Poznavanje zgodovine nas povezuje s koreninami

Pogovor / Jasmin Kovic, režiserka predstave Od Nice do Gorice

Kmalu bo na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici zaživela prav posebna predstava. “To ni dokumentarni muzikal, je nekaka opereta brez solističnih točk. Kantata tudi ni, saj ni statična. Gre za nekako glasbeno komedijo z igralci, zbori in orkestrom. To bo romantična komedija z zgodovinskim ozadjem!” Tako je v pogovoru za naš časnik povedala Jasmin Kovic, režiserka produkcije Od Nice do Gorice, ki bo premierno uprizorjena 9. marca, ponovitev pa bo dan kasneje, 10. marca.

Kako je prišlo do zamisli?

Pobudo je dal Kulturni center Bratuž, ki je v sklopu EPK želel ustvariti večjo produkcijo za našo, pa tudi za “zunanjo” publiko. Z delom smo začeli pred 12 meseci, ko smo se lotili iskati in poglabljati zgodovinske vire ter urejati besedilo. Sledila je faza glasbenega ustvarjanja. Za sabo imamo približno leto dni “blagega” in osem mesecev intenzivnega dela. Vse je namreč popolnoma izvirno, od zamisli do besedila, glasbe in scene.

Za besedilo si prosila Alexa Devetaka.

Alex Devetak je mlada literarna osebnost, ki pa je že požel nekaj nagrad. Zdelo se mi je pomembno, da imamo v produkciji z mladimi in za mlade tudi mlad pristop do pisanja besedila. Pri pisanju in iskanju zgodovinskih virov, ki so osnova za začetek pisanja, je bil zelo natančen. Oblikoval je pripoved, ki ni daleč od tega, da bi bila zgodovinsko dokumentarna. Naša želja je bila tudi posredovati zgodovinske podatke s sodobnimi tehnikami “storytellinga”; izpostavili smo anekdote in zanimive dogodke oz. osebnosti, ki so bile pomembne za naš prostor, so pa lahko zanimive tudi za ljudi, ki našega prostora ne poznajo. Šli smo torej mimo krajevnega šarma, ki bi bil privlačen samo za našo publiko. Alex je ustvaril univerzalno zgodbo, ki govori o ljubezni in mladih, ki se znajdejo v nepredvidljivem toku zgodovinskih dogodkov. Vsem je lahko v razmislek, kako imajo posamezniki v vseh zgodovinskih obdobjih podobne želje po ljubezni, varnosti, skupni prihodnosti, pa se nepričakovano znajdejo v zgodovinskih okoliščinah, ki jim porušijo načrte in pogojujejo življenje.

Alex je skrbno upošteval različne nivoje jezika, raziskoval je, kako se je jezik spreminjal, kdaj so vstopile italijanske primesi, kdaj so pojenjale nemške. Ene like označuje bolj kraško narečje, druge bolj briško, še druge štandreško oz. sovodenjsko. Veliko se je ukvarjal z jezikovno opredelitvijo likov. Po izbiri igralcev smo dodali še en nivo, ko smo besedilo priredili glede na pogovorni jezik posameznikov. Sestavili smo mozaik jezikov in narečij, besedilo pa je vseeno zelo tekoče in neposredno.

Kakšna je ta zgodba o Gorici med letoma 1906 do 2004?

Osrčje je čezmejna ljubezenska zgodba, trikotnik, v katerem tretji kot predstavlja zgodovinsko dogajanje. To je zgodba o Peppinu in Miri oz. Miroslavi, obenem je tudi zgodba o nekem predmetu, verižici, ki pride iz Avstrije v Gorico, nato pa se prepleta z dogajanjem vse do današnjih dni.

Zakaj pa naslov Od Nice do Gorice?

To je bila intuicija predsednice KC Bratuž Franke Žgavec. Izziv smo sprejeli, Alex je ustvaril zgodbo, ki se vije skozi štiri rodove od avstroogrske “Nice” do današnjih združenih dveh Goric. Že zgodovinsko usklajevanje posameznih rodov je bilo zapleteno delo, ki ga je Alex odlično izpeljal. Želeli smo ustvariti dober narativen zaplet, ki je privlačen mimo zgodovinskega ozadja.

Kdo so liki, ki bodo to zgodbo pripovedovali na odru?

Osnovno igralsko jedro sestavljajo igralci SNG Nova Gorica, ob njih pa razni igralci iz ljubiteljskih skupin – slovensko, nemško, italijansko in furlansko govoreči. Imamo raznoliko mešanico ljudi, ki se v življenju izražajo v posameznih jezikih. Ljubitelji so iz Dramske družine F.B. Sedej iz Števerjana, iz Prosvetnega društva Štandrež, z nami so tudi predsednik Kulturhaus Görz Jens Kolata, Andrej Zalesjak, ki ima kraške korenine, Peter Szabo, v katerem se preliva tudi madžarska kri, dva statista iz osrednje Slovenije, ki obiskujeta Gledališko gimnazijo v Novi Gorici, Ajdovko idr. Goriški večjezični duh bo prisoten že v zvenu besed.

Torej bo šlo za večjezično predstavo?

Da. Opremljena je z nadnapisi v italijanščini. Za prevode je poskrbela Katja Vončina. Ko bo predstava potekala v nemščini, bodo nadnapisi v slovenščini in italijanščini.

Koliko bo nastopajočih?

Na odru in v orkestrski luknji bo skupno nad 130 nastopajočih. Od teh bo skoraj 90 pevcev: doslej jih v podobnih produkcijah oz. operetah še nikdar ni bilo toliko! Med njimi je res veliko mladih. Konkreten je tudi orkestrski sestav, ki ga vodi Mirko Ferlan; pevskega sestavljajo Mladinski zbor in Fantovsko-dekliška skupina Emil Komel, MlPZ Šempeter-Vrtojba, DVS Bodeča Neža, MePZ Lojze Bratuž, sodeluje pet zborovodij. Partnerjev – slovenskih in italijanskih – je res veliko.

Kateri so bili vaši cilji?

Glavni cilj je bil uresničiti produkcijo z mladimi za mlade. Želeli smo ustvariti dobro zgodbo univerzalnega značaja: ne gre za filološko opisovanje zgodovine naših krajev, temveč za privlačno pripovedovanje, ki ima neko vrednost tudi onkraj naših meja. Cilj je bil tudi spodbuditi razmislek o vojni. Ne nazadnje je bil cilj tudi učenje odrskega nastopa večjih skupin, ki so sicer vajene nastopa, ne pa interpretativno in scensko glasbenega nastopa. Eden izmed izzivov je bila tudi scenografija iz ekoloških materialov, iz lesa in recikliranega kartona.

Kaj pa glasba?

Tudi glasba je avtorska, delo skladatelja Patricka Quaggiata, ki je svoje zamisli izredno dobro in natančno izpeljal. Znal je pričarati duha vsakega obdobja, tako da bomo slišali različne skladbe, od koračnic, dunajskih valčkov in boogie-woogiea prek glasbe 80. let do reinterpretacije slovenske, italijanske in evropske himne: vse te bodo 9. marca krstno izvedene. Nekateri glasbeni elementi so navdahnili dodatno pripoved, z druge strani so nekateri tekstovni elementi navdahnili glasbeno pripoved.

In kostumi?

Kostumov in dela z njimi je ogromno! Za to skrbi Snežica Černic, ki ima ob sebi pet asistentov. Čez 85 oseb je treba obleči in veliko večino tudi večkrat preobleči. Res sem hvaležna Snežici in prostovoljkam iz slovenskih, italijanskih in furlanskih ljubiteljskih skupin, ki so nam priskočile na pomoč s svojimi fundusi.

V predstavi so tudi videoposnetki.

Da, videomaker je Sybil Calligaris, s katero sodelujem že dalj časa. Potekalo je daljše zbiranje gradiva, hvaležni smo raznim ustanovam, ki so nam pri tem pomagale, med drugimi NŠK-ju, Bevkovi knjižnici, Fototeki iz Gorice in posameznikom: k obogatitvi digitalnega arhiva so pripomogli tudi z zbirkami starih razglednic, ki nudijo res zanimive poglede na dve Gorici.

Predstava nekako prinaša predokus EPK-ja …

Kulturni center Bratuž je verjetno edina ustanova v našem zamejstvu, ki lahko združi toliko oseb za tovrsten projekt. Za sabo ima že utečeno zgodovino, da lahko organizira tako ‘masovko’. Cilj je bil tudi ta, da bi bilo čim več ljudi soudeleženih pri projektu. Na tak način lahko pripomoremo k oblikovanju in h krepitvi čuta pripadnosti, h grajenju močnejše identitete, ki je vezana na pozitivne in negativne značilnosti našega prostora. Če ne poznamo zgodovine, se počutimo manj povezane s koreninami.

Upati je, da bo predstava doživela še kakšno ponovitev več …

Namen je, da bi jo ponovili v sklopu EPK-ja. Začetno zasnovo bi radi tudi spremenili v smislu zgodbe, ki jo pripovedujemo preko urbane instalacije na mestnem trgu, ki predstavlja tudi mejo in njen padec. Želimo, da bi po predstavi nekaj ostalo. Poskrbeli smo za dober čustveni naboj, ki bo – upam – dolgo ostal v spominu izvajalcev in občinstva.

Za konec nam povej še kaj o sebi, svojem delu in poslanstvu.

Ukvarjam se pretežno z režijo glasbenih predstav, muzikalov in oper, saj sem diplomirala iz operne režije. Po univerzi v Bologni sem opravila Akademijo za italijansko opero v Veroni. Nato sem bila nekaj časa asistentka v različnih opernih gledališčih. Končno sem šla ‘na svoje’ in postavljam lastne produkcije. Ukvarjam se tudi z gledališkimi – glasbenimi in neglasbenimi – predstavami za otroke in odrasle. Rada spoznavam nova okolja, v tem se zabavam.

Mislim, da imamo ustvarjalci, ki delujemo v obmejnem prostoru, neko poslanstvo: čutimo potrebo po tem, da našemu okolju nekaj vrnemo, da smo aktivni tudi v ljubiteljski dejavnosti, da pomagamo pri ohranjanju nekih standardov, ki so za razvoj in ohranjanje slovenstva izredno pomembni. Menim, da imamo v naši ljubiteljski kulturi še veliko mladih predvsem po zaslugi naših zborovodij, ki so dosegli zelo visok nivo. Vsi, ki se poklicno ukvarjamo z umetnostjo, prispevamo k ohranjanju in usmerjanju razvoja našega kulturnega delovanja.