Potrebujemo posege za spodbujanje zaposlovanja osebja v majhnih občinah
Razmišljanje o preureditvi krajevne uprave in ovrednotenju majhnih občin
Zaradi pretirane birokracije in pomanjkanja osebja bi se lahko poslovanje v majhnih ali goratih občinah znašlo v krizi, kar bi lahko pomenilo slabše storitve za državljane. Treba bi bilo uvesti sistem nagrajevanja za tiste, ki se odločijo za delo v teh občinah, pogosto manj privlačnih za nove zaposlene.
Danes kroničnega pomanjkanja osebja ne nadomeščajo načini zaposlovanja z natečaji, ki so, tudi če so razpisani, pogosto opuščeni, saj je težko najti osebje, ki bi bilo pripravljeno prevzeti službo v občinah na obrobnih gorskih območjih ali tam ostati za daljši čas. Mislim, da je Občina Števerjan v zadnjih letih razpisala rekordno število natečajev, razen računovodske, prav za vse pozicije. Nedavno je bilo sporočeno, da so nekateri župani že izrazili ogorčenje zaradi pomanjkanja osebja, ki ne omogoča izpolnjevanja prošenj in vsakodnevnih postopkov.
Dejansko obstaja tveganje, da bo pomanjkanje osebja zmanjšalo učinkovitost pri zagotavljanju storitev za javnost (npr. podaljšanje časa, ki ga občinski uradi potrebujejo za izvajanje praks in postopkov, in v nekaterih primerih celo blokado upravnega sistema), kar je posledica dejstva, da so uradi po eni strani preobremenjeni s številom vlog, po drugi strani pa se soočajo z vse večjo zapletenostjo samega sistema zaradi nenormalne rasti birokracije in informacijskih procesov. Uvedba teh telematskih sistemov je dejansko pripomogla k standardizaciji in izboljšanju postopkov in procesov. Vendar ti sistemi, ki so primerni za velike občine, kjer organizacijski načrt predvideva kompleksnejšo sektorizacijo in hierarhizacijo, niso prinesli tolikšne koristi majhnim občinam, kjer morajo javni uslužbenci opravljati več dela in pogosto sami. Tako je v Občini Števerjan, kjer v posameznem uradu gospoduje en sam uslužbenec.
Poleg pritiska na vlado, da je treba sprejeti konkretne in odločne ukrepe za debirokratizacijo ter poenostavitev postopkov in procesov v lokalnih skupnostih, ki jih ni več mogoče odlagati, obstaja več predlogov za spodbujanje zaposlovanja novega osebja, a omenil bi le dva parametra, ki sta lahko tudi kumulativna, namenjena posebej občinam z manj kot 5000 prebivalci ali občinam na gorskih, marginalnih območjih, ki bi za te kategorije lokalnih skupnosti zagotovila novo gradivo za uporabo pri kolektivnih pogajanjih. Tako bi se na primer lahko zagotovilo posebne oblike bonusov ali možnost dodatnih rešitev, kot je brezplačno začasno stanovanje za tiste, ki delajo v oddaljenih ali obrobnih občinah, ter oblike kaznovanja tistih, ki zapustijo delovno mesto v nekaj mesecih po zaposlitvi. Žal, a take uslužbence je treba kaznovati, ker vsak natečaj občino ogromno stane. Vse to pravim, ker se je tudi to že pripetilo v sobanah briške občine.
Danes se dogaja ravno nasprotno, in sicer so občine v primeru odpovedi prisiljene to delovno mesto zamrzniti za šest mesecev. To ni več vzdržno. Še posebej, če se spomnimo, da je danes v luči velikih sredstev, ki jih predstavlja Načrt za okrevanje in odpornost (PNRR), bolj kot kdajkoli prej potrebno, da imajo posamezne občine osebje, ki lahko dostopa do razpisov in javnih pozivov ter zagotavlja enake možnosti. Če bodo takšni pogoji ostali, obstaja realna nevarnost, da se bodo razvile razmere razvoja dveh hitrosti, pri čemer bodo velika mesta Furlanije – Julijske krajine lahko dostopala do sredstev, medtem ko bodo majhne občine vse bolj izpostavljene tveganju, da bodo izključene iz načrtovanja in razpisov. A žal majhne občine ne bodo deležne veliko finančnih sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost. Do danes so se majhne občine, tako tudi Občina Števerjan, v lastni režiji prijavile le na razpise o digitalizaciji javne uprave, a tu že odpiramo še drugo zapleteno poglavje.
Endemično pomanjkanje osebja v lokalnih organih, ki je ocenjeno na 30 % v velikih središčih in do 50 % v občinah na obrobnih območjih, se še poslabšuje zaradi dejstva, da za majhne občine veljajo enaki upravni postopki (npr. v ekonomsko-finančnih zadevah, pa tudi v nadzornih zadevah, kot je boj proti korupciji) enako kot v velikih občinah, pri čemer ni primerljivo le število zaposlenih, temveč tudi velikost in vrsta dejavnosti ter zlasti velikost naložb in proračunov.
Števerjansko območje obsega skoraj 12 km2 površine, stroški upravljanja, ki so že znani, pa so pod srednjo vrednostjo stroškov, ki jih beležijo ostale občine. Ob tem je treba upoštevati, da oba delavca skrbita za košnjo pribl. 60 km linearnih cest, za upravljanje dveh pokopališč, petih občinskih stavb, za vožnjo šolskega avtobusa in še marsičesa. Majhna uprava ni znak šibkosti, ampak varčevanja in učinkovitega posega v primeru katerekoli težave. Zahtevnost števerjanske občine je od vedno premajhen priliv tekočih prihodkov in bilo bi resnično žaljivo opravičevati se s tem, da živimo v pretežno kmečki občini. Ni tako, na to smo izredno ponosni! A žal državni zakon jasno obvezuje javne uprave pri omejevanju stroškov za osebje, mejna vrednost namreč izraža razmerje med skupnimi stroški za osebje in tekočimi prihodki. Občina Števerjan ima do danes v svojem sestavu štiri uradnike zaposlene za nedoločen čas, uradnico na dvojezičnem okencu za določen čas in dva delavca za nedoločen čas. Delavca, ki gre v zasluženi pokoj čez kak mesec, zaradi tiste mejne vrednosti s pogoji, ki veljajo danes, žal ne bomo mogli nadomestiti.
Ob tem je nujno treba opozoriti, da imamo med nami dobro podkovane uslužbence, katerih vloga je pogosto razvrednotena, čeprav dejansko predstavljajo hrbtenico delovanja celotne javne uprave. Kakovostna javna uprava lahko prispeva k razvoju demokracije in blagostanja v družbi. Vendar premalo meritokracije vodi v nasprotno smer, slabi družbeni ugled javne uprave in ustvarja neposlušne uradnike. In v javni upravi imamo žal tudi neposlušne uslužbence, ki bi jih v skrajnem primeru bilo treba tudi odsloviti, a v današnjem italijanskem sistemu je to skoraj nemogoče, vendar tudi tu se odpira še novo poglavje.
Marjan Drufovka
podžupan občine Števerjan
tajnik števerjanske sekcije SSk
