Pozdrav iz Matere

Poletne razglednice (10)

Ko sem v času dodiplomskega študija opravljala prakso pri Javni agenciji za knjigo v Ljubljani, sem morala pripraviti seznam vseh držav, ki so jih avtorji in prevajalci obiskali s finančno pomočjo JAK-a. Med pripravljanjem tiste statistike so mi žarele oči: nisem se mogla načuditi, v koliko različnih, tudi eksotičnih krajev so literarni dogodki popeljali književnike iz male Slovenije. Potovanja so skupaj z branjem in pisanjem na vrhu seznama mojih najljubših stvari, in takrat sem pomislila, kako čudovito bi bilo, če bi mi jih nekega dne omogočile prav moje literarne stvaritve.

Lahko bi rekla, da so se mi prejšnji teden uresničile te sanje. Kot slovenska zmagovalka mednarodnega literarnega natečaja Energheia sem se brezplačno udeležila literarnega festivala v edinstvenem mestecu Matera v Bazilikati. Torej sem po zaslugi svoje kratke zgodbe dobila najboljšo možno nagrado: ne le potovanja, pač pa tudi dragoceno mednarodno izkušnjo z delavnicami kreativnega pisanja in možnostjo izmenjave mnenj s pišočimi vrstniki iz raznih evropskih in bližnjevzhodnih držav.

Da je Matera s svojimi znamenitimi “sassi” zelo lepa, sem vedela, saj sem jo že obiskala pred nekaj leti, ko sem bila na višji šoli. V tistih letih sem večkrat potovala v južnoitalijanske dežele, ker smo preko šolskega šahovskega prvenstva spletli prijateljske vezi z ekipo s Sicilije, pa tudi s šahisti iz Kalabrije in Bazilikate. Tokratno potovanje je zato v meni zbudilo kopico spominov. Zavedela sem se, da je bil zadnji šahovski turnir na Siciliji tudi moj zadnji obisk južne Italije. Ta pa je res poseben svet, za katerega se sploh nisem zavedala, kako ga pogrešam, dokler se nisem spet znašla v njem. Morda tudi zato, ker sem v vmesnem času eno leto preživela na jugu Španije, ki je po načinu življenja bolj podobna tem južnim krajem kot našemu severu, sem se v Materi počutila zelo domače. Ob sestopu z letala me je pozdravila poletna vročina, ki sem se je v Trstu in Ljubljani že skoraj odvadila. Poletno vzdušje so dopolnjevale vse njegove dobre in slabe plati – od presenetljivo nadležnih komarjev do izvrstnih sladoledarn s tipičnimi granitami. Na splošno sem imela občutek, da v tem južnem mestecu ni kraja, kjer ne bi mogla jesti dobro in obenem poceni. Za moje zdravje in postavo je bilo brez dvoma koristno, da sem tam ostala le nekaj dni.

Organizatorji literarnega festivala so nam zagotovili brezplačna prenočišča, vendar očitno niso imeli na razpolago nastanitve, kjer bi lahko bivali vsi udeleženci skupaj, zato smo bili raztreseni po različnih lokacijah v mestu. Eni so bili v hostlih ali stanovanjih, mene pa je doletela majhna, toda udobna sobica v pri nunah v “Istituto Sacro Cuore”. Edina hiba bivanja v samostanu je bila ta, da smo imeli strogo policijsko uro ob enajstih zvečer. Gostiteljice so bile sicer razumevajoče, ko smo jim razložili, da nekateri literarni dogodki našega festivala trajajo dlje: dobila sem telefonsko številko odgovorne nune, ki naj jo pokličem, če se bom vrnila kasneje. Kljub temu sem se počutila krivo, ko sem jih morala zbuditi – nuno pri recepciji sem večkrat zalotila, da je zadremala že popoldne.

Prvo jutro sem ob prihodu na zajtrk presenečeno obstala, ko me je razigrano pozdravilo omizje mladih fantov, ki po videzu nikakor niso spadali v to okolje. Z nekaj sramu naj priznam, da je bila moja prva misel, da gre za kake nepridiprave, ki so jih v samostan “zaprli” kot v neko poboljševalnico. V resnici je šlo za lokalno nogometno ekipo: z južnjaško klepetavostjo so mi fantje povedali, da so se pravkar preselili v Matero, kjer bodo igrali v lokalnem klubu, in še iščejo dolgoročno nastanitev. Z nunami so že vzpostavili sproščen odnos: vedeli so, kako se jim prikupiti, pa tudi, ob katerih dnevih si lahko dovolijo večerno zamudo in kdaj naj raje prespijo v avtu ali počakajo zunaj do petih trideset zjutraj, ko se gostiteljice spravijo pokonci.

Poleg že znane Matere mi je tudi na tokratnem potovanju uspelo spoznati nov kraj. Zadnji dan sem se že zgodaj odpravila v Bari, čeprav sem od tam letela šele zvečer. Spet se mi je nasmehnila sreča: ker nisem vedela, da bo blagajna na nedeljo zaprta in vozovnice ne bom mogla kupiti kar na avtobusu, so domačinke prepričale šoferja, da je zaprl eno oko in me kljub temu sprejel v vozilo. V apulijski prestolnici pa me je razveselilo še nepričakovano srečanje: prijatelj z Erasmusa, ki ga nisem videla več kot dve leti, se je za nekaj ur pripeljal iz svoje vasi in mi razkazal skrite kotičke Barija. Na srečo je tamkajšnje letališče dovolj majhno, da sem se lahko iz centra mesta odpravila zadnji trenutek.

Občutek imam, da je bil ta literarni izlet zame dober vir navdiha, saj se je pripetilo še marsikaj, česar mi v ta krajši zapis ne bo uspelo stlačiti. Zato se mi zdijo take pobude še bolj hvalevredne, saj pisatelje – po definiciji bolj tihe, introvertirane ljudi – pošljejo v širni svet, da se tam soočimo z novostmi, opazujemo, odkrivamo, mrežimo in iščemo nove zgodbe. Potem pa seveda moramo najti čas, da vse skupaj v miru premeljemo, prelijemo na papir in spremenimo v nekaj berljivega.

Kdo ve, morda je zame prav zdaj napočil ta trenutek … Prvič po pestrih poletnih mesecih sem se vrnila domov, ne da bi vnaprej vedela, kdaj bom spet morala pripraviti kovček. Jesen trka na vrata in jaz jo vidim, kako v rokah drži mojo nenapisano magistrsko nalogo, pa tudi kup drugih obveznosti, ki sem jih kot večina smrtnikov brezbrižno prelagala na september. Okrogla, deseta razglednica je zato tudi moja zadnja v tej sezoni. Svojim zvestim bralcem pošiljam zadnji poletni pozdrav in obljubljam, da peresa (oziroma tipkovnice) ne bom pustila samevati predolgo.