Pozdrav iz Benetk

Piše: Mojca Petaros

Poletne razglednice (1)

Ko sem opravila višješolsko maturo, se je večina znancev priporočala, naj na polno izkoristim dolge poletne dni, ker bo to zadnje leto, ki se ga bom še lahko naužila v popolni svobodi, brez študijskih ali službenih skrbi. Zdaj, ko me čaka še zadnje, absolventsko obdobje moje študijske poti, pa imam občutek, da besede o tem čisto zadnjem brezskrbnem poletju še bolj držijo. In ker bi bil greh, da bi to edinstveno obdobje preživljala doma v brezdelju ali (samo) na tržaških plažah, sem za naslednje mesece začela načrtovati marsikateri izletek. Svoj prvi prosti vikend, potem ko sem v Ljubljani opravila zadnji letošnji izpit, sem preživela v Benetkah. 

Benetke sem prvič obiskala, ko sem bila že na višji šoli, kar je relativno pozno, glede na to, da je eno od najslavnejših mest na svetu od mojih domačih krajev oddaljeno le dobri dve uri. Moj oče mi je večkrat rekel: “Ko te tujci vprašajo, od kod si, in ugotoviš, da še niso slišali za Trst, jim povej, da je to blizu Benetk. Takoj jim bo vse jasno.”

In dejansko sem Benetke prvič obiskala prav zaradi gostov iz tujine: na našem liceju smo gostili šolo iz Švedske in nekega dne smo jih seveda odpeljali tudi tja. Od tistega izleta sta mi najbolj ostala dva vtisa. Prvi je to, da nam je profesor navdušeno priporočal, naj med hojo po mestu štejemo, koliko mostov bomo prečkali (in to sem zatem počela vsakič, ko sem se vrnila v Benetke – ne spomnim se točne številke, ampak vem, da jih je bilo vsakič čez dvajset). Drugi spomin pa je, da so bile na glavnih trgih obešene table z opozorilom, da je hranjenje golobov prepovedano. Ni bilo težko ugotoviti, zakaj: teh mestnih ptičev je bilo res ogromno.

Tudi turistov je bilo ogromno. Seveda mi je v spominu ostalo tudi to. Navsezadnje sem o Benetkah vedno slišala le dvoje: po eni strani to, kako so čudovite in posebne, po drugi strani pa, da je tamkajšnje življenje oziroma že samo turistično pohajkovanje nevzdržno, saj se zaradi preobilice turistov ne more niti sprehajati po ulicah. Res, vsakič, ko grem tja, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na uboge domačine – če ti sploh še obstajajo … Predstavljam si, kako bi bilo, če bi študirala tam. Če bi, tako kot sem vajena, zadnjo minuto hitela iz stanovanja na predavanje in bila vsak dan bolj živčna in pozna, ko bi se skušala prebiti mimo ljudi, ki bi s telefoni v rokah in očaranimi izrazi na obrazu po polžje napredovali mimo kanalov in mi zapirali pot do fakultete.

Iz zapisanega se morda sliši, kot da bi od tistega prvega višješolskega obiska potem vsak mesec obiskovala Benetke, a v resnici sploh ni tako. Če izvzamem tamkajšnje letališče, sem jih obiskala le za število prstov ene roke. Zadnjič je bilo lani poleti. Odkar je izbruhnila pandemija, se nam je v družini porodila ideja, ki jo je imel tudi marsikdo drug iz naših krajev: “Zdaj, ko so potovanja prepovedana, je idealen trenutek, da obiščemo Benetke brez gužve!” Slišala sem pričevanja ljudi, ki so potrdila, da se je obisk takoj po koncu prvega lockdowna res splačal. A preden se je moja petčlanska družina spravila na kup, je minilo še celo leto, in poleti 2021 je bil turizem že spet v precejšnjem razcvetu. Smo se pa lahko vsaj premikali po mestu, ne da bi se stalno prerivali v množici. In zdi se mi, da je bilo tudi golobov manj kot nekoč.

No, pred kakim tednom sem se v Benetke spet vrnila zaradi obiska iz tujine. Tja je pripotovala moja prijateljica, Američanka, ki sem jo spoznala med Erasmusom v Sevilji. Saj mi je rekla, da se lahko dobiva v Trstu, ki je bil naslednja postaja na njenem potovanju, a ker sem imela čas, sem se ji z veseljem pridružila že prej, na dvodnevnem raziskovanju prestolnice Veneta. Čeprav ne velja več tisto, da je zaradi odsotnosti turistov najboljši zgodovinski trenutek za obisk tega mesta, jih je morda še bolj vredno obiskati zaradi drugega zgodovinskega trenutka: letošnje poletje je zadnje, ko jih lahko obiščemo brez vstopnine.

Mostov mi tokrat ni uspelo prešteti. Po nekaj mesecih, odkar sva se zadnjič videli, sva si imeli s prijateljico toliko povedati, da sva prehodili več ur po beneških ulicah, ne da bi se pretirano posvečali njenim znamenitostim. Bili sva tako zatopljeni v pogovor, da nama je uspelo dvakrat zgrešiti pot do Rialta, kljub temu da je označena z velikimi rumenimi smerokazi. Ko se je najin zanos malo polegel, sva šele lahko začeli občudovati kanale, obsijane od poletnega sonca …, ki je zaradi pomanjkanja zaščitne kreme najina obraza obarvalo v rdeče. Dva dneva sta bila zadosti, da sva Benetke prehodili po dolgem in počez, obiskali pa sva tudi okoliške otoke: Murano, kjer sva občudovali izdelavo tipičnih steklenih izdelkov, Burano s čudovitimi pisanimi hišicami in Torcello z zgodovinskimi znamenitostmi. Pomislili sva, da se bova s pobegom z glavnega otoka izognili največji turistični gneči, vendar sem presenečeno ugotovila, da je bilo tudi v okolici znamenitega Svetega Marka manj ljudi, kot se jih spomnim od lani. Rialto seveda ob nobeni uri ni bil prazen, nama pa je relativno hitro uspelo najti prostorček, da sva se na njem fotografirali.

Moja prijateljica je bila seveda nad Benetkami očarana. S težkim srcem priznam, da najbrž še bolj, kot nad Trstom in Ljubljano, torej nad mojima mestoma, ki sva ju obiskali v naslednjih dneh. Del mojega prvega poletnega popotovanja sem torej preživela ob raziskovanju že dobro znanih domačih krajev … Ki pa tudi pridobijo poseben čar, ko jih spoznavam skozi oči gostov iz tujine. Ampak za razmišljanje o tem bi najbrž potrebovala čisto novo kolumno.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme