Suzin svet

Pozimi pa rožice ne cveto

Pozimi pa rožice ne cveto

Piše Suzi Pertot / Trpko občutje v pričakovanju pomladi

Na tisto ljudsko o rožicah, ki pozimi ne cveto, sem se spomnila danes, prvega marca, ko sem obrnila stran na enem izmed stenskih koledarjev. Prav težko mi je bilo, ko sem videla, da je na sliki cvetoča češnja. Pogledala sem skozi okno, pa je ravno začelo naletavati, burja se je igrala s snežinkami in jih v norem, prepoznem, meni tako nadležnem plesu nosila preko vinogradov na vrt. In v daljavi Korada, ovita v megleni metež in belino, ki je ni bila deležna niti ob novem letu. Belo črni okvir prvega dne metereološke pomladi. Tiste, ki jo tako močno pričakujemo in je letos ni, niti za pokušno.
Rože. Cvetje. Barve in vonjave. To so simboli pomladi. Rože pričakujemo vsi, nestrpno, da nam pobarvajo vsakdan. In sivino, ki se je je nabralo toliko, da se je z njo prepojilo srce in jo čutimo v udih in mislih. Radi bi zadihali v sonce, v nebo. A še vedno sneži. In ne kaže, da bo sploh nehalo. Ko gledam debelo snežno odejo, ki teži svetu, nam, drevesom in zemlji, se sprašujem, kje so zdaj črni telohi, tisti, ki v gorah, med smrekami, najprej pomežiknejo soncu. Tisti ponosni telohi, ki kraljujejo sredi snežnih zaplat. In sem jim sploh ne da čakati, da bi sneg v celoti skopnel. Prelepi so, prežlahtni. Menda so edini cvet, ki traja od zime do pozne pomladi in počasi celo spreminja barvo. Od snežno bele do roza in zelene. Kot bi se prilagajal travnikom, na katerih sneg počasi kopni in ki počasi, čisto počasi, zelenijo. Črni teloh živi, da pričaka prve tople žarke, in preden usahne, zasluti poletje, ki ga ne bo doživel. Snežna roža, kraljica gora. Lepotica, ki ji ni para in se težko udomači na naših vrtovih. Predivja je, preveč vajena višin in svobode. Ko jo ujameš v lonček ali posadiš na gredici, počasi veni, dokler ne usahne. So pač rože, ki ljubijo prostranstva. Tako zelo, da ne morejo živeti, če se počutijo utesnjene. Podobne so nam. Meni.
Skoraj ne poznam človeka, ki ne bi imel rad cvetja. In ni ga leta, ni je pomladi, da se pisanih barv ne bi vsi veselili. Bela je prva, saj črni teloh ni edini, ki zacveti v snegu. Zvončki so tisti, ki so nam najbližje. Pisani na kožo otrok, ki jih nabirajo leto za letom. Prvi zvončki kot simbol začetka, upanja, svetlobe. Kako jih pričakujemo vsi že v začetku januarja. Veliko ljudi jih nabira skozi vse življenje. In se s šopkom v rokah vračajo v otroštvo. Pomlad za pomladjo. Enostavno ne morejo brez šopka. Nežnega, belega. Včasih so zvončke prodajali po mestnih ulicah. Vedno sem se ozirala za cvetkami, ki mi jih mama ni hotela kupiti. Bog ve, ali se tudi danes, ko se nam veliko bolj mudi in so mestne ulice polne prometa in samote, še najde kak starček, ki jih za vogalom prodaja. Zvončke. Pomlad.
Sama zvončke nabiram le poredkoma. Morda v tistih pomladih, ko jih nujno potrebujem, da preženem mraz in sivino. Da prinesem na mizo upanje na poletje. Moj letni čas. Če le morem, pa jih pustim, da rastejo. Zunaj. Ker mi je tako težko, ko doma vidim, da že po dnevu, dveh ovenijo. Letos mi je bilo še posebno hudo, ker jih je mraz pomoril po bregovih. Temperatura se je spustila globoko pod ledišče, preveč za nežne rože, pa čeprav so zvončki rojeni za to, da kljubujejo zadnjim zimskim odtenkom. Tokrat pa je bil februar vendarle prekrut. Led in burja sta ugasnila njihovo drobceno lepoto. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

19.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!