Pozdrav iz Ljubljane

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (9)

Naslov tokratnega zapisa je morda malo zavajajoč, saj trenutno komajda vem, da sem v Ljubljani, kljub temu da slovenske prestolnice – in obenem mesta, ki mi je v študentskih letih zelo priraslo k srcu – nisem zapustila že skoraj dva tedna. Poleg tega to tudi ne bo ravno tipična poletna razglednica, glede na to, da bom pisala o svoji delovni izkušnji. Čeprav gre za prostovoljsko delo na odbojkarskem svetovnem prvenstvu, in tovrstni dogodki se resda tipično zvrstijo poleti. Boljši naslov mojega zapisa Pozdrav iz Stožic, saj sem prav tu preživela večino svojega časa.

No, v Stožicah in pa v hotelu, v katerem sem bivala skupaj s “svojo” reprezentanco. Na tokratnem prvenstvu sem namreč opravljala vlogo atašejke oziroma spremljevalke ekipe. To nalogo so mi prvič ponudili pred nekaj meseci, ko je Ljubljana gostila veliki finale odbojkarske lige prvakov. Ker sva v preteklih letih s sestro Urško že sodelovali kot prostovoljki na raznih športnih dogodkih – predvsem pri usmerjanju gledalcev v dvorani –, sva se z veseljem odzvali na vabilo koordinatorja prostovoljcev, da bi spet priskočili na pomoč. Nekaj tednov kasneje pa naju je presenetil telefonski klic … Finalistki iz Italije sta prosili za atašeja, ki zna italijansko. Med prostovoljci pa razen naju iz Trsta ni čisto nikogar, ki obvlada jezik sosedov. Bi torej lahko z Urško namesto usmerjanja po dvorani prevzeli spremljanje ekip?

V meni je najprej zavladala panika. Medtem ko so mi razlagali naloge, ki jih opravljajo atašeji oziroma spremljevalci ekip, se mi je v glavi že izrisovala podoba sebe, kako s celo četo prekomerno visokih deklet (takrat so mi namreč zaupali žensko ekipo) za sabo krožim po celem stadionu, ker s svojim pomanjkljivim smislom za orientacijo ne najdem garderob v labirintu hodnikov na Stožicah. Delo spremljevalcev ekip je zelo odgovorno. Zadolženi smo za komunikacijo med ekipo in organizatorji, vsak dan moramo skupaj z managerjem pripraviti urnik za naslednji dan, obveščati o morebitnih spremembah dejavnosti in raznih nepredvidenih okoliščinah … Take okoliščine pa so dobesedno na dnevnem redu. Na tako kratkem dogodku, kot je bil majski superfinale, mi sploh še ni bilo jasno, kako zelo.

Po začetni paniki mi je bilo delo atašejke zelo všeč; v nasprotnem primeru se ne bi prijavila za isto vlogo tudi na svetovnem prvenstvu. Šele tu pa je ta vloga pokazala svoj pravi obraz: skrbeti smo morali za pranje perila, za dostavljanje raznih paketov, za pozabljene predmete v telovadnicah, za zadostno količino brisač in ledu, za žoge, ki med treningi rade odfrčijo v najbolj skrite kotičke dvorane (in za tiste, ki so s hitrostjo 120 km/h letele proti nam), za rojstnodnevne torte, za vraževerje igralcev, ki niso hoteli na bus določene barve ali v garderobo z določeno številko … Če ne zaključim z naštevanjem, bo seznam le bolj in bolj bizaren; morda naj omenim še to, da je bil med izgubljenimi predmeti v telovadnici tudi smoothie maker znanega igralca. Na žalost smo atašeji seveda strogo zavezani k molku, drugače bi o prvenstvu lahko napisala neskončno duhovito knjigo anekdot. Ko na televiziji ali na stadionih gledamo športne spektakle, si sploh ne predstavljamo, koliko ljudi stoji za organizacijo tovrstnih dogodkov.

Delo mi je seveda prineslo priložnost osebno spoznati vse super zvezdnike, ki jih že več let spremljam prek televizije. Priznam, na začetku jih kar nisem mogla dojemati kot sebi enakih, navadnih ljudi. Ko so se odprla vrata dvigala in je k meni stopil Bruno Rezende ali ko me je Simone Giannelli na tekmi potrepljal po rami ali mi Klemen Čebulj pri bifeju podal zajemalko, je nekaj v meni hotelo kričati od vznemirjenja. Vendar sem morala ohranjati profesionalno hladen pokrski obraz.

Zvezdniška mrzlica se postopoma malo poleže. S težavo sem se vendarle privadila na odbojkarje kot na običajne ljudi, vsakega s svojimi strahovi in napakami, ki se večinoma veselijo tudi druženja z nami, “nevidnimi” protagonisti njihovih tekmovanj. Ob tem pa moram priznati, da mi bodo še bolj kot vsi trenutki, ki sem jih delila s slavnimi športniki, ostali v srcu točno ti “nevidneži”: kolegice in kolegi, s katerimi sem delila tako edinstveno izkušnjo. Ne morem si predstavljati, da je mogoče prenašati ekipne managerje, ki ti težijo sredi noči, če nimaš zraven sebe nekoga, ki točno razume, kako se takrat počutiš. In prav tako težko si predstavljam, da se z nekom, ki s tabo deli tako usodo, ne povežeš. Prepričana sem, da sem v ostalih atašejkah našla prijateljice za celo življenje.

Prostovoljska izkušnja na svetovnem odbojkarskem prvenstvu me je naučila ogromno. Del mene še vedno ne more verjeti, da sem kljub svoji introvertiranosti in tesnobi znala sprejeti in celo uživati v takem izzivu. Ponosna sem, da se nisem izgubila v podzemlju Stožic, ampak sem uspešno usmerjala svoje fante, ko so z glavo že nekje pri tekmi hoteli zatavati v napačen hodnik. Katere fante pa? Saj ni težko uganiti, katero reprezentanco so zaupali edini atašejki iz sosednje države … Prvič v življenju sem tako goreče navijala za Italijo. Če se bosta (ali sta se že, odvisno, ali boste časopis prebrali pred sredo zvečer) po srečnem razpletu tako Slovenija kot Italija prebili v polfinale, ju tam čaka medsebojni dvoboj. Ne verjamem, da bi zmogla navijati za koga drugega kot za Slovenijo, in vendar že vem, da bi me tudi proti Slovencem močno bolel poraz mladih srčnih Italijanov, ki jih te dni v Ljubljani spremljam na vsakem koraku.

Preberi tudi

Pozdrav z Bleda

Mladi

Pozdrav z Bleda

30.07.2022
Kaj (mi v) Sevilji manjka

Mladi

Pozdrav z Dunaja

Mladi

Pozdrav z Dunaja

16.07.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme