Pozdrav iz Prage

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (4)

Letošnje poletje mineva z bliskovito naglico. Občutek imam, da sploh še nisem čustveno predelala vsega, kar se je dogajalo na mojih izletih v Avstrijo, pa je že prišel čas za novo potovanje: tokrat sem – končno! – obiskala kraj, kjer še nikoli prej nisem bila: Češko.

Praga je gotovo med najbolj priljubljenimi evropskimi prestolnicami in tako se nisem mogla upreti priložnosti, da bi obiskala eno od svojih najbližjih prijateljic s seviljskega Erasmusa, ki začasno službuje na tamkajšnjem Goethe Institutu, centru za nemški jezik in kulturo. Sedež nemškega inštituta je tudi ena od najlepših stavb v središču mesta, od koder se odpira razgled na okolico Karlovega mosta. Saj vem, da nisem posebej originalna, ampak tale zgodovinski most je brez dvoma postal moj najljubši kotiček mesta, ki me je v štirih dneh v celoti očaralo.

Moja nemška prijateljica je bila kar malo ljubosumna, ko je prvi dan ugotovila, da že razumem več češčine od nje, čeprav je ves semester obiskovala jezikovni tečaj. Sicer sem se parkrat spozabila in domačinom odgovorila kar s slovenskim “hvala” namesto “děkuju” – gotovo pa sem bila v veliki prednosti pred njo, ki ne zna nobenega slovanskega jezika. Vsekakor se nama ni bilo treba posebno truditi z jezikom, saj se nama je pridružila še ena dobra znanka iz Sevilje, Čehinja, ki je torej prevzela večino komunikacije z domačini, kot tudi skrb za priporočila in vodenje po mestu.

Posebno pozornost si je seveda zaslužilo pivo. Nemška prijateljica mi je potožila, da imajo tu vedno kup dodatnih vprašanj, ko si v baru hoče preprosto naročiti “jedno pivo”. Češka prijateljica je razložila, da je najbolje, če sami izbereva, katero pivo bi radi. In ne samo znamke: vedeti hočejo tudi, ali bi desetko ali dvanajstico in tako dalje. Številka se nanaša na odstotek sladkorja pri fermentaciji ali nekaj takega, vsekakor pa ne na vsebnost alkohola – tudi to so mi morali razložiti, saj sem se prestrašila, da bom po enem vrčku piva že pijana.

Presenetilo me je, da je moja prijateljica taka izvedenka za pivo, ampak po nekaj dneh v Pragi mi je postalo jasno, da je to očitno splošna češka (ali vsaj praška) lastnost. Vsaj če sodim po še eni osebni izkušnji zadnjega dne, ko sem se sama odpravila na lov za spominki. Ker večino čeških piv že eksportirajo tudi v naše kraje, mi je prijateljica svetovala trgovinico, kjer bom našla manj znane pijače lokalnih pivovarjev. Za razliko od ljudi, ki bodo moje spominke prejeli, sama res ne bi znala izbirati dobrih piv, zato sem se v priporočeni trgovini takoj obrnila na prijaznega mladeniča po nasvet. V odlični angleščini mi je postregel z vsemi želenimi informacijami, takoj ko je opravil z mano, pa je šel k blagajni plačat svoj nakup … K blagajni, ki je bila do tistega trenutka prazna: zato sem ga nagovorila v prepričanju, da je on lastnik trgovine. Neznanemu nakupovalcu piva sem vsekakor hvaležna za pomoč naključni turistki.

Mislim, da so bili štirje dnevi čisto dovolj za ogled vseh najpomembnejših mestnih znamenitosti. Ker je zadnji dan precej deževalo, sem se celo odpravila v muzej: kot literarna navdušenka sem si izbrala tistega o Franzu Kafki, ki se je izkazal za res zanimivo osebnost, vendar sem dobila občutek, da mi ne bi bil preveč simpatičen, če bi ga kdaj spoznala v živo.

Zagotovo pa teh nekaj dni ni bilo dovolj, da bi se najedla vse tipične hrane, ki sem si jo želela pokusiti. Po mestnih ulicah stalno vabi omamni vonj trdelnika, cimetovega zvitka, ki je (sicer z drugačnim imenom, kurtoš) zelo znan tudi na Madžarskem. Najboljšo večerjo pa sem si privoščila v tipični restavraciji z vrtom, ki me je spominjal na tradicionalne nemške bier gartens. Tam mi je prijateljica domačinka priporočila svičkovo: tipično goveje meso v omaki in s knedliky, kruhovimi cmoki. Po večerji smo obiskale tudi enega od priljubljenih nočnih lokalov v centru mesta, imenovanem Dog’s bar – kar sicer ni pravo ime bara, vzdevek se je rodil zaradi ogromnega psa, ki se je do pred kakim letom vsak večer potikal med gosti, zdaj pa na žalost kraljuje le še na spominskih fotografijah. Dog’s bar ostaja vsekakor zelo zanimiv: sestavlja ga pravi labirint podzemnih prostorov, od sobe z namiznim nogometom do dveh manjših dvoran z glasbo, okrog pultov pa se najdejo zelo izvirni sedeži, kot na primer gugalnice ali viseče klopi tik pod stropom.

Ko sem kot otrok potovala z družino, se je večkrat pripetilo, da je ravno zadnji dan počitnic začelo deževati: starši so vsakič hudomušno pripomnili, da mesto joče, ker odhajamo. In tokrat je Praga res jokala za mano … Pa tudi jaz za njo, čeprav samo nekje globoko v srcu. S prijateljicama smo si obljubile, da se čimprej spet srečamo, jaz pa podobno obljubo dajem tudi temu očarljivemu češkemu mestu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme