Kristjani in družba

Povelikonočno razmišljanje

Povelikonočno razmišljanje

Piše Ambrož Kodelja / Ob nedelji Dobrega pastirja

Velikonočni prazniki so še vedno prazniki, ko se srečujemo z znanci, sorodniki ali domačimi. Obiskala me je gospa, ki veliko sodeluje v cerkvi, pa mi mimogrede zastavi vprašanje: “V kolikor bi se Vi še enkrat odločal, bi se odločil, da bi bil duhovnik v takšni Cerkvi, kot je danes? ”
Priznam, da sem bil v veliki zadregi, kaj naj sploh odgovorim. Res je, da se z marsičim ne strinjam, kar se danes dogaja v Cerkvi, kot tudi ne, kako se razporejajo ali rešujejo določeni problemi, ki so in bodo vedno, ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbi, v zakonskem življenju, dokler bo obstajal svet.
Duhovnik – oprostite tudi družinski oče, če je iskren – nosi svoj stanovski poklic (duhovnik – duhovništvo, oče – očetovstvo) v prsteni posodi, zato naj se zaveda (duhovnik, kot družinski oče!), da je ta prstena posoda krhka. Še posebej je krhka, če prestopimo prag Božje ljubezni in se od Boga oddaljimo! Spomin mi poroma v Janezov evangelij, ko je Jezus vprašal Petra, ali ga ljubi. Ta mu je odgovoril: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad! ” (Jn 21, 15-17) Prav k tej brezmejni ljubezni poziva Jezus svoje duhovnike. (Enako družinske očete). Vsak kristjan je s svojim življenjem priča bivanja, ki je onstran zemeljskega bivanja. Vsi smo imeli čas za premislek, ko smo stopili na to pot in to ne samo duhovniki, tudi družinski očetje (!), ko smo si svojo življenjsko pot izbrali svobodno in z vso odgovornostjo. Duhovnik se mora vsak dan zavedati, da Kristusovo oznanilo ni od tega sveta, je pa za ta svet. Duhovnik pa živi na tem svetu, za druge.
Nič manj ne živi družinski oče za svojo družino kot duhovnik za svojo župnijsko skupnost. “Njegov duh (duhovnikov in očetov) uhaja v prostor in čas, ter se dotika neizrekljivega. ” (Alexis Carrel) Tako ni ovire, da bi duhovnik ne mogel bolje ljubiti, bolje razumeti in pomagati tistim, za katere je odgovoren.
Res pa je, da duhovnik lahko preživi svojo duhovniško službo, le s posebno milostjo; to je dar, ki ga imenujemo zelo preprosto; stanovska milost. – Oče ima svojo stanovsko milost očetovstva, duhovnik pa stanovsko milost duhovništva!
Tarnamo, da primankuje duhovnikov. Res je znatno manj posvečenj in tudi semenišča so manj zasedena. Pozabljamo, da je v prejšnjem stoletju mnogim pomenil duhoviški poklic socialni vzpon, zato veliko mladih, ki so bili v semeniščih, ni bilo dovolj zrelih za ta poklic, saj so predvsem želeli pobegniti iz svojih skromnih okolj. Bili pa so tudi sinovi gospodovalnih mater, ki so hotele stanovati po župniščih in tam imeti glavno besedo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.05.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!