Pozdrav z Dunaja

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (3)

Če mene vprašate, bi k zeleni tranziciji Evrope bistveno prispevalo znižanje cen vlakov. Morda sem izjema – ampak jaz nikoli ne bi izbrala letalskega prevoza namesto železniškega, če me v to ne bi prisililo dejstvo, da so nizkocenovne letalske družbe marsikdaj veliko ugodnejše od vozovnic za vlak. Že res, da se z letalom potuje hitreje, ampak to se pozna samo pri večjih razdaljah. Za enourni let tako ali tako zapravimo še tisti (najmanj) dve uri, ki jih moramo presedeti na letališču, da gremo čez vse kontrole. In pri tem sploh ne upoštevam časa, ki ga porabimo za pot do najbližjega letališča.

Ko sem načrtovala izlet iz Sevilje v Valencio, sem se počutila krivo, ker sem za prevozno sredstvo izbrala letalo. A kaj, ko so bili vlaki ne samo veliko dražji, ampak tudi zamudnejši, ker med tema pomembnima španskima mestoma ni bilo direktne železniške povezave. So pa leti z družbo Ryanair – dobre tri četrt ure leta, okrog trideset evrov za povratno karto.

Zato niti ni čudno, da mi je že prišlo v kri, da ob načrtovanju novega potovanja kot prvo pregledam letalske povezave. To sem storila tudi pred kratkim, ko sem načrtovala obisk k prijateljici v Prago. Leti iz Trevisa so bili kar ugodni, zato bi že kupila karto, če ne bi zadnji hip tega omenila mami. “V Prago pa ja ne boš letela,” je bila osupla. “Tja se gotovo splača drugače, z avtobusom, recimo.”

Res je obveljal avtobus: direktni enajsturni Flixbus iz Trsta v Prago. Zdaj se tisti del mene, ki komaj čaka na ponovno srečanje s prijateljico v Pragi, mora malo boriti z drugim delom, ki mu ni niti najmanj do tega, da bi enajst ur preživel na nočnem avtobusu. Ampak o tem vam bom poročala, ko bo pot za mano. Zdaj sem o železniških in vseh drugih možnih prevozih razmišljala zato, ker sem se nedavno kar topila od hvaležnosti, ko sem ob potovanju na Dunaj odkrila, da je za povratek v Ljubljano vlak cenejši od avtobusa. Končno! Po čudovitem, a utrudljivem vikendu v avstrijski prestolnici – tudi tam sem bila v družbi prijateljice, ki na Dunaju opravlja študijsko prakso – sem se veselila udobnejšega prevoza domov. Sicer je moje upanje v to, da bom že med vožnjo nadoknadila kako uro spanca, klavrno uničil čudaški bosanski sopotnik, ki me vse od Gradca naprej ni hotel pustiti pri miru. Ko sem mu vljudno odstopila malo suhega sadja – svoje večerje –, za katerega me je prosil, si je prisvojil kar celo vrečko. Ogovoril me je v nemščini, jaz pa sem ga prekinila v angleščini, nisem mu hotela izdati, da znam slovensko, ker bi ga to gotovo spodbudilo, da bi mi začel predavati v svoji materinščini. Slabo znanje angleščine ga ni odvrnilo od pogovora. Oziroma od monologa, med katerim sem se na neki točki celo začela delati, da sem zaspala, pa sploh nisem prepričana, ali je sogovornik to opazil.

Vsekakor upam, da bo vožnja v Prago naslednji teden bolj … tiha.

Razen prigod z vlaka pa je bil moj kratki avstrijski izlet tako rekoč popoln. Dunaj je izjemno mesto. Je mesto, kjer te na čisto vsakem koraku lahko preseneti nov arhitekturni biser, kjer se povsod skrivajo zanimive stavbe, trgi, spomeniki, vse je prežeto s stoletji zgodovine – z zgodovino, ki si jo je avstrijska prestolnica nekoč delila tudi z našim Trstom, zaradi česar je nam še toliko bolj zanimiva in pomembna.

Vse to sem že vedela, saj sem Dunaj in njegove glavne turistične znamenitosti že obiskala. Take kraje je lepo obiskati večkrat prav zato, ker lahko šele ob drugem, tretjem obisku res uživaš v njih, ko si vse obvezne oglede že opravil in se lahko v bolj umirjenem ritmu naužiješ mestnega vzdušja, ne da bi te preganjala čas in strah, da ti ne bo uspelo obiskati vseh muzejev in palač.

In tako sem prejšnji vikend na Dunaju večji del vročega popoldneva preživela kar na plaži. Na plaži sredi Dunaja?! O, ja, tudi jaz sem bila presenečena, ko sem prvič slišala, da se Dunajčani kopajo v Donavi. Sicer to ni mogoče v kanalu, ki teče skozi mestno središče, vendar pa obstajajo drugi kotički, zlahka dosegljivi z odlično urejenimi javnimi prevozi, kjer je kopanje in sončenje prav prijetno. Ko sem ležala v travi in je nad mano pihljal topel veter, ki je v krošnjah dreves ustvarjal melodično šumenje, sem pripomnila: “Če zapreš oči, se ti skoraj zdi, da si na morju … Samo še tisti vonj manjka.” Prijateljica me je odločno zavrnila: po njenem mnenju nič ne more poustvariti morskega vzdušja, ki je ena od stvari, ki jih pri svojem življenju v avstrijski prestolnici najbolj pogreša.

Saj jo razumem, svojo prijateljico. Noben kraj na svetu ni popoln … Sama bi sicer na Dunaju bolj od morja pogrešala užitno kavo (v tamkajšnji kavarni sem za žalostno brozgo odštela štiri evre) in morda malo več fleksibilnosti pri urnikih – saj veste, če si vajen na špansko življenje, te preseneti, ko te okrog enajstih trideset že začnejo pasivno agresivno poditi iz lokala, ker opolnoči zapira. A kaj bi naštevala pomanjkljivosti! Z živim spominom na krasen, sproščen vikend v dobri družbi, pa tudi na kos odlične Sacher torte (ki sem ga plačala manj od tiste nesrečne kave), lahko z gotovostjo rečem, da se bom v avstrijsko prestolnico z veseljem vrnila. Še najraje z vlakom.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme