Pozdrav iz Verone

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (7)

Verona slovi kot mesto ljubezni, zato sem jo jaz, romantična duša, že pred leti uvrstila na seznam mest, ki bi jih rada čimprej obiskala. Čeprav leži v sosednji deželi, se je to prvič zgodilo šele letos poleti: potovala sem s hitrim regionalnim vlakom, kar je še okrepilo vtis, da Verona sploh ni daleč od mojega Trsta. Njena romantičnost je seveda tesno povezana z zgodbo o nesrečni ljubezni Romea in Julije, s katero je prežeto vse mesto. Ko sem stala pod Julijinim balkonom, kjer stoji tudi njen od mnogih dotikov zlizan kip, sem se sicer zamislila nad ironijo tega slovesa. Do njega je prišlo samo zato, ker je Shakespeare (morda naključno) Verono izbral za lokacijo svoje nesmrtne ljubezenske pripovedi. Spraševala sem se, kdaj in zakaj je bila ravno tista hiša izbrana za domovanje Capuletov – najverjetneje je koga navdihnil ljubek kamnit balkonček. Da sploh ne omenjam Julijine grobnice: kdo ve, kdo zares počiva v njej in kaj bi si mislila o vseh turistih, ki dnevno motijo njen počitek.

Toda ko se sprehodiš po veronskih ulicah, te prevzame občutek, da pri Shakespearjevi izbiri morda le ni šlo za naključje: Verona je čudovito mestece, ki bi ohranilo svoj čar tudi brez spomenikov vprašljive avtentičnosti. Polna je zgodovine, očarljivih, četudi večkrat slabo vzdrževanih hiš (podobnih tistim v Benetkah) in drugih arhitekturnih mojstrovin, ki z razglednih točk izstopajo po rdečkasti barvi opeke. Sredi starega mesta kraljuje znamenita Arena di Verona. Rimsko gledališče, ki je za svojo častitljivo starost v odlični formi, vsako poletje gostuje vrhunsko operno sezono. In ta je bila tudi glavni razlog za moj izlet v Verono. V zadnjem času se pač za skoraj vsakim mojim potovanjem skriva poseben motiv – največkrat mednarodni dogodek ali obisk prijateljev. Tokratna priložnost se je pojavila, ker v veronskem orkestru igra doberdobski violinist Aleš Lavrenčič. V svojih zapisih običajno ne navajam lastnih imen prijateljev in znancev, tokrat pa se mi zdi, da si ta zamejski talent ne zasluži ostati anonimen. Ko smo se pred začetkom opere odpravljali na večerjo v bližini glavnega trga, je par turistov ravno Aleša prosilo, naj ju fotografira pred areno. Mene pa je sililo k nasmehu ob misli, da se turistoma sploh ne sanja, da bosta svojega prijaznega fotografa čez nekaj ur slišala nastopati kot najmlajšega člana v opernem orkestru.

Ogled opere v veronski areni je res edinstveno doživetje, ki se sicer precej razlikuje od obiska opernega gledališča. Morda je na spodnjih sedežih, kjer sedijo VIP gostje, ki si lahko privoščijo najdražje vstopnice, vzdušje podobno gledališkemu, toda na kamnitih tribunah je večina gledalcev turistov, med njimi so tudi taki, ki s sabo pripeljejo majhne in seveda zdolgočasene otroke, zato pač ni mogoče pričakovati popolne tišine. Tudi prodajalci pijač in prigrizkov pripomorejo k bolj sproščenemu, stadionskemu vzdušju. Po drugi strani pa veličastnost arene nudi scenografom možnost, da se popolnoma prepustijo navdihu in za vsako predstavo ustvarijo res spektakularne kulise, ki v gledaliških dvoranah ne bi bile mogoče. Jaz sem na primer lahko občudovala neverjetno uprizoritev Egipta z ogromno piramido, sfingami in kipi raznovrstnih egiptovskih božanstev.

Srečno naključje je namreč hotelo, da je bila na sporedu ravno Verdijeva Aida, edina opera, ki se mi je med glasbenim poukom na srednji šoli res vtisnila v srce. Zgodba o vojni med Egipčani in Etiopijci je boleče aktualna, obenem pa zaradi prepovedane ljubezni med vojno ujetnico Aido in egipčanskim vojskovodjem Radamesom tudi več kot primerna pripoved za Verono. V glavnih vlogah sta nastopili zvezdi mednarodnega kova: Ana Netrebko in Jusif Ejvazov imata poleg odličnih pevskih sposobnosti tudi izjemno odrsko prezenco, k dobri uprizoritvi nesrečnih zaljubljencev pa je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da sta v resničnem življenju mož in žena.

Slaba stran operne sezone v veronski areni je podvrženost vremenskim razmeram. Vroč poletni večer se je prevesil v oblačno noč brez zvezd: ta je s sabo prinesla nestanovitno vreme, ki je na srečo zdržalo vse do zadnjega dejanja. Takrat pa so temno nebo začele vse pogosteje trgati strele. Najprej sicer ni bilo grmenja, ki bi nakazovalo, da je nevihta blizu, toda kmalu se je poleg strel pričel dvigati vse močnejši veter … Moč narave je veliko prispevala k edinstvenemu vzdušju, saj je tudi na odru naraščala napetost: faraonova hči je objokovala Radamesa, ki je bil pravkar obsojen na grozljivo smrt. Med ganljivim zadnjim prizorom, ravno v trenutku, ko Radames odkrije, da se je Aida skrila z njim v grobnico, pa so začele padati prve dežne kaplje … In organizatorji so takoj prekinili predstavo z opozorilom, da lahko tudi majhna ploha poškoduje glasbila neprecenljive vrednosti. Začasni, preventivni prekinitvi je čez nekaj minut sledilo novo sporočilo po mikrofonu, da je zaradi vremenskih razmer opere predčasno konec.

Noč se je torej končala s poslušanjem zadnje arije na Youtubu. Sprehod do stanovanja – bolj podoben teku kot hoji – je bil kar dramatičen, saj nihče ni imel s sabo dežnika, pa tudi zato, ker se mi je med potjo odlepila peta s sandala.

Ob koncu večera je ostalo nekaj grenkega priokusa, še bolj kot zase mi je bilo žal za vse odlične izvajalce, ki so zaradi dežja ostali brez zasluženega aplavza. In vendar se mi po drugi strani zdi, da so prav ti nepredvideni zapleti naredili mojo prvo izkušnjo v operi še bolj nepozabno. S prijetnega dvodnevnega oddiha v Veroni sem se vsekakor vrnila polna lepih vtisov.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme