“Povezujemo se in skupaj rastemo”

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR / Kristina Pahor

Duhovnija, ki združuje goriške vernike v cerkvi sv. Ivana, je živahna in bogata stvarnost; med drugim zato, ker je v njej v zadnjih letih zrasla lepa skupina mladih in navdušenih strežnikov oz. ministrantov. Vodi jih Kristina Pahor, ki smo jo povabili na pogovor.

Začnimo pri tebi: kje živiš? Študiraš? Delaš?

Živim v Ljubljani, zaključujem študij na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ravnokar sem dobila službo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu; naslednje leto bom tam poučevala fiziko.

Kako je nastala ta skupina strežnikov? Koliko jih je? Od kod so?

Skupno jih je dvanajst. Z izjemo dveh, ki živita v Vrtojbi, čeprav je njun tata Goričan in naš dolgoletni župljan, vsi drugi prihajajo iz mesta. Najstarejši so letnik 2006, najmlajši pa 2011. Pred nekaj leti smo začeli od niča; najmlajši so tedaj hodili v prvi razred osnovne šole. Vsako leto jih je pristopilo nekaj in tako so se kar nabrali. Navdušilo me je to, da kdor je prišel, je ostal. V koronski dobi se je del skupine umaknil v pričakovanju, da se razmere izboljšajo. Nihče pa ni rekel, da se ne bo več vrnil.

Tradicija strežnikov pri sv. Ivanu je dolga, v različnih obdobjih so bile skupine večje ali manjše. Kako je prišlo do tega, da sedanjo vodiš ti?

Ko sem jaz začela ministrirati pred približno 14 leti, nas je bilo res veliko, komaj smo stali vsi okrog oltarja. Po nekaj letih pa sem ostala sama s svojim bratom Tadejem. Imela sem že leta, ko se ministranti ponavadi poslovijo, a msgr. Cvetko Žbogar je bil tedaj ravno v letih, ko je malo obnemogel, zato sem tam ostala, da ni bil sam, saj je rabil vedno več pomoči. Bilo mi je hudo, ker so se drugi kar porazgubili. Ko sem v tistem času pri skavtih zaključevala svojo pot, sem začutila to potrebo in se odločila za organizacijo ministrantov pri sv. Ivanu. Tedaj je nastopil David Bandelj, čigar dva starejša otroka sta začutila željo, da bi začela streči; skupaj sva oblikovala oglas, ki sva ga polepila v okolici župnije. In že prvo leto, 2016, se je prijavilo kar šest otrok; vsi so bili sošolci, izredno povezani, močna skupina. In smo začeli. Vsako leto se je nato pridružil še kdo. V zadnjem letu zaradi zdravstevenih razmer nismo sprejeli novih članov. Najlepše je zame to, da so se med sabo zelo povezali, tudi sami postajajo dovolj odgovorni, da so vedno manj odvisni od mojega vodenja.

Kako se spominjaš msgr. Žbogarja?

Nanj imam zelo lepe spomine. Tudi ko sem šla na izmenjavo v Nemčijo, sva si kdaj pa kdaj pisala. Navduševal me je, kako je bil kljub svojim letom vedno v koraku s časom in zelo razgledan.

Imaš pri vodenju skupine kakšnega pomočnika?

Prvo leto mi je pomagal David. Hvaležna sem mu tudi zato, ker me je marsikaj naučil o vodenju skupine, o organizaciji poletnega tabora, pa o birokratskih zadevah; da lahko pospremimo tako skupino otrok na tabor, namreč potrebujemo različne obrazce in dovoljenja. Po prvem taboru se je David umaknil, ker sta v skupini dva njegova otroka; seveda je lepše, ko ni očeta zraven … V zadnjih letih mi pomaga Vanja Vogrič, v bistvu je moja desna roka. Za tabore lahko vedno računam na svojega brata Tadeja; brez njega bi bilo res težko. Na prvih taborih je zlasti v kuhinji pomagala Ani Zorzut; ker je nato imela druge obveznosti, ni več prihajala in sem kuhinjo prevzela jaz. Kar se tiče maš, pa vidim, da so starejši ministranti že precej samostojni; to je bila naša želja in tudi naš cilj: vzgojiti skupino, ki bi bila trdna, njeni člani samostojni, ki bi potem tudi sami prevzeli to odgovornost in učili naslednje rodove ministrantov.

Si predstavljam, da je župnik Marijan Markežič z vami zadovoljen.

G. Marijan ima, kot znano, izredno dosti dela in malo časa. Zato ima vse naše razumevanje. Za karkoli nam je na voljo. Žal mi je, ker nimamo priložnosti, da bi kaj več sodelovali, saj bi to gotovo bilo zelo plodno. Stanje je tako, kot je, in tudi on je samo človek … Ko bi mogel biti kaj več zraven, bi lahko kaj več naredili ne nazadnje za duhovno rast otrok. Ob večjih praznikih pa bi se lahko tudi kaj več pomenili; večkrat moramo namreč imeti plan A, B in C, pač glede na to, ali bodo procesija, posebne pesmi, obredi ali pa ne. Izredno sem ponosna na otroke, ker so tako prožni in sposobni prilagajanja.

Ste svoje poslanstvo zaradi covida prekinili?

Ko ni bilo maš, je bilo precej težko. Nismo vedeli, kako bi ohranjali skupino. Ko so cerkve spet odprle vrata, se je porodila želja, da bi nadaljevali, saj bi bilo res hudo, ko bi zaradi prekinitve izgubili kar nekaj let truda. Poleg srečanj, namenjenih zlasti liturgičnemu izobraževanju, sva z Vanjo organizirali srečanji, namenjeni povezovanju skupine. Imeli smo ministrantski “orienteering” in obisk goriškega pokopališča; zamislili sva si nekaj, da bi se otroci družili, kar bi se dogajalo na odprtem in bi bilo vsekakor povezano z neko cerkveno vsebino. Srečanji sta zelo uspeli, prišli so tudi tisti, ki so bili zaradi covida manj prisotni. Čim je dala škofija zeleno luč, da lahko spet ministriramo, smo se razdelili v skupinice, ki se ob nedeljah vrstijo. Tako jih v prezbiteriju ni preveč na kupu, z druge strani imajo možnost rasti v odgovornosti: sami vedo, kdaj so na vrsti; če kdo ne more priti, obvesti drugega. Ta odgovornost jim daje tudi občutek pomembnosti.

Se je strežniška služba v letih kaj spremenila?

Za kakšno spremembo v Cerkvi bi potrebovali nov koncil … (se posmeje; op.p.). V zadnjih letih smo skušali vpeljati kakšno majhno novost, a covid nam je marsikaj pobral, predvsem to, kar smo delali v stiku z ljudmi, kot npr. pobiranje miloščine ali razdeljevanje časopisov po maši. Počasi smo si morali spet “izboriti naše pravice”. Skušali smo najti več vlog, saj je prisotnih veliko otrok in je škoda, da so pri oltarju samo “kot tapiserija”. Spremenil se je način komunikacije: ustvarila sem skupinico whatsapp, preko katere se informiramo in organiziramo. To je bilo nujno in zelo dobro deluje.

Pred 40 leti je nad vrati – na prehodu iz zakristije v prezbiterij – pisalo “Strežnik, pazi, moli, poj!” Kaj pa danes priporočate otrokom pred začetkom maše?

Če imamo srečanje pred mašo, uredimo vse do 15 minut prej, nato jim dam nekaj minut, da se malo “zdivjajo”, ponavadi se lovijo pred cerkvijo. Potem jih pokličem, da si oblečejo haljo in se pripravijo na mašo. So pač otroci: najprej se rabijo malo razpištoliti, da so potem bolj mirni. Najbolj se umirijo, ko se postavijo v vrsto: poklonimo se križu, “preklopimo” in gremo!

Občasno imate tudi sestanke, na katere otroci radi hodijo. Kako ste organizirani?

Srečanja imajo različne namene. Zelo sem vesela, ko slišim, da otroci radi hodijo. Občutila sem, da so srečni. Imamo različne sestanke, ki so namenski. Pomembno je, da kot ministranti vedo, kaj se v cerkvi “se dogaja”. Ob Binkoštih smo se npr. malo pogovorili o Sv. Duhu. Skušam jim kaj razložiti, čeprav ni lahko, saj gre za simbole, abstraktna razmišljanja ipd. Na srečanjih skušam najprej povedati kaj duhovnega, nato pa se “tehnično” pripravimo. V naslednjih tednih se bomo srečali za pripravo tabora; včasih pa se srečamo tudi samo z namenom druženja. Glavno je, da so srečanja redna. Ob Veliki noči smo imeli cel teden vaje, tisti teden imajo strežniki še največ dela. Zanje je pravo doživetje, ko gremo na veliko soboto po jutranjih vajah na zvonik, ko zvonovi ne zvonijo, in z ragljami oznanjamo poldne.

Občasno strežejo tudi v stolnici …

To se dogaja samo za Veliko noč; vedno je posebno doživetje. Lani in letos tega žal ni bilo. Spomnim se, da je bila maša za Veliko noč pred covidom ob 6.30, zmenjeni smo bili, da se tam dobimo ob 6. uri. Oni so se zbrali s kolesi ob 5.30 in skupaj prišli do stolnice. Ta prizor me je res ganil! Počutili so se pomembne: vedno imajo malo treme, maša je precej “komplicirana”; kdor je nosil kadilo, je moral imeti v mislih tisoč in en postopek. Na koncu smo bili veseli in nagrajeni: g. Marijan je vsem prinesel velikonočne pirhe. Po tem vrhuncu so se sprostili. To pogrešamo, čeprav smo letos že bili veseli, da smo – z razliko od prejšnjega leta – vsaj imeli obrede velikega tedna. Obredi so namreč tako strukturirani, da vzbujajo določene občutke. Procesije, kadilo itd. niso sami sebi namen, ampak imajo namen ustvariti slovesno vzdušje. Otrokom ogromno pomeni, da imajo pri tem svojo vlogo, imajo občutek, da so pomembni; važno je tudi, da vedno več razumejo, kaj se pri evharistiji dogaja.

Liturgija je na neki način estetska, “čutna izkušnja”: lepota sakralnega prostora spodbuja vid, kadilo vonj, glasba sluh. Misliš, da to nagovarja tudi otroke?

Po mojem ja. Močno občutijo, da je zaradi maše dan pomemben. Zanje je tudi velika razlika, če gre za navadno ali praznično mašo, če je ali ne kadilo, če se pojejo posebne pesmi. Nekateri otroci so še posebno občutljivi; so tudi taki, ki se ganejo do solz, ko npr. v postnem času pojemo žalostne pesmi. So me že presenetili. Ponavadi mislimo, da imajo otroci glavo drugje, včasih pa opazim, da jih dogajanje in obredje tudi presune. Zlasti pri starejših je videti, da duhovna plat zori.

Kar se tiče tega, ti morda kaj pomaga mama, profesorica verouka in dolgoletna katehistinja?

Da, večkrat mi pomaga, predvsem ko gre za kakšna vprašanja teološke narave. Z njeno pomočjo mi je bilo na tej poti dosti lažje. Že od otroštva je mene in brata izobraževala v tej smeri. Za to sem ji izredno hvaležna. Pri verouku kot otrok ne izveš nujno vsega, marsikaj tudi pozabiš. Jaz sem laik, sproti kaj preštudiram in vedno znova odkrivam nove stvari.

Višek leta, ki ga mnogi pričakujejo, pa je avgustovsko letovanje v Žabnicah.

Letos bo naš tabor potekal petič zaporedoma, med 9. in 12. avgustom. Lani smo ga kljub koroni izpeljali in se je zelo dobro obrestoval. To je pravzaprav nekaka nagrada za otroke, ker so bili celo leto pridni. Res sem vesela, da prihajajo z navdušenjem. Letos nameravam vpeljati še eno novost: skupaj bomo načrtovali program. Ponavadi sem vse organizirala jaz; tokrat želim slišati tudi njihove želje. Trudim se, da bi bil vsako leto nov duhovni program. Vsaj en dan posvečamo duhovnosti. Lani smo govorili o tabernaklju, kadilu, s sabo smo imeli kadilnico. Ko so slovesne maše, nimamo časa se pogovarjati o simboliki kadila, saj hitimo, da se zmenimo, kdaj bo moral kdo kje stati. Na taboru smo seveda imeli več časa. Ministrantskih vsebin ni prav veliko, zato se trudim, da najdem vedno nove goste za nove delavnice; prvo leto je bil naš gost Marko Rijavec, nato Karlo Bolčina, Marijan Markežič, lani Gabriel Kavčič, ki je imel izredno lepo in uspešno delavnico o darovanju. En dan je seveda namenjen pohodu/romanju, vse druge dejavnosti pa se prepletajo z igro in prostim časom v čudoviti naravi. Vedno gremo tudi v Žabnice igrat nogomet, tam se otroci povezujejo tudi z žabniškimi otroki, med katerimi so tudi Slovenci, tako imamo tudi kakšen stik z domačini. Gre nam v prvi vrsti za to, da se med sabo povezujemo in skupaj rastemo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme