Pozdrav s planin

Poletne razglednice (8)

Na začetku avgusta sem se s svojo pevsko skupino, Vesela pomlad, udeležila vsakoletnega poletnega seminarja tržaške Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki je letos potekal v Radencih. Poleg intenzivnih vaj so tiste dni seveda zaznamovale dobra hrana, sproščanje v bazenih in še številne druge prijetne aktivnosti, ki ti jih nudi bivanje v luksuznem hotelu.

Niti teden dni po koncu seminarja pa sem se s tržaškim Slovenskim planinskim društvom odpravila na štiridnevni izlet v hribe … Zato sem se doma začela mentalno pripravljati na ta prehod z enega ekstrema k drugemu. Kot bi temu rekli v italijanščini: “Dalle stelle alle stalle.” Saj vem, izvirni italijanski rek pravi ravno obratno, toda jaz sem res prešla od zvezd – štirih hotelskih zvezdic – do gorske koče – za katero niti ne morem reči, da je vsaj korak udobnejša od hleva, ker sem kot skavtinja že prespala na marsikaterem seniku in lahko iz izkušnje povem, da se tam spi bolje kot med smrčači v skupnih ležiščih.

V resnici pa se moji strahovi niso uresničili, saj smo vse štiri dni prespali v dolini. Naša “baza”, od koder smo se ob zori podajali na dnevne izlete na okoliške hribe, so bili udobni apartmaji v Čezsoči pri Bovcu, kjer nam res ni manjkalo prav nič: od tople vode do rjuh, brisač, sušilca za lase in polno opremljene kuhinje, celo s pomivalnim strojem! Turisti, ki zadnje čase množično obiskujejo Posočje, se res nimajo nad čim pritoževati. In turistov je bilo res ogromno: mislim, da se mi je prvič zgodilo, da mi je na običajni “Dober dan”, ki ga vedno poklonim mimoidočim na planinskih poteh, več ljudi odzdravilo v angleščini ali vsaj s tujim naglasom kot pa v slovenščini.

Hojo po hribih sem vzljubila pred nekaj leti. Ko sem se prvič odpravila v visokogorje, sem bila osupla nad tamkajšnjimi razgledi. Nisem mogla verjeti, kako mi je lahko nekaj istočasno tako zoprno in tako čudovito: bila sem namreč v precej slabi fizični kondiciji, zato sem med hojo po strmini peklensko trpela, obenem pa sem na vsakem koraku čutila, da moj napor ni zaman, saj se kar nisem mogla nagledati okolice. Postalo mi je žal za vsa zamujena leta, ko bi lahko spoznavala naše prelepe gore: do takrat sem redno odklanjala, ko so me prijatelji vabili v hribe, čeprav za to nisem imela kakega posebnega razloga … Preprosto se mi ni dalo.

Zdaj pa se lahko imam že za solidno pripadnico tisti kategoriji ljudi, ki morajo poleti obvezno vsaj kak dan preživeti v hribih. Prav zato sem se včlanila v Slovensko planinsko društvo Trst in se letos tudi udeležila njihovega mladinskega tabora. Samo teden pred tem dogodkom – takrat, ko sem jaz še uživala med petjem in kopanjem v Radencih – so bile vremenske napovedi grozljive. Rada verjamem, da bi nam dnevi prijetno minili, tudi če bi jih v celoti preživeli med kartanjem in klepetanjem v apartmajih. Ampak seveda smo bili veliko srečnejši, ker se je vreme nazadnje obrnilo nam v prid in smo lahko speljali prav vse načrtovane pohode. Niti prevelike vročine nismo trpeli. Sonce je bilo najmočnejše ravno tisto jutro, ko smo šli na Kanin, torej dovolj visoko za pošten temperaturni padec. Razlika med večno poletno izbiro, morje ali hribi, ni le v tem, da so slednji veliko boljša osvežitev: obenem predstavljajo tudi večjo nevarnost za sončne opekline, saj v prijetno hladnem ozračju ne občutiš pripeke in zato zlahka pozabiš na še kako potrebno zaščito. To vem iz izkušenj; zato sem se kot prava izkušena planinka tokrat dobro namazala s sončno kremo … In se v dolino vrnila s pordelim madežem nekje pri levem komolcu, kjer sem očitno zaradi malomarnosti pustila delček kože izpostavljen.

Ker smo že taborili tako blizu znamenite Soče, se je spodobilo, da smo se en dan namesto v hribih hladili tudi v njej. Meni je ta reka veliko premrzla, da bi se pridružila kopanju … Ko pa sem vodo začutila skozi neopren, ki smo si ga nadeli popoldne, ko je bil na programu rafting, je bila prijetno osvežujoča. V raftingu se nisem preizkusila prvič in moram priznati, da mi z razliko od planinarjenja ne bi bilo pretirano žal, če bi bilo to zadnjič. Saj ne, da bi bila izkušnja posebej grozna – no, razen, ko me je krmar nalašč vrgel z rafta, ker se mu je zdelo to zabavno.

Če ob koncu tega kratkega, a intenzivnega dela svojih letošnjih poletnih počitnic potegnem črto, bi rekla, da mi je ta tabor dal vse sestavine za pravo pustolovščino. Hribi so me kot vedno opomnili na to, da je za uživanje v življenju potrebno presneto malo: neprehojene poti, zdrave noge, s katerimi jih lahko prehodimo, in dobra družba. Izkušnja na Soči pa mi je dala priložnost za pogum in korak izven moje cone udobja.