Psihološki besednjak (2)
Povezanost
S tem izrazom označujemo čustveno vez, ki se vzpostavi med otrokom v prvem letu življenja in osebo, ki mu nudi primerno oskrbo. Ta zgodnja povezava nastane na podlagi otrokovega prirojenega nagnjenja in empatične naravnanosti njegove matere (ali drugega skrbnika).
Po mnenju angleškega psihoanalitika Johna Bowlbyja (1907-1990), ki se je veliko ukvarjal s to temo, lahko razlikujemo več oblik povezanosti, ki se v glavnem delijo v dve kategoriji otrokovih občutkov v odnosu s skrbnikom. V prvi prevladujejo občutki varnosti, stabilnosti in zanesljivosti, v drugi pa občutki negotovosti, nepredvidljivosti, nesprejemanja ter v ekstremnih primerih odklona in strahu.
Pri varni povezanosti je značilno zaupanje, ki ga otrok občuti do matere. Če ga le-ta pusti samega za nekaj časa, je zmožen počakati in pokazati zadovoljstvo ob njeni vrnitvi.
Pri pomanjkljivi povezanosti je otrok v odnosu z materjo zmeden in anksiozen, se je pretirano oprijema ali pa se izogiba njenemu pogledu in njeni bližini. Če je njun odnos hudo prikrajšan, se malček obnaša, kot da je sam sebi zadosten in da matere sploh ne potrebuje, saj ne sme začutiti odvisnosti do nje. Gre za obrambni mehanizem, da se zaščiti pred prevelikim nelagodjem in bolečino.
Povezanost se stabilizira, ko pri otroku, starem okrog devet mesecev, opazimo tesnobo pri ločitvi od matere (separation anxiety) in strah pred tujimi osebami.
Neprimerne ali prezgodnje ločitve ustvarjajo malčku izjemno stisko, ki se bo ponavljala ob vsaki drugi ločitvi v nadaljnjem življenju (pri odvajanju, adolescenci, odraslosti, starosti). Tako bo proces žalovanja ob morebitni smrti drage osebe, ki pomeni definitivno izgubo, močno otežen.
Kakovost primarne povezanosti predstavlja prototip vseh nadaljnjih medosebnih odnosov; nas vodi pri stikih z drugimi pri predvidevanju, kontroliranju in manipuliranju interakcije.
V življenju tvorimo nove vezi z različnimi ljudmi, nekatere nam bodo veliko pomenile (kot na primer partnerski ali prijateljski odnos), druge bodo prehodne ali bolj površinske. Nekaj teh bomo skrbno ohranili v naši notranji stvarnosti kot dragocenost, k njim se bomo zatekali in se opirali v težkih trenutkih.
Psihoterapevtski odnos v nekem smislu razvija osnovno povezanost, saj se pacient pred terapevtom, ki nosi vlogo skrbne matere, počuti varnega in sprejetega, terapevtsko delo pa temelji na medsebojnem sodelovanju.
Veronika Lokar
Psihologinja in psihoterapevtka
verlokar@gmail.com