Pozdrav z Bleda

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (5)

Bled je s svojim očarljivim in fotogeničnim otočkom sredi jezera zagotovo eden najbolj mednarodno prepoznavnih kotičkov Slovenije. Enkrat letno, neko sobotno noč sredi julija, Blejsko jezero napolni na tisoče drobnih lučk – svečk v jajčnih lupinah, ki jih domačini iz čolnov polagajo na vodo. In tisto noč postane jezero še očarljivejše. Mene zelo spominja na prizor iz Disneyjeve Zlatolaske (Rapunzel), čeprav v risanki junaka iz čolna spuščata lanterne v nebo, ne pa na vodo.

Ne spomnim se, kdaj sem se zadnjič mudila tu ravno na Blejsko noč, a na Bled vsekakor zahajam pogosto. Zavedam se, da so mnenja Slovencev glede tega turističnega mesteca deljena: marsikomu se zdi, da je zaradi priljubljenosti med tujimi gosti postalo preveč snobovsko, pritožujejo se nad visokimi cenami in trdijo, da je Bohinj itak lepši. Saj jih po svoje razumem, vendar Bleda pač ne morem ocenjevati objektivno: zame je kot drugi dom. Odkar vem zase, še ni minilo leto, da se s starši ne bi vsaj enkrat v letu odpravili sem na počitnice.

Na Bledu sem bila že na začetku poletja, ko sem imela na obisku prijateljico iz Amerike. Nameravali sva ostati samo za kratek čas, vendar sva obisk nazadnje podaljšali za eno popoldne, ker sva na poti proti železniški postaji srečali stara znanca … V ozadju tega je daljša zgodba, ki se je začela v Benetkah: tam sva v hostlu spoznali dva prijazna fanta z Danskega, ki sta se prijavljala na recepciji, ravno ko sva medve odhajali. Malo smo se zaklepetali in ugotovili smo, da bo pot iz Benetk vse štiri vodila v iste slovenske kraje. Za razvoj potencialnega prijateljstva pa ni bilo časa, saj sva morali bežati na vlak, še preden bi si nama z Dancema uspelo izmenjati kontakte. Zato sva z vlaka poklicali v hostel in prosili prijaznega receptorja, naj novima gostoma pusti najino telefonsko številko. Od fantov nisva dobili nobenega odziva, dokler ju nisva slučajno spet videli na Bledu. Takrat sta povedala, da jima je receptor pred odhodom iz Benetk res predal najino sporočilo, problem je bil le v tem, da je bila številka ameriška in onadva nista imela Whatsappa, preko katerega bi naju lahko brezplačno dosegla. Skratka: da smo se ponovno srečali, je bila očitno Božja volja. In tako sva medve “nalašč nehote” zamudili vlak in celo popoldne preživeli na blejski plaži, v Ljubljano pa sva se odpeljali šele zvečer.

Ko sem o tem pripovedovala doma, so starši pripomnili, da česa takega gotovo ne bi storila, če ne bi imela ob sebi ameriške prijateljice. Kar je čista resnica: nimam navade klepetati z neznanci ali celo klicati v hotele za njihove kontakte. Sama od sebe se prav tako ne bi nikoli zapletla v pogovor s prijaznim kolumbijskim parom srednjih let, ki je na blejski plaži slišal, da se z Američanko pogovarjava v španščini: moja prijateljica pa z veseljem nagovarja naključne turiste, zlasti v tem jeziku (ki nama je skupen, ker sva se spoznali na izmenjavi v Sevilji). Kolumbijca sta takoj pokazala vso svojo južnoameriško gostoljubnost in naju po zelo zanimivem klepetu povabila na svoj dom v Medellin: vztrajala sta, dokler jima nisem dala telefona, da sta lahko vanj shranila svojo številko. “Pa da ne bosta kot vsi drugi ljudje, ki jih srečujeva med potovanji po svetu,” sta se priporočala. “Midva z veseljem sprejemava goste, pred kakim letom sva tudi oddajala Airbnb, vendar se ni še zgodilo, da bi kdo najino vabilo vzel resno in se dejansko oglasil v Kolumbiji.”

Zaradi vseh teh pripovedi sem v današnjem zapisu malo zašla od zastavljene teme … kot se mi rado dogaja. Dejstvo pa je, da je vse omenjene goste Bled neznansko očaral. Kolumbijca sta nama pripovedovala, kako sta uživala po vsej Sloveniji, Danca pa sta bila popolnoma prevzeta nad gorenjsko naravo. Moja ameriška prijateljica je stoodstotno prepričana, da se bo vrnila sem na obisk. Povedala sem ji, da se ji splača priti julija, ob praznovanju že omenjene Blejske noči, in v teh dneh sem mislila nanjo. Pogleda na tisoče drobnih lučk, ki so spet preplavile jezero, nisem niti poskusila fotografirati: moj telefon ne premore dovolj dobre nočne kamere, pa tudi če bi jo, se slika zagotovo ne bi mogla kosati z živo podobo lesketajoče se jezerske gladine.

Ne vem, ali to morda pomeni, da je Bled res privlačen samo še za tujce … Zelo bi mi bilo hudo, če bi se spremenil v nekakšno slovensko različico Benetk. O tem sem razmišljala preteklo soboto, ko nas je v lokalu v centru natakarica nagovorila v angleščini in se je potem izkazalo, da sploh ne zna slovensko.

In vendar je bil osrednji glasbeni gost na odru velikega praznovanja Blejske noči Slavko Ivančić, pevec nesmrtnih popevk, kot so Ne bom pozabil na stare čase, Solinar, Mi ljudje smo kot morje … Na koncertu sem prepoznala večino njegovih pesmi, čeprav prej nisem vedela, da so njegove. Obenem pa sem se dobro zavedala, da so to hiti samo za nas, Slovence: pojma nimam, ali je bil koncert všeč tudi tujim turistom, zagotovo pa se oni niso mogli odzvati na pevčevo vabilo, naj mu pritegnemo pri refrenu. Tudi zato, ker je občinstvo stalno nagovarjal samo v slovenščini.

Blejci si torej še niso popolnoma na jasnem, ali bi radi ciljali bolj na domače ali na tuje obiskovalce. Jaz sicer z radovednostjo spremljam ta pojav, na moj odnos do mesta pa ne more bistveno vplivati: ta ima že pregloboke korenine.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme