Pozabljena zgodovina “avstrijske Nice”

Trgovski dom / Srečanje s pisateljem Hansom Kitzmüllerjem

Germanist, prevajalec in pisatelj Hans Kitzmüller (1945) se je rodil in živi v Bračanu zraven Krmina. Nekdanji profesor nemškega jezika in književnosti v Benetkah in Vidmu je objavil številne študije in romane. Leta 1984 je ustanovil majhno založbo Edizioni Braitan, da bi še bolj razširil poznavanje goriškega kulturnega območja. V petek, 19. aprila, je v Trgovskem domu v Gorici spregovoril o preteklosti Gorice, ki sta jo na prelomu 19. in 20. stoletja označevala kulturno cvetenje in mirno sobivanje med ljudmi različnih narodnosti. V mestu je bilo “normalno, da so se Italijani, Nemci, Slovenci in Furlani imeli za Avstrijce.” O “avstrijskih Goričanih” je Hans Kitzmüller marsikaj napisal, na srečanju v Trgovskem domu pa je v pogovoru z Giovanno Vesci iz Knjigarne Voltapagina predstavil svoji knjigi Lontano da Vienna in Gorizia austriaca. V imenu Narodne in študijske knjižnice, ki je bila soorganizatorka dogodka, je uvodno pozdravil Alex Devetak.

V knjigi Lontano da Vienna se avtor osredotoča na lik šarmantne gledališke in filmske igralke Nore Gregor, ki se je rodila leta 1901 v nekdanji “avstrijski Nici”. Oče je bil Goričan, trgovec, ki je imel zlatarno v Raštelu, mama pa Korošica. Že kot otrok je Nora sanjala o igralski karieri, pred začetkom vojne leta 1915 pa se je z družino zatekla na Koroško, najprej v Celovec in nato v Gradec. V svet filma je vstopila že v obdobju nemega filma in prelomnico v njeni karieri je prav gotovo pomenila glavna vloga v filmu Michael mojstra Carla Th. Dreyerja iz leta 1924. Začetki zvočnega filma so jo zvabili v Hollywood, kjer je doživela slavo. Hans Kitzmüller se je na srečanju sprehodil po življenjski zgodbi znane igralke, še posebno se je zaustavil pri njeni ljubezenski zgodbi s princem Ernstom Ruedigerjem Starhembergom, ki je bil proti Anschlussu in je moral zato leta 1938 z družino v izgnanstvo. V Parizu je Nora sodelovala z velikim režiserjem Jeanom Renoirjem kot glavna junakinja v filmu Le regle du jeu – Pravilo igre, ki še vedno velja za eno od mojstrovin zgodovine filma. Umrla je v izgnanstvu v Santiagu de Chile 20. januarja 1949.

Knjiga Lontano da Vienna je po besedah avtorja neke vrste rekonstruirana avtobiografija igralke, katere življenje, prežeto s kozmopolitsko kulturo, je bilo odsev goriške raznolikosti iz časa avstro-ogrskega cesarstva. O tem bogastvu, o “avstrijskih Goričanih”, je gost petkovega srečanja marsikaj povedal, ko je predstavil knjigo Gorizia austriaca, ki temelji predvsem na dokumentih in zapisih iz preteklosti mesta, “gre za antologijo besedil in pričevanj”. “Nisem zgodovinar, ukvarjam se z literaturo, vendar sem prepričan, da je literatura zgodovinski dokument, da pripoveduje o tem, kako so ljudje živeli v različnih zgodovinskih obdobjih,” je množičnemu občinstvu priznal Hans Kitzmüller. Prebivalci Gorice so v preteklosti živeli v zavesti, da so del naroda, ki je bil že stoletja večjezičen in etnično raznolik; ljudje so sobivanje doživljali kot nekaj normalnega, saj so imeli tudi isto vero, isto kulturo, iste pripomočke za vsakdanje življenje. Germanist je spregovoril o uglednih Goričanih, intelektualcih, ki so izoblikovali zgodovino mesta. Omenil je Ascolija, Catinellija, Coroninija, Gabrščka, Gradnika, Carla von Czoerniga, Carla Michelstädterja, pred njimi pa še tiskarja Giacoma Tommasinija, ki je prvi imel dovoljenje za tiskanje publikacij v nemščini, latinščini, furlanščini in kranjščini, predhodnici slovenščine. Kitzmüller je večkrat poudaril lepoto in bogastvo slovenskega ter furlanskega jezika, zaustavil pa se je tudi pri srednjeveški zgodovini mesta in prebral nekaj zanimivih odlomkov iz knjige, med temi tudi popis prebivalstva iz leta 1869. Avtor je izpostavil dejstvo, da je večjezičnost ozemlja izraz njegove geografske lege: Gorica je v središču Evrope in na stičišču treh jezikovnih skupin, slovanske, latinske in germanske.    

Hans Kitzmüller obžaluje, da se o zgodovini mesta med 19. in 20. stoletjem premalo govori in piše, navadno so namreč v ospredju grozote, ki jih je to ozemlje doživelo v 20. stoletju. Prav gotovo sta avtorjev pogled na zgodovino Gorice, na obdobje “avstrijske Nice”, in njegovo globoko poznavanje skupne kulture tako raznolikega prebivalstva odlični iztočnici za analizo sedanjosti in razmislek o prihodnosti mesta, predvsem pa za krepitev sožitja različnih narodov v vidiku skupne Evropske prestolnice kulture.