Pozdrav s tabora

Poletne razglednice (6)

Lansko poletje se prvič po zelo dolgem času nisem udeležila nobenega skavtskega tabora. Že od otroštva sem bila članica Slovenske zamejske skavtske organizacije in redno sem se udeleževala poletnih dogodivščin v naravi: najprej neverjetno domiselnih iger za volčiče in volkuljice, nato pustolovskih izvidniških taborov, vse do mojih najljubših, potovalnih taborov z roverji in popotnicami. Ko sem prerasla vse starostne veje, sem še nekaj let delovala v organizaciji kot voditeljica, kar pa je vse prej kot lahka naloga. Zato sem leta 2020 svojo skavtsko ruto nazadnje obesila na klin.

Ali sem tabore pogrešala? No … Na taborih ob Soči je bilo vsako kopanje pravo trpljenje: otroci so se mi smejali, ker sem vedno vzela s sabo posodo, s katero sem zajemala vodo in si močila glavo, ker se preprosto nisem mogla pripraviti do tega, da bi se potopila v ledeno mrzlo reko. V reki je mraz, povsod drugje pa prevroče – žgoče sonce seveda ni izgovor za počitek, na taboru je stalno treba delati. Urnik je tako natrpan, da skoraj nimaš časa, da bi skočil na stranišče … Ki je tudi zgodba zase, daleč od udobne keramične školjke. Tudi spanja je na taborih bolj malo: v spalni vreči je prevroče ali premraz, pošten počitek pa lahko ovirajo tudi obvezna straža, trda podlaga in zgodnje zbujanje, ki mu za nameček sledi jutranja telovadba.

Ni mi torej težko najti stvari, ki jih na taborih nisem pogrešala. In vendar sem se po enem samem letu premora letos spet udeležila poletnega tabora, sicer v popolnoma novi vlogi: vodstvu izvidnikov in vodnic Kraškega stega sem priskočila na pomoč v kuhinji.

Kdor redno bere moje zapise za ta tednik, se morda spomni mojih mednarodnih kuharskih dogodivščin … Tem zvestim bralcem nič ne zamerim, če vas je ob misli name v skavtski kuhinji zajela groza. Kuhanje res ne spada med moje najboljše veščine, kaj šele, ko je treba pripravljati obroke za petdeseterico lačnih skavtov. Toda prav zaradi velikega števila ljudi je vsaka pomoč pri kuhanju dragocena. Zato nisem mogla zavrniti vabila svoje prijateljice, glavne kuharice: ob tem sem ji dala vedeti, da na tabor prihajam samo kot dodatni par rok, ki bo pomagal pri rezanju zelenjave in mešanju, nikakor pa ne bi prevzela odgovornosti za sestavo menija, računanje količine sestavin in podobnega.

Iz dolgoletnih izkušenj sem se naučila, da pri prostovoljnem delu nikoli ne gre vse po načrtih, posebej življenje v naravi pa je že po definiciji tako okolje, kjer so nepredvidene okoliščine na dnevnem redu. Za najbolj problematične so se izkazale stvari, ki mi v trenutku, ko sem sprejela tale kuharski izziv, sploh niso prišle na misel. Na primer vsakodnevni izleti v trgovino: te sem si predstavljala kot prijetne pobege v civilizacijo, skratka oddih, ki si ga na preteklih taborih nisem mogla privoščiti. Nisem pomislila na to, da je za nakup dnevne prehrane za petdeset ljudi potrebne kar nekaj koncentracije in več vozičkov, stres pa povečuje še časovna stiska … Nisem pomislila na to, da se nam bo mudilo nazaj na tabor, ker voda v ogromnem loncu na malem gorilniku zavre veliko počasneje kot na domačem štedilniku (zlasti, če vse pokrovke pozabiš doma) … In nisem pomislila na to, da bo odcejanje pašte iz tistega ogromnega lonca ena od najtežjih preizkušenj, pri kateri bomo morali sodelovati vsi trije kuharski mojstri, da si nevarne vroče vode ne bi polili po nogah ali drugih delih telesa. Skavtska bolničarka ne bi bila navdušena nad nami, saj je imela – kot na vsakem taboru – že z izvidniškimi poškodbami čisto dovolj dela. Jaz pa nisem pomislila niti na to, da bo med mojimi oziroma našimi odgovornostmi tudi kupovanje zdravil in drugih potrebščin v lekarni.

Eden od skavtskih zakonov pravi, da si skavt “žvižga in poje v težavah”. To je predvsem metafora za skavtsko vztrajnost in pogum kljub vsem težavam, jo pa večkrat jemljemo tudi dobesedno: v naši kuhinji je bilo precej glasno, petje nas je spremljalo tudi na vsakodnevnih vožnjah po makadamu do bližnjega mesta (navadno smo vsaj v trgovini prizanesli ostalim kupcem). Verjemite, da deluje. Ob petju in smehu so dnevi hitreje minevali in meni se ni bilo težko spomniti trenutkov, zaradi katerih sem res pogrešala skavtske tabore. Lahko bi sestavila dolg seznam – s tabornimi ognji in zvezdnatim nebom nekje pri vrhu –, v resnici pa lahko večino teh trenutkov strnem z enim samim elementom, ki jih povezuje: dobra družba. Zakaj pa mislite, da me je prijateljica tako zlahka prepričala, da sem se ji pridružila v skavtski kuhinji? Ker se z njo, kot s še toliko drugimi vrstniki, s katerimi sem skupaj odraščala v skavtskem duhu, še zmeraj redno družimo.

Pri nedeljski maši sredi narave, najlepše katedrale na svetu – kot je pokojni gospod Ivo Miklavc rad poudaril ob vsaki skavtski maši –, je eden od izvidnikov prebral prošnjo, ki se je glasila nekako tako: “Gospod Bog, daj, da bi skavtska prijateljstva ohranili in gojili tudi izven skavtskih dejavnosti.” Ob teh besedah sem se nasmehnila sama pri sebi in v mislih odgovorila fantiču: To se bo zagotovo zgodilo, mali prijatelj. Bodi brez skrbi. Prijateljske vezi, ki si jih spletel na taboru, bodo trajale vse življenje.