Povezovalna moč pesnice Ljubke Šorli
Pevma / Recital Neizpovedana ljubezen
Lik Ljubke Šorli, “pesnice upora, upanja in ljubezni”, obdarjene z milino in hkrati z veliko notranjo močjo, ima tudi v našem času veliko povezovalno moč. Goriški ustvarjalki, ki je umrla ob koncu aprila pred 30 leti, sta se Ljubiteljsko gledališče Petra Simonitija iz Celja in ZSKP iz Gorice v sodelovanju z Goriško knjižnico Franceta Bevka in Slavističnim društvom iz Nove Gorice 14. maja poklonila z recitalom Neizpovedana ljubezen.
V prezbiteriju cerkve sv. Silvestra v Pevmi je večer uvedel Moški zbor Mirko Filej: pod vodstvom Zdravka Klanjščka je odpel tri pesmi Ljubke Šorli, ki jih je uglasbil Lojze Bratuž: kot je v dirigentovem imenu povedal Martin Srebrnič, so jim te pesmi ostale “kot neprecenljiva dediščina”, saj so nastale v najtežjih trenutkih njenega življenja, ob smrti matere, sestre in moža. Srečko Maček, ki je večer koordiniral, je nato prebral besedilo, ki ga je pripravil režiser recitala Lovro Tacol, o Ljubki Šorli (1910-1993), o tem, kar je strahotnega doživela, in o njenem vsestranskem kulturnem delovanju na Goriškem. Njene pesmi (objavljati jih je začela leta 1927) so ponosno izpovedovale, da je “jezik najdragocenejši dar narave, temeljni znak narodovega obstoja”. Njena pesem je že na zunaj simbolno ponazarjala ideal notranje urejenosti, ki je v njej živel od nekdaj in ki je navsezadnje bila tudi reakcija zoper kaos tedanjega sveta. Ob 90-letnici njenega rojstva je Slavistično društvo Nova Gorica priredilo simpozij in izdalo zbornik. Čeprav je bila dalj časa odrinjena iz osrednjih slovenskih literarno-zgodovinskih sredin in učbenikov, je pa s svojim življenjem in delom pustila neizbrisen pečat na Goriškem. Ko so ji pred 10 leti v Novi Gorici postavili spomenik, je literarna zgodovinarka prof. Marija Mercina poudarila, da je Ljubka Šorli bila “ženska, ki je tudi v najhujšem trpljenju in ponižanju ostala zvesta sama sebi in svojemu rodu ter verjela v smisel življenja”.
Lada Ščurek, članica Ljubiteljskega gledališča Petra Simonitija iz Celja, je nato občuteno zrecitirala sonetni venec Neizpovedana ljubezen, ki ga je Ljubka Šorli leta 1966 napisala ob smrti ljubljene mame Alojzije; njene besede so odmevale z globoko izpovedno močjo in se prepletale z – večidel otožnimi – zvoki, ki jih je iz svojega instrumenta izvabljal mojster citrar prof. Peter Napret. Po recitalu je moški zbor sklenil večer s še tremi pesmimi, ki jih je uglasbil oz. priredil Lojze Bratuž, in pa s Foersterjevo Večerni ave. Pred zadnjo je zbrane, ki so napolnili cerkev, nagovoril predsednik ZSKP Miloš Čotar: zahvalil se je nastopajočim, ki so obudili vedrino in milino Ljubke Šorli. V mnogih je še živ spomin na njeno ljubezen do otrok, ki jih je rada obiskovala v šolah, “na neki način smo vsi njeni otroci, bila nam je kot mama”. Če živimo “v družbi ljubezni in miru, to dolgujemo velikim osebnostim, kakršna je bila tudi ona”. Predsednik gledališča iz Celja Andrej Hribernik pa je dejal, da so z goriškimi rojaki radi delili globoke misli, ki jih je spesnila Ljubka Šorli: gre za poezijo, ki jo kot eno redkih kulturnih društev radi širijo v matični domovini.
