Poziv senatorke Tatjane Rojc

Ob bližnjem referendumu o zastopanosti italijanskega parlamenta

Spoštovani in dragi prijatelji!

Prvič v vsem povojnem času smo danes volivci v Italiji pred determinantnim izzivom: poklicani smo, da se na referendumu dokončno izrečemo o zastopanosti italijanskega parlamenta. Za Slovence v Italiji to predstavlja še poseben izziv, posebno odgovornost. Ustavni očetje, ki so po drugi svetovni vojni sestavljali ustavo italijanske republike, so zapisali eno najpomembnejših in najplemenitejših temeljnih listin tistega časa, ki poudarja demokracijo, temelji na delu, ker predstavlja delo dostojanstvo za vsakega državljana. Sklicuje se na osnovne človekove pravice ter v prvem sklopu temeljnih principov zagotavlja zaščito priznanih jezikovnih manjšin. Prav zaradi tega predstavlja vsaka sprememba ustave dejanje, za katero si mora ne samo celotni parlament, temveč tudi vsak državljan prevzeti veliko odgovornost.

Ob koncu druge svetovne vojne je Italija štela nekaj več od šestinštiridesetih milijonov prebivalcev, danes jih šteje nekaj več kot šestdeset milijonov. Država obsega ozemlje, ki se razteza od srednje Evrope vse do meja z afriško celino, kar pomeni, da so potrebe in zahteve Apeninskega polotoka zelo raznolike. Ustavna reforma, ki predvideva drastično krčenje števila parlamentarnih predstavnikov državljanov, za katero smo poklicani, da se izrečemo na referendunu 20. in 21. septembra, predstavlja torej nevaren vulnus za italijansko državo. In za nas vse. Ko je pred dobrim letom ob nastanku nove vladne koalicije Gibanje 5 zvezdic postavilo kot temeljni pogoj potrditev te ustavne reforme, sem jasno povedala, da se s podporo taki reformi, ki v bistvu nima nikakršnih demokratičnih temeljev in torej ni nikakršna reforma, temveč zgolj propagandno geslo nekaterih sil, ki bi želele dejansko utišati demokratično diskusijo in torej pomen parlamenta, ne strinjam. Prepričana sem, da bi bilo potrebno temeljito razmisliti o prenovi zastopanosti tako poslanske zbornice kot senata, vendar ne v obliki, kakršna se kaže danes.

Vemo, da so imele nekatere politične opcije kot propagandni volilni slogan rez stroškov, ki jih za državni proračun predstavlja visoko število parlamentarcev. Strokovnjaki so izračunali, da bo prihranek minimalen, posledice pa zelo skrb vzbujajoče. Obstajajo vsaj trije temeljni razlogi, zaradi katerih je nujno zoperstaviti se z odločnim NE na referendumu:

Prvi razlog temelji na prepričanju, da bo omejeno število parlamentarvcev dramatično poseglo v demokratični državni ustroj: izvoljeni bodo izgubili stik z območjem in s potrebami državljanov, ker bo vsak od njih zastopal najmanj sto tisoč državljanov. To pomeni, da bodo temeljne odločitve v rokah omejenega števila ljudi. Demokracija bo torej vse bolj drsela v oligarhijo, kar je že samo po sebi nevarno.

Drugi razlog se oslanja na vulnus za Furlanijo Julijsko krajino, ki je med najbolj prizadetimi deželami v okviru reforme: v senatni zbornici bo zastopanost okrnjena za več kot 42 %, v poslanski zbornici za več kot 38 %. To pomeni, da bo naša dežela s posebnim statutom in posebnimi potrebami v okviru državne politične slike krepko ošibila svoj glas: naše ozemlje meji z dvema državama, skrb za območje zaobjema težave z gorsko, obmorsko, ravninsko krajino, s potrebami pristanišča, kakršno je tržaško, ki bo zaradi svoje mednarodne vloge terjalo vse večjo pozornost s strani politike … Da ne govorimo o znanstvenih institucijah, ki so stalno pod udarom, o javnem prevozu, ki nas vse bolj izrinja na obrobje neke pozabljene periferije, in še bi lahko naštevali. Kako bo skupno dvanajst parlamentarcev različnih političnih opcij, in torej različnih svetovnonazorskih pogledov, v senatu in poslanski zbornici lahko skrbelo za vse to, kar terja naša dežela?

Tretji razlog, ki pa je za Slovence v Italiji dejansko najbolj pomemben, je vprašanje izvolitve slovenskega parlamentarca: vse povojno obdobje so stranke leve in levosredinske opcije namenjale eno mesto med svojimi kandidati v parlamentu Slovencu, ki je bil v glavnem zadolžen za to, da spremlja problematiko slovenske manjšine. Najpomembnejše, kar smo dosegli, je bila odobritev zaščitnega zakona 38 iz leta 2001, ki bo v februarju naslednje leto obhajal dvajset let. Zakon predvideva (v sicer nekoliko ohlapni obliki), da mora država jamčiti olajšano izvolitev slovenskih zastopnikov v obe zbornici. Ta člen se do danes ni uresničil. Z rezom števila parlamentarcev, posebej v naši deželi, bo možnost, da ohranimo slovenskega predstavnika vsaj v eni od obeh zbornic, skoraj nična, ker bodo imele nam naklonjene stranke vse manj mest na razpolago za svoje zastopnike. Kdo naj bi potemtakem prevzel skrb za naše potrebe? Mar tisti, ki trdijo, da smo privilegirani? Mar oni, ki o nas ne vedo ničesar? Ali mogoče številni, ki nas umejo zgolj kot sporni glas znotraj državnega proračuna? In kam bodo drsele pravice, ki nam jih zagotavljata ustava in zakon?

Seveda si bomo vsi prizadevali, da bo nov volilni zakon, ki bo doživel prvo branje v poslanski zbornici šele po volitvah, obravnaval tudi slovensko zastopstvo v parlamentu, vendar je možnost, glede na skupno število parlamentarcev, ki jih predvideva ustavna reforma za našo deželo, da bi to uresničili, zelo skromna.

Pomembno je, da se MNOŽIČNO udeležimo referenduma in odločno izrazimo svoje NE-strinjanje krčenju demokracije in državljanskih pravic, kar bo gotovo pripomoglo k temu, da bo vladna koalicija bolj pozorna na naš glas in nam bo, pri obravnavi volilnega zakona, pozorneje prisluhnila.

Upam zares, da bo vsak od nas odgovorno razmislil o usodi naše narodne skupnosti in demokratičnih pravic naše države. Vsak NE je pomemben v kompleksnem mozaiku nove politične slike, ki bo zaznamovala našo prihodnost.

Tatjana Rojc

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme