“Pouk na daljavo nikakor ne more nadomestiti pouka v razredu”

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR / Dario Bertinazzi, učitelj

Dario Bertinazzi, doma iz Doberdoba, je zelo dejaven v prosvetnem in kulturnem življenju v rojstni vasi in sploh na Goriškem, glasbenik in dirigent, občinski svetnik, predvsem pa s srcem učitelj in šolnik, namestnik ravnateljice večstopenjske šole Doberdob in odgovoren za šolo v Romjanu, ki nosi ime po Ljubki Šorli. Povabili smo ga pred mikrofon.

Za nami je leto dni, od kar sobivamo s koronavirusom. Kako ste preživeli to leto v šoli v Romjanu?

Ne glede na to, kje kdo poučuje, v Romjanu, Doberdobu ali kjerkoli drugje, mislim, da je bilo zadnje leto kar precej težko. Na večstopenjski šoli Doberdob, katere del je šola v Romjanu, smo se morali ob izbruhu epidemije organizirati za pouk na daljavo. To je bilo najprej problem vsake družine, ki morda ni imela na razpolago primernih tehnoloških pripomočkov in morda niti internetne povezave. Šola je zato morala že lani spomladi poskrbeti tudi za izposojo računalnikov oz. tablic, kar je zahtevalo celo vrsto birokratskih postopkov. Obenem se je moralo učno osebje spoprijeti s poučevanjem na daljavo, na kar nismo bili navajeni, in sploh razumeti, kako je to lahko čim bolj učinkovito za učence. Upoštevali smo napotke ministrstva, v prvi fazi pa smo se morali znajti sami. Preizkusili smo različne platforme za pouk na daljavo, na koncu smo pristali na Googlovi G Suite for Education. Vzpostavljanje tega sistema je bilo kar zahtevno. Za pomoč pri postavljanju in upravljanju sistema se moram zahvaliti učiteljici Francesci Bruno in profesorici Jasni Košuta, ki sta mi bili v oporo in še danes veliko pomagata. Ne nazadnje je bilo potrebno učence navaditi na sistem in na obnašanje pred ekranom, pa tudi organizirati urnike v domeni s starši. Vse skupaj je bilo kar naporno!

Otroci kar nekaj časa niso stopili v razred, niso imeli neposrednega stika ne z učitelji ne z vrstniki. Kako je po tvojem mnenju vplivala nanje ta odsotnost?

To vprašanje bi zahtevalo obširno in podrobno analizo. V prvem trenutku je bila ta izkušnja – zlasti za osnovnošolce – tudi zanimiva: bila je nekaj novega, skoraj kot neka igra; bili so doma, na ekranu so videli učitelja, videli so, kaj ima na polici za sabo, prvič oblečenega v trenirko itd. Otroci pač doživljajo svet okrog sebe drugače kot odrasli. Kmalu pa je bilo potrebno se naučiti uporabljati tehnološka sredstva v drugačne namene. Do lani so osnovnošolci uporabljali računalnike, tablice in mobilne telefone v glavnem za igranje. Doma niso bili vajeni jih uporabljati za pouk. Edina pozitivna plat nekajmesečnega pouka na daljavo je bila po mojem mnenju ta, da so malo bolje spoznali te tehnološke naprave. Vendar pa odsotnost ni trajala samo nekaj mesecev. Lani smo ostali doma od marca do septembra, vmes je bilo še poletje. Predstavljajte si, kako lahko potekajo opismenjevanje prvošolčka ali spoznavanje pojma števil, utrjevanje besedišča itd. – na daljavo! Neizbežno pride do “lukenj”, ki jih je prej ali slej potrebno napolniti. Kljub velikemu delu, ki smo ga opravili učitelji, ter kljub naporom učencev in staršev od septembra dalje delamo korak naprej in dva nazaj, da bi kaj nadoknadili. Letošnje šolsko leto sicer gre naprej po programu, hkrati pa vzporedno izvajamo še program lanskega leta. Pri poučevanju imamo na neki način dvojno delo.

Kakšno je vaše mnenje o pouku na daljavo?

Pouk na daljavo nikakor ne more nadomestiti pouka v prisotnosti, v razredu. Ne gre namreč samo za posredovanje znanja, temveč predvsem za pridobivanje delovnih navad, za učenje učenja, za stik in spoznavanje sošolcev, reševanje vsakodnevnih sporov in še bi lahko našteval, kar pripomore k rasti in vzgoji vsakega človeka. Pouk na daljavo je lahko tudi zanimiv teden ali dva, potem pa ne več. To po mojem velja za osnovno, pa tudi za nižjo srednjo šolo. Kako je na višji šoli, dobro ne vem. Z osnovnošolskimi otroki po mojem ni učinkovit. Lahko je dober pripomoček za krajše utrjevanje snovi ali v primeru krajše odsotnosti. Ne more pa biti nekaj rednega, saj ne prinaša pričakovanih in načrtovanih sadov. Didaktika na daljavo je v bistvu neki aparat, ki drži človeka pri življenju, nikakor pa ni “dobra terapija znanja in vzgoje”.

Kako ste se poleti pripravili na šolsko leto 2020-2021? Ste imeli plan A in plan B?

Plan A je pač to, kar izdelamo vsako leto: ko potegneš črto in analiziraš dosežke in primanjkljaje ter na podlagi tega izdelaš nov načrt. Plan B pa je tisti, ki ga v taki situaciji prilagajaš ne zaradi načrtovanih programov, a zaradi zunanjih okoliščin. Nihče ni znal povedati, kako bo leto potekalo, ali bomo sploh lahko v šoli, ali bomo izmenično prisotni po skupinah itd. Med poletjem smo najprej potegnili črto, da bi ugotovili, kaj nam je sploh uspelo narediti. Ta čas smo še izkoristili, da bi pridobili več znanja na področju pouka na daljavo. Italijansko ministrstvo za šolstvo, pa tudi Zavod RS za šolstvo sta nam poleti poslala precej digitalnega gradiva, izobraževalnih tečajev itd. To nam je omogočilo, da tudi v primeru odsotnosti razreda, ki je preventivno doma, ali odsotnega učenca lahko delamo bolj sproščeno. Med poletjem smo se predvsem samoizobraževali, pa tudi malo odpočili, saj smo bili potrebni …

V začetku septembra ste imeli nekaj delavnic, nato dopolnilni pouk v osnovnih šolah in vrtcih. Ste vse to uspešno izpeljali?

Po 15. avgustu smo imeli učni zbor, na katerem smo z ravnateljico Sonjo Klanjšček premislili, kaj bi lahko ponudili otrokom in družinam, ki so bili v prejšnjem letu že precej pod pritiskom. Želeli smo jim priti naproti in pričeti s poukom ali kakšnimi delavnicami že konec avgusta. Ker v prejšnjem letu nismo pripeljali do konca nekaterih projektov, smo sklenili, da začnemo malo prej, tako da se učenci tudi privadijo na nova varnostna določila, ki jih še danes vsakodnevno spoštujemo. Vse je bilo novo. Pouk v prisotnosti od septembra dalje ni bil več tak, kot je bil pred marcem 2020. Morali smo upoštevati medosebno razdaljo, nositi maske, si razkuževati roke, med odmorom ima vsak razred odmerjen prostor itd. Na vse to smo jih pripravili zadnji teden avgusta in prvi teden septembra. Otroci so počasi osvojili nove vedenjske navade. Malo smo utrjevali snov, ki smo jo obravnavali v lanskem šolskem letu. Vse to nam je uspelo do določene mere; med drugim smo tako pomagali staršem, da so bili otroci vsaj nekaj časa v šoli in so spet zaživeli v šolskem okolju. Kar se tiče didaktike, teden ali dva tedna ponavljanja seveda nista mogla zapolniti nastalih vrzeli. Zato to še naprej delamo, vzporedno. Med drugim imamo na prvostopenjski šoli le dva profesorja v staležu … si lahko predstavljate, kako lahko nekdo učinkovito začne šolsko leto … !

So preventivni ukrepi po vašem mnenju primerni in učinkoviti?

Virus je, ljudje obolijo, zato so maske, razkuževanje rok in primerna razdalja še vedno potrebni. Ugotavljamo, da v šolah ne prihaja do okužb. Spoštujemo protokol, o katerem mislim, da dobro deluje. Med odmorom otrok pač ne moreš zvezati, so pa razdeljeni po razrednih skupinah, redno nosijo masko in si umivajo roke, kar je že veliko. Ponavadi se virusa nalezejo doma in okužbo prinesejo v šolo. To samo še potrjuje, da naš protokol dobro deluje in šola ni kraj, kjer bi se otroci ali osebje okužili v taki meri, da zahteva zaprtje. Povod pozitivnosti so vsi tisti, ki se izven šole obnašajo neodgovorno!

Primer okužbe ste v Romjanu imeli že v začetku oktobra. Kako ste se z njim spopadli? Ste potem še imeli okužbe?

Zbolela je učiteljica, to je bil prvi primer pri nas. Učenci so šli preventivno domov, odvzeli so jim bris in, kot sem že omenil, nihče v razredu ni bil pozitiven. Tako smo tudi spoznali testiranje. Zdaj smo tega že tako navajeni. Danes je skoraj rutina, da komu odvzamejo bris in se kmalu nato vrne v šolo. Oktobra smo se malo prestrašili: ko se prvič srečaš z okužbo in ne veš, čemu greš naproti, si zaskrbljen. Vsi smo bili zaskbljeni za zdravje kolegice, ki ji je bilo precej hudo. Hvala Bogu je dobro ozdravela in je spet v službi. Od časa do časa še imamo kakšne primere, gre za posameznike. Nekaj dni je razred odsoten, takoj vzpostavimo pouk na daljavo, nato se vsi vrnejo v šolo. To je postalo že normala, čeprav normala ni … Je pa gotovo velik stres za starše, ki morajo biti vedno pripravljeni na spremembe in drugačne ritme. Moram reči, da so res zelo razumevajoči. Seveda, kot povsod, so tudi izjeme.

Pri vas deluje tudi živahno združenje staršev otrok romjanske šole …

Z združenjem staršev pa tudi z društvom Jadro in Tržič dobro sodelujemo. Združenje je z dobro voljo ponudilo svojo pomoč, a kot društvo so morali vse dejavnosti zamrzniti, prekiniti. Prejšnja leta so radi organizirali več prireditev, to pa žal ni več mogoče. Menda so imeli kakšen tečaj na daljavo. Na šoli v Romjanu imamo med poukom tudi razne delavnice, a tudi to ni več možno, saj se otroci različnih razredov ne smejo združevati. Delovanje je prekinil tudi šolski pevski zbor, ki ga vodi uč. Lucia. Isto velja za šahovski in klekljarski krožek. V Romjanu so bile te delavnice oz. dejavnosti pomembne tudi zato, ker smo na tak način ohranjali otroke v slovenskem okolju, spodbujali smo spoznavanje in gojenje slovenskega jezika. To je naš glavni cilj.

Zadnje tedne se je stanje žal poslabšalo in v tem tednu so zaprli vse šole. Osebno ste odločno proti temu. Zakaj?

Osebno sem zelo proti temu. Šola ni prostor, kjer bi se otroci množično okužili, ker spoštujemo protokole. Lani smo videli, kakšne so lahko posledice zaprtih šol na znanje in vzgojo otrok. Kljub slabšanju stanja se mi ne zdi primerno, da zaprejo prav šole. Mi je žal za ostale, za gospodarske obrate, za ekonomijo v krizi itd. A šola ni gospodarski obrat ali trgovina oblek, šola je glavni državni izobraževalni sistem: kdaj bodo učenci nadoknadili izgubljeni čas? Bojim se, da bodo “koronaotroci” imeli posledice v znanju še veliko let, žal predvsem tisti, ki imajo učne težave (kot ponavadi nastrada najšibkejši in politiki si polnijo usta z lepimi besedami, z evropskimi projekti, okrožnicami in statistikami itd.).

Katere so po vašem mnenju dolgoročne posledice pouka na daljavo?

Če je kdo pred ekranom 5-6 ur dnevno, bo to gotovo vplivalo nanj. Že pred poukom na daljavo je bil govor o negativnih posledicah zlasti pri mlajših, katerih možgani se še oblikujejo. Upam, da se bo s precepljenostjo zadeva pomirila in da tak pouk ne bo več potreben. Konkretna posledica je zame dejstvo, da moramo v tem letu nadoknaditi lansko snov. Če bomo izgubili še eno leto, bo pogubno. Če bomo spet doma nekaj mesecev, se upravičeno postavi vprašanje, ali lahko sploh odobrimo tako šolsko leto …

Težko si predstavljam, kako bi to lahko vplivalo na odraščajočega otroka, ki bi tako izgubil leto šole, socializacije, življenja v družbi itd. In na najstnike, ki so v letih, ko “vse vre”. Težko je reči 14-16-letnemu mlademu, da ne sme ne tega ne onega, da mora biti zaprt doma. Mislim, da je to za mlade zelo hudo.

Otrokom ste priskrbeli računalnike oz. tablice. Kaj pa internetna povezava? V vašem koncu deluje dobro?

S tem je imelo veliko družin kar nekaj težav. Večstopenjska šola deluje na območju, ki je glede tega kar “odkrito”, zlasti področje od Gabrij do Vrha Sv. Mihaela. Zato je bil pouk na daljavo še toliko bolj na udaru. Danes je na razpolago več zmogljivejših internetnih paketov; lani so otroci samo z nekaj lekcijami lahko porabili vso doma razpoložljivo internetno povezavo. Tudi sama država ni bila pripravljena na reševanje takih težav prebivalcev. In še danes ni. Internetna povezava je še marsikje šibka oz. je sploh ni. Potem pa ista država zahteva od tebe rezultate…

Koliko otrok imate v tem šolskem letu v osnovni šoli v Romjanu? In koliko učiteljev?

Letos imamo 140 otrok v devetih razredih. Štirje razredi imajo po dva oddelka, en razred pa samo enega. Učiteljev je 20: skoraj vsi so v staležu. To omogoča primerno kontinuiteto pri delu, bolj sproščeno lahko načrtujemo in delamo na daljši rok.

Kaj pa menite o novem sistemu ocenjevanja?

Kljub izrednemu stanju in pandemiji so si letos izmislili dve novosti: uvedli so nov predmet, državljansko vzgojo, ob koncu decembra pa so nam sporočili, da moramo spremeniti način ocenjevanja. Saj nimamo nič proti, verjetno pa ni bil najboljši trenutek, po skoraj štirih mesecih dela, za uvajanje novega sistema. Ta namreč zahteva, da na drugačen način zastavljamo preverjanja, spraševanja in cilje vsakega predmeta. Izkoristim priložnost, da staršem dopovemo, naj ne pretvarjajo doseženih ciljev v novem spričevalu v številke, saj to ne drži, ker je v bistvu popolnoma nov koncept ocenjevanja znanja, ki nima kaj opraviti s številkami. Slišal sem celo, da so po nekaterih italijanskih osnovnih šolah krožile tabele, kjer je bil vsak doseženi cilj “preveden” v številko: to je pravo zavajanje in napačno utemeljevanje novega ocenjevanja, če že ne tudi nezakonito.

Kot tudi drugod, še zlasti v Gorici, je v romjanski šoli kar lep odstotek otrok iz mešanih oz. italijanskih družin. Kaj vam to pomeni?

V Romjanu poučujem 18 let. Zanimanje mešanih in italijansko govorečih družin je veliko, pa tudi motivirano. Večina staršev ne vpisuje otrok k nam samo zato, ker imamo celodnevno šolo. Radi se odzivajo na naše delo in nas podpirajo, zato je tudi lepše delati. Metoda poučevanja je seveda drugačna, saj otroke učimo jezika, ki ga v glavnem ne govorijo. Zato je učenje jezika prisotno pri vseh predmetih: pri matematiki, zgodovini, naravoslovju itd. To zahteva prilagojen program dela, dobro načrtovanje, usklajevanje z državnimi smernicami in sprotno preverjanje. Torej ni le podajanje neke snovi, zdaleč ne več. Ko prideš do rezultatov, pa je zadoščenje veliko za učence, učitelje in tudi starše. To je poseben izziv za nas učitelje, ki se moramo dodatno izobraževati – pred dvema letoma smo sledili predavanjem profesorjev Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Univerzi v Ljubljani -, smo pa tudi prisiljeni postati bolj iznajdljivi pri iskanju novih didaktičnih prijemov. Tako velika slovenska šola, dobro sprejeta v italijanskem okolju, je tudi pomembno znamenje za vse območje. Sploh pa uživamo podporo občinske uprave in društev v Laškem. Tudi zato smo na našo šolo – kljub vsem težavam – ponosni.

Za konec pa morda še dolžan poklon don Renzu Boscarolu, romjanskemu župniku in osebi, ki je slovensko skupnost v Laškem vedno podpirala.

Vedno je podpiral delovanje naše slovenske šole. Večkrat na leto je rad prihajal na obisk. Ko smo se morali zaradi zaprtja stare stavbe izseliti in nismo imeli dovolj prostora, nam je ponudil župnišče v Romjanu, kjer smo imeli svoje razrede tri cela leta. Medtem ko so nekateri mislili, da bomo zapirali razrede, nam je on pomagal tako, da nam je odprl svoja vrata. Vedno je bil na razpolago, ko smo organizirali božičnice in druge šolske prireditve, vedno je imel dobro besedo. Ob koncu šolske maše je vedno rad povedal nekaj misli. Vedno je spodbujal medsebojno spoštovanje različno govorečih ljudi na tem območju. Bil je v stiku z občinskimi upravitelji in s slovenskimi društvi v Laškem. Bil je razgledan človek, ki je marsikaj preživel. Zares ga bomo pogrešali. Kot duhovnika in človeka.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme