martina Valentinčič povedala, da je bil Herman v briški vasi dolga desetletja “steber vaške in cerkvene skupnosti”, sicer pa je bil poznan po širšem goriškem prostoru: predvsem kot organist je rad priskočil na pomoč, kamorkoli so ga poklicali. Bil je “zaveden Slovenec, demokrat, ljubil je slovensko besedo, predvsem pa slovensko pesem.” Ustanavljal in vodil je zbore tudi med služenjem vojaškega roka, po vojni pa je v Števerjanu “obnovil in prenovil cerkveno in posvetno pevsko delovanje in ga zvesto spremljal do zadnjih dni življenja”. S svojo življenjsko energijo, dobro voljo in ljubeznijo do glasbe je znal premostiti vse ovire, “znal je navdušiti in povezovati pevce vseh generacij”. Večer, na katerem so mu rojaki zapeli nekaj njegovih najljubših, je bil znak obljube, da bodo vrednote, ki jih je vse življenje gojil, tudi danes spoštovali in posredovali, “predvsem pa skromna zahvala za vse, kar je skromno in požrtvovalno naredil”. Brez njegovega doprinosa bi zagotovo ne imeli verskega in kulturnega življenja, ki ga imajo danes.

Na večeru so se hvaležne besede prepletale s doživetim petjem. Pel je seveda MePZ F.B. Sedej, ki ga vodi Patrick Quaggiato, pa tudi Moški pevski zbor Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Pevec v obeh – in Hermanov sin – Martin je prebral priložnostni zapis s spomini dirigenta goriškega moškega zbora. Klanjšček je navedel nekaj biografskih podatkov o briškem sorojaku, orisal je težki čas med vojnama, ki je naše ljudi še utrdil, tako da “so se s tiho upornostjo trdno oklenili maternega jezika”. Herman je zrasel v versko in narodno zavednem okolju, slovenskih pesmi in orglanja ga je učil tudi Mirko Filej. Druga vojna ga je popeljala v Grčijo, iz katere se je vrnil z zrahljanim zdravjem. Po razmejitvi se je družina preselila v Gorico. Klanjšček je obudil spomine na prva srečanja s Srebrničem, na nepozabno skupno petje v krogu sorodnikov, na njegovo prepevanje in orglanje na Jazbinah in v Števerjanu, v različnih cerkvah od Gorice do Podsabotina. Herman je bil tudi med ustanovitelji ZCPZ, tudi tam sta prijateljevala. Pogosto sta si pomagala pri orglanju ali vodenju pevskega zbora. Razveseljeval je žalostna in krepil mlačna srca. “Njegovo dragoceno delo bo zapisano za vedno in bo ostalo v spominu še naslednjim rodovom.”

Vnuk Aljaž Srebrnič je zrecitiral poezijo Janeza Povšeta o Hermanovem glasu, ki “govori o večnem že v tem času”, in verze vnukinje Žive ob smrti nonota, ki je bil kot “poletni oblak, ko med nevihto na tisoč kapljic se razblini. Oblaka ni več, a tvoj duh zdaj je rastlina”, ki je vzklila v srcu tistega, ki ga je spoznal, ter ga prerodila. “Tudi zdaj, ko nehal si svetiti in goreti, nas greješ, bdiš nad nami kot duh in nas božaš s svojo mehko, žuljavo roko, v nas pa raste že mladika.”

O tem, koliko so Hermanu pomenili cerkveno petje, narodne pesmi v družini, zbor Sedej, Brda in cvetoče češnje, so pričali arhivski video posnetki. V njih je odsevalo njegovo navdušenje, želja, da bi lepe navade prednikov posredovali mladim. Pomenljive so bile besede nekdanjega župnika Antona Lazarja ob podelitvi Humarjevega priznanja, ko je med drugim poudaril, da je Herman dolga desetletja orglal “nam v veselje in Bogu v čast” – tudi pri šestih nedeljskih mašah.

Pričevanje je prinesla tudi vaščanka Jolanda Komic, ki se Hermana spominja še iz otroških let. Ko je prišel iz Gorice v Števerjan kot organist, je prinesel nov pristop pri orglanju v cerkvi in poživitev pevskega zbora. Zbiral je otroke in s tem zborom so nastopali na različnih prireditvah in praznikih. Mali pevci niso poznali not, “učili smo se na pamet”. “Z gospodom Hermanom je bilo lepo peti, ker nas je navduševal, da smo peli na vse grlo, saj nam je prinašal mentice, da smo izpilili glasove.” Kot 14-letno dekle se je ga. Jolanda pridružila odraslemu zboru, na vajah so bili pevci včasih naveličani in so godrnjali, “on pa je bil neutrudljiv, se ni vdal”. Bil je “zelo skromen, preskromen, ni iskal medalj in priznanj. Delal je z dušo.” Števerjanci mu veliko dolgujejo, “zato, g. Herman, hvala, hvala za vse!”

Pred zadnjo pesmijo, Hermanu posebno ljubo Sladki Jezus, se je sin Martin pred mikrofonom zahvalil vsej vaški skupnosti za večer, ki je želel biti “ljubeč spomin nanj, zahvala za vse, kar smo od njega in po njem prejeli, da bomo to posredovali naprej.”

V vseh je Herman pustil “neizbrisno sled”. Ko bi njegov zagon v prvih povojnih letih ne prebudil želje po druženju in gojenju maternega jezika in lepe slovenske pesmi, “bi se prav gotovo trdo okovje, v katero je fašizem uklenil naš narod, ne razblinilo. Prav gotovo bi se razvejeno kulturno življenje v vasi ne tako razvilo in prevzelo vsakega vaščana.” V vasi je bilo še veliko zanesenjakov, ki so v prostem času veliko dali za narod. “Lepo bi bilo, da bi se spomnili tudi njih.”