Rubrike

Potujoča ladja rešitve in občestva

Potujoča ladja rešitve in občestva

Sprehod po cerkveni stavbi (3)

Ko enkrat prestopimo prag cerkve, se znajdemo v “cerkveni ladji”, kakor se imenuje osrednji cerkveni prostor, kjer se zbere skupnost vernih. Ladja je tudi sicer zelo star in bogat krščanski simbol, zato se ne smemo čuditi, da ga vključuje tudi krščanski bogoslužni prostor, ki se po tem simbolu tudi imenuje. Od začetka so Cerkev povezovali z Noetovo ladjo, saj je prav ta ladja prasimbol odrešenja, kot beremo pri Origenu: “Vsi ljudje in živali, ki so bili rešeni z ladjo, predstavljajo ljudstvo, ki se rešuje po Cerkvi”. Tudi sv. Avguštin piše, kako se duše rešujejo po ladji Cerkve, ki je narejena iz lesa, ki ne preperi. Vendar pa se podoba ladje ne omejuje le na rešitev kristjanov v viharjih zgodovine, temveč gre še naprej. Za krščansko občestvo sta zelo pomembna še dva vidika, občestvo in potovanje, ki bi mu bilo bolj prav reči romanje. Že res, da se v zidani cerkveni ladji zbere natanko določena skupnost, a se nikdar ne smemo omejevati le na “mi, tukaj zbrani”, ker gre seveda tista prava ladja daleč preko zidanih zidov. Skupnost, ki se zbere, ne zadošča sama sebi in ne more biti utemeljena sama na sebi – velikokrat na to pozabimo, zato pa dajemo prevelik poudarek sami sebi, kot da je to vse, kar je zbrano pri bogoslužju. Občestvo je zbrano, četudi je duhovnik, denimo, v cerkvi sam, saj so vedno prisotni: Troedini Bog, angeli in nadangeli, Devica Marija in vsi sveti ter verne duše, ki se še očiščujejo. Po cerkvenih ladjah so zato na takšen ali drugačen način upodobljena nebesa, zlasti s pomočjo barv in tako, da so po ladji posejani svetniki, da bi se ljudje vselej zavedali, kam ta ladja pluje. Pot proti nebesom in občestvo s svetniki pa sta izredno pomembni prvini krščanske vere. Zdi pa se, da v zadnjih nekaj desetletjih stvar ni več pomembna, ali vsaj ni tako pomembna, glede na to, da je teh upodobitev zelo malo in prevladuje belina. Ker se zavedamo, pred kom stojimo, ko pridemo v cerkev, se najprej pokrižamo. Skupnost namreč nikdar ni sklicana zaradi sebe, ampak vedno v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vsi skupaj se zberemo in slavimo Boga, cerkev na zemlji in cerkev v nebesih ter vicah. Bog je tisti, ki zbira skupnost. Nekdo pa se lahko zares veseli le takrat, kadar prepozna edinstven dogodek, zlasti, če ta dogodek ni odvisen od naših človeških želja, in bi ga torej lahko zapisali z veliko začetnico. Kristjani namreč slavimo rešenje, ki nam ga je pridobil Božji Sin Jezus Kristus, ki je najprej postal človek, potem za nas trpel in umrl, potem pa vstal. Gre za tisto, kar nas ljudi neskončno presega. To je tisto, kar zares povzroči veselje, ki ni le površinsko, in to je tisto, kar zares združuje in nas, če tako rečemo, sili k praznovanju. Opis cerkvene ladje nadaljujemo prihodnjič.
Andrej Vončina

10.11.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!