Pozdrav iz Koroške

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (2)

Celovec, pred nekaj dnevi. Sedimo okrog mize ob nogometnem igrišču, na moji desni je Retoromanka iz Švice, na moji levi dva lužiška Srba. Nasproti Nemec iz Romunije, zraven njega pa gradiščanski Hrvat. Ta si je ravno zadal izziv, da bo svoje pivo naročil v slovenščini. Toda njegov načrt se izjalovi, ko ga mladi natakar v odgovor opravičujoče pogleda: “Deutsch or English, please.”

Če slučajno koga zanima: glede na izkušnje drugih je bil naš natakar eden redkih na kioskih Europeade – nogometnega prvenstva evropskih manjšin –, ki ni obvladal slovenščine. Morda pa bralce bolj zanima, kako sem se jaz znašla ob nogometnem igrišču, na katerem so se ravno takrat Korošci borili proti Južnim Tirolcem za naslov manjšinskih prvakov. Kdor me pozna, ve, da nisem ravno oboževalka nogometa … Ampak se nisem zato med velikim finalom zatekla v bar: to sem storila samo zaradi pripekajočega sonca, ki je bilo ob petih popoldne res neznosno. Na Europeadi pa sem bila kot udeleženka festivala raznolikosti, ki ga vsako poletje prireja združenje mladinskih manjšinskih organizacij YEN. Potem ko sem se aprila udeležila svojega prvega YEN-ovega dogodka, tradicionalnega velikonočnega seminarja na Danskem, sem bila sicer kar malo razočarana, da bo naslednji dogodek potekal na avstrijskem Koroškem. Obisk koroškega zamejstva ni zvenel niti pol tako vabljivo kot priložnost za pot na Dansko.

Seveda sem se na festival kljub temu prijavila brez obotavljanja, saj sem komaj čakala na ponovno srečanje z znanci iz Danske in na spoznavanje še več zanimivih ljudi. Ko sem mislila, da bom nad lokacijo tokratnega dogodka razočarana, pa sem se hudo motila! Sploh nisem vedela, da je pot iz Trsta na Koroško dolga le dobri dve uri in pol avta, pa jo kljub tolikšni bližini – tako geografski kot kulturni – tako slabo poznam. Poskusila sem se spomniti, ali sem že kdaj bila v Celovcu, in v glavi so se mi izrisale blede podobe, kako smo z opensko gledališko skupino kot osnovnošolci gostovali pri njih. Druge vasi, kot sta Železna kapla ali Dobrla vas, kjer smo prenočevali pretekli teden, pa so mi bile znane samo po imenu. Ne spomnim se, da bi se sploh kdaj peljala tu mimo. In občutek imam, da bi mi kraji ostali vtisnjeni v spomin, saj se okrog njih bohotijo čudovite zelene pokrajine.

Tudi ob srečanju z vrstniki iz avstrijske Koroške so me preplavljale podobne misli, češ, kakšna škoda, da se še nikoli prej nismo družili. Zdi se mi, da sem svoje znanje o koroških Slovencih malo precenjevala. Pa ne zato, ker bi pozabila na vse, o čemer smo se učili v šoli; pač pa zato, sem odkrila, ker v bistvu še nikoli nisem imela možnosti v živo izkusiti in spoznati njihovih krajev, problematik in predvsem ljudi. Živi stik z ljudmi je za medsebojno razumevanje neobhodno potreben, česar se YEN zelo dobro zaveda. Na tem poletnem dogodku, ki je z razliko od študijskega seminarja namenjen kreativnim delavnicam in bolj sproščenemu druženju, smo obilico prostega časa preživljali v neverjetno pisani družbi, kot sem jo opisala na začetku, skupaj smo se hladili v jezerih, se igrali, spoznavali okolico in zgodovino tamkajšnje manjšine, zvečer pa peli, plesali in se predvsem ogromno, res ogromno pogovarjali. In to v najrazličnejših jezikih: nenazadnje je v taki družbi poznavanje treh jezikov pravzaprav minimum, kar je za tako jezikovno navdušenko, kot sem jaz, prava paša za ušesa.

Kot se za vsak mednarodni dogodek spodobi, lahko tudi tokrat zatrdim, da sem izkusila veliko novega. Pred tednom dni si na primer nisem predstavljala, da bom kdaj igrala v lutkovni predstavi. Čeprav gledališče obožujem tako v vlogi gledalke kot igralke, nikoli nisem preveč marala te zvrsti, ki je v koroškem zamejstvu veliko bolj priljubljena kot v našem. Da sem med ponujenimi delavnicami na festivalu izbrala ravno lutkarsko, je bil zame torej poseben izziv, ki ga ne obžalujem. Za kratek čas sem ga obžalovala samo takrat, ko sem izvedela, da bom morala kljub svoji ročni nespretnosti sama izdelati lutke za zaključni nastop. V dobri družbi in z odličnim mentorjem pa nam je uspelo, da smo v samih petih dneh zasnovali predstavo, ki je občinstvo nasmejala, več manjšincev pa mi je po nastopu priznalo, da so bili kar malo ganjeni. Predstava je govorila o težavah z uveljavljanjem vidne dvojezičnosti, s katerimi se na žalost lahko poistovetijo manjšinske skupnosti z vseh koncev Evrope. Kdo bi si mislil, da lahko iz papirja izrezane figurice tako nagovorijo ljudi … Ne bom rekla, da so me lutke po novem navdušile, sem pa brez dvoma spoznala, v čem se skriva njihov čar.

Na žalost pa je za mednarodne dogodke značilno še nekaj drugega: težka slovesa. Včasih imam občutek, da mi je po vseh izkušnjah postalo malo lažje, ker sem se že vajena poslavljati od novih znancev, ko se moramo razkropiti vsak na svoj konec sveta … Ampak večinoma moje občutke še vedno narekuje ena sama misel: kako zelo sovražim slovesa! Tako zelo, da včasih skoraj pomislim, da se morda ne bi smela več odpravljati na taka srečanja, saj bi si tako prihranila veliko nostalgije in solza … Ampak samo skoraj. Ker so taka doživetja prelepa, da bi jih odtehtala žalost. In ker je edina tolažba pravzaprav v tem, da že pričakuješ naslednjo dogodivščino.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme