Potrebna je vizija, a ni treba posnemati tujih modelov
Nekaj mesecev je minilo, odkar je Dimitrij Žbogar zapustili pokrajinsko vodstvo Zveze neposrednih obdelovalcev, še prej pa deželno vodstvo te kmetijske stanovske organizacije. To je bila primerna priložnost, da bi ga povabili pred naš mikrofon.
Najprej bi me zanimalo, kako ste se v njej znašli in kaj vam je na osebni ravni pustila ta izkušnja?
V tej stanovski organizaciji sem se znašel čisto slučajno, in sicer leta 1994, ko sem iskal potrebne informacije, ker smo v tistih letih gradili našo kmetijo. Iskal sem jih sicer tudi drugje, a pri Zvezi neposrednih obdelovalcev – Coldiretti so mi prisluhnili in me vzeli resno. Imeli smo, kot se temu pravi, malo idej in še te so bile pošteno pomešane. V tem iskanju sem spoznal celo vrsto novih ljudi in s tem tudi drugačen pristop k reševanju problemov.
Konfederacija je v tistih letih stopala na pot korenite prenove tako vsebin kot obrazov. Povabili so me k sodelovanju. Ta prenova se mi je zdela in se mi še vedno zdi zelo pozitivna, saj je še danes središče vsega kmet, ki skuša napredovati, se osamosvojiti tudi v ekonomskem smislu. Ta prenovitvena ideja ponuja postindustrijski družbi drugačno vizijo razvoja, ker verjame v vrednote in ideje, kot npr. tej, da: “za pošteno delo dobim pošteno plačilo”, ali me ozavešča, da sem odgovoren za zemljo, ki sem jo sicer podedoval od prednikov, a sem le njen skrbnik za naslednje rodove oziroma me dosledno spodbuja k skrbi, da svojo družino in trg oskrbujem z zdravimi in svežimi živili.
Ta stališča, te zadeve so se mi zdele vredne mojega časa. Tudi kot zamejski Slovenec se prepoznavam v teh idejah in tako je navadna radovednost kmalu postala še kar velika odgovornost, ki sem se ji več mandatov posvečal na pokrajinski in tudi na deželni ravni. Včasih je bilo kar naporno. Zato sem sedaj tudi zadovoljen, da sem mesto prepustil drugim, vendar redno spremljam stanje in razvoj te organizacije.
Soočenje z drugimi ljudmi, drugimi delovnimi navadami, drugačnimi izzivi, so torej lahko velika življenjska šola. Zanimivo pa se mi zdi, da vas je ta izkušnja tudi duhovno izredno obogatila in ozavestila; je bil to postopen proces ali rezultat srečanja s kako izredno osebo, ki vas je nagovorila na tej ravni?
Priznam, da sem bil nekoliko v skrbeh, ko sem vstopal v ta svet, ki mi kot zamejcu prej ni bil blizu, a sem se v tem pretežno italijanskem okolju kar hitro znašel. Pravzaprav sem razumel, da je moje poznavanje dveh jezikov in kultur, predvsem pa zgodovine, pomembno, kar je pozitivno vplivalo na moj prihod v italijanski svet. Nikomur nisem skrival, da sem Slovenec, tako sem hitro naletel na ljudi, ki so mi takoj povedali, da so ponosni Furlani, in odnosi so bili hitro jasni in korektni.
V Vidmu sem v tistih letih spoznal celo vrsto ljudi, ki so mi izkazovali zaupanje, in leta 2004, ob odstopu tedanjega deželnega predsednika Filipuzzija, zaradi notranjih sporov v Pordenonu, so v vodstvu deželne konfederacije ocenili, da sem kot mlajša oseba morda primeren za to mesto. Ob tem bi rad povedal, da je ravno direktor Oliviero Della Picca, ki me je povabil, naj sprejmem to nalogo, vztrajal, naj se v članku v stanovskem časopisju predstavim kot “Slovenec s Krasa”. Na začetku sem se spraševal, ali so to res lahko argumenti za kandidaturo na deželni ravni, a verjel sem mu in predstavitev je bila res uspešna.
Prav Della Picca, ki je umrl pred kratkim, je name naredil izreden vtis. Predvsem je to bil izredno sposobna, kompetentna, profesionalna in korektna oseba. Zanj lahko rečem, da je imel dar, da je vedel, kako se razčleni vsak problem, kako se gradi strategija, kako se dosledno izvajajo načela, v katerih se prepoznavamo in jim pripadamo. Občudoval sem tudi njegovo izredno doslednost in celo ostrino v izvajanju, ko je šlo za legitimne zahteve kmetov oz. našega članstva.
V Zvezi neposrednih obdelovalcev – Coldiretti sem razumel, da so krščanski etos, duhovni in kulturni humus, v katerem smo vzgojeni, odnos do dela lahko bistveno drugačni od tega, kar vidimo v drugih okoljih. Primerjal sem te zglede s stanjem v našem zamejskem prostoru ali v matici, ki se je v povojnem obdobju oddaljila od teh načel, in ugotavljal določeno razliko. Jasno, “ni vse zlato, kar se sveti”, pa vendar se mi dozdeva, da obstajajo vrednote, ki ne izgubijo svojega pomena in ki so bistvene za ohranjanje pravega odnosa do življenja in temeljnih ciljev.
Konkretno je bila zame ta izkušnja zelo koristna, saj sem vsekakor doživel in se naučil veliko novega; predvsem, kako se dela, kako živim in mislim z načeli, ki so moja, v katerih se prepoznavam, kako lahko samozavestno nastopamo, kako smo lahko zvesti sami sebi tudi v družbi, ki je lahko drugače večinska v narodnostnem smislu ali kot odraz množičnosti organiziranosti. Zame je bil ta nauk zelo koristen, saj sem lahko spoznal ravno nasprotno držo, kot sem je bil vajen v svojem dotedanjem svetu, v katerem sem čutil, da sem manjšina v manjšini.
Ob sindikalnem delu ste bili vpeti tudi v politično življenje in delovanje v občini, kjer živite. Kaj vam pomeni politika? Zakaj še vztrajati pri tem delu za skupnost?
Politična organiziranost se mi zdi kot Slovencu zelo resna, a tudi potrebna zadeva.
Ne morem si predstavljati, da bi bil lahko samozavesten brez jasne pripadnosti. Že kot majhen deček sem spremljal očeta na shode Slovenske skupnosti, zato mi je politično udejstvovanje od nekdaj blizu. Na občinskih volitvah v Zgoniku sem skušal dati svoj doprinos, saj sem prepričan – in potrdilo tega sem dobil v teh letih -, da se ne moremo zanašati, da bi drugi, četudi dobromisleči sosed, upošteval moje potrebe in moja načela. Glede na sedanje razmere v državi in deželi ter smer, ki jo ubiramo, pa se bojim, da bodo zadnje spremembe deželne upravne reforme ošibile našo politično težo. Zdi se mi tudi, da se kot Slovenci že preveč časa držimo starih konceptov in prijemov, kar ne odraža realnega stanja in ne realnih potreb. Ugotavljam tudi, da se je naša skupnost potihoma spremenila, in to ne samo številčno, ampak tudi miselno. Ljudi ni ne na shodih ne na kulturnih prireditvah in tudi ne na voliščih. Premnogi pravijo, da jih politika ne zanima, ker je preveč slabega v njej. Zato se strinjam s tistimi, ki menijo, da bi morali tudi postaviti v politiki, in to na vseh ravneh, na prvo mesto človeka in ne sistem.
V tem smislu se vključujete tudi v življenje in delovanje župnije. Kakšna je po vašem mnenju vloga laikov v naši kraški Cerkvi?
Stvar je zame povezana z otroki. Mislim, da so otroci pomemben mejnik v življenju vsakega izmed nas. Kot mlad fant sem z veseljem sodeloval bodisi v župniji bodisi pri skavtih in sem se zavedal pomembnosti teh institucij. Ko pa odraseš in imaš družino, skrbiš zanjo, za delo in otroke, se sprašuješ o marsičem, zlasti glede vzgoje in vrednot, ki jim jih želimo posredovati. Tako sem se velikokrat spraševal, kaj je prav in kaj ne. Družba pač drvi po neki poti, na kateri, se mi zdi, ni prostora za vse v isti meri. Naenkrat sem začel dvomiti o pravilnosti rešitev, ki nam jih ponuja okolje.
Ni vse zgrešeno, kar je sedanja praksa, vendar pa se mi zdi, da ne zahtevam preveč, če si želim, da bi bil rad sooudeležen pri izbirah glede vzgoje svojih otrok.
Skrb za župnijo in versko skupnost sprejemam in doživljam kot ponoven začetek. Morda smo vsi malce potrebni novega začetka ali vsaj dobrega razmisleka. V tem duhu se mi zdi, da smo laiki lahko resna pomoč župniji in družbi. To sem spoznal ravno drugod po Italiji. Ugotavljal sem, da je marsikje delovanje laikov še kar pestro. To me je res presenetilo, ker sem bil vajen na naše, recimo, “podeželske” župnije, kjer smo enostavno podedovali versko in župnijsko življenje, kot je bilo pred desetletji. Danes pa se mi zdi zelo pomembno, da se “moderniziramo”, da se razvijemo v krščansko skupnost, in to tudi v luči našega številčnega stanja. Več izkušenj zadnjih let me potrjuje v prepričanju, da je mogoče ponovno privabiti k rednemu sodelovanju v župnijah nove, tudi mlajše ljudi, moške in ženske moje generacije. Včasih ni lahko, a je mogoče in se prav gotovo izplača poizkusiti. Veliko naredita zgled in povabilo k sodelovanju.
Vaša družina živi od kmetije in kmečkega turizma. Problemov v kmetijstvu na Tržaškem je ničkoliko, pa vendar, kateri naj bo temeljni pristop k reševanju odprtih vprašanj, od ozaveščenja realnosti do vizije za prihodnost?
Kot otrok sem zelo rad preživljal svoj prosti čas pri nonotu in noni v Samatorci, kjer so naši redili, podobno kot skoraj vse hiše, nekaj goveda, prašiče, kokoši, imeli so vrt, vinograd in nekaj polja. Zelo sem se navdušil nad takim načinom življenja, rad sem hodil z nonotom na pašo, veliko mi je pripovedoval in vse se mi je zdelo zanimivo, tudi ker doma nismo imeli kmetije in moji starši niso živeli od kmetijstva.
Po končani višji šoli smo z družino skušali ovrednotiti našo zemljo. Nismo imeli prav jasnih pojmov, kako in kaj, vsekakor smo se začeli zanimati in v nekaj letih smo stopili na pot kmetovanja. Ko sem začel gojiti koze in se ukvarjati s sirarstvom, se je marsikdo pošalil na ta račun, a sem bil in sem še vedno zelo vesel, da sem stopil na to pot.
Z leti se moje zanimanje ni zmanjšalo, prej obratno, rad bi vedel čim več o kmetovanju, se pravi o dejavnosti, ki smo jo pri nas v povojnem času zanemarili. Na Krasu imamo čudovito pokrajino in različne možnosti za porabo zemlje, zato se mi zdi, da je edino smiselno, da o tej dejavnosti razmišljamo v luči danosti, ki jih imamo. Že vrsto let se skušam spomniti, kako je moj nono ravnal in delal določena opravila, in skušam razumeti, zakaj je to počel na določen način ali ob določenem času. Vedno bolj se mi zdi zanimivo spoznavati, kako so naši predniki živeli na tej kraški zemlji, razumeti zakaj in za katere rešitve so se odločali, da so lahko preživeli.
Rad sprašujem starejše ljudi o tem, kako se je kaj delalo, zlasti okrog živine, in marsikaj mi tudi povejo. Koliko praktičnega znanja se je izgubilo, da je to res velika škoda. Stvari, ki so jih nekoč vsi obvladali, se danes le redki še spominjajo. Res nam danes lahko tehnologija in znanost zelo pomagata, brez vizije pa ne gre. Ne moremo posnemati drugih modelov, ki bi jih uvozili iz drugih krajev. Če so bile naše kmetije v preteklosti take, kot so jih poznali naši nonoti, je bila zelo verjetno to najbolj učinkovita oblika izkoriščanja naravnih danosti.
Dejstvo je, da so bile kraške kmetije sicer majhne, a zelo razvejene in ljudje so znali izkoristiti vsako priložnost. Zato je po mojem pametno, da imamo več zanimanj, in vedno bolj se zavedam, da je predvsem živinoreja odločilna panoga, ker daje uporabi zemlje še dodano vrednost, ki jo je mogoče doseči s predelavo prirejenega mleka ali mesa.
Če se ozremo nazaj v povojno obdobje, lahko z obžalovanjem ugotovimo, da so nas nove družbene razmere dejansko osiromašile. S tem da je začelo kmetijstvo izgubljati pomen in ni predstavljalo več osnovne gospodarske dejavnosti za naše ljudi, smo se postopoma začeli odtujevati svoji zemlji in smo marsikdaj celo prepustili drugim, da razpolagajo z njo. Vsi posegi na območju, vse infrastrukture in razlastitve so gotovo močno udarile po kraškem kmečkem človeku. Starejše generacije so postopoma opešale, mlajši pa niso zares poprijeli za delo, ampak so kmetovali bolj ob prostem času. Pomislimo, koliko slovenske zemlje je brez pravega lastnika in je neizkoriščene, ali koliko lastnikov ima svoje itak majhne parcele tako razpršene in težko dostopne s stroji, da pridejo zelo težko v smotrno uporabo. Kaže, da bo potrebno odkupiti zemljo, ki je bila že last naših ljudi, če bomo hoteli napredovati.
V zadnjih dveh desetletjih smo na srečo priča novemu zagonu kraškega kmetijstva, predvsem vinogradništva, a tudi živinoreje, s predelavo mleka v različne visokokakovostne sire in v nekem smislu celo prašičjereje, a vendar bomo zamujeno le s težavo nadoknadili. Mladi kmetje skušajo ustvariti dohodek in tudi investirati v svoje kmetije, a to so veliki stroški in napori in dejstvo je, da čas nam ni posebno naklonjen. Ob vsem tem pa se moramo tudi zavedati, da je potrebno razviti določen pristop k novim snovanjem in da je za vsak notranji razvoj potrebno tudi nekaj časa, predvsem pa, kot se temu reče: “malo zdrave kmečke pameti”.
Marko Tavčar
