Potovanja v dobri družbi

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (18)

Kdor me pozna, ve, da zelo rada berem. Na Erasmusu za to nimam prav veliko časa, vendar si ga skušam poiskati – na primer, ko se z metrojem vozim do kampusa. Obožujem literaturo in zgodbe vseh vrst, poleg tega se mi zdi branje dragocen način za bogatenje besednega zaklada in ohranjanje jezika: prav zato se trudim, da bi izmenično brala v vseh jezikih, ki jih dovolj dobro razumem. Doma je to pomenilo, da sem se skušala čim pogosteje prebiti skozi kako knjigo v angleščini ali španščini in tako gradila svoje znanje tujih jezikov, zdaj, ko sem v tujini, pa čim več berem v slovenščini, glede na to, da je moj materni jezik tisti, ki ga tu ne morem vsakodnevno uporabljati.

Ker si (na žalost) v kovček nisem mogla stlačiti cele knjižnice, se posvečam predvsem branju kratkih zgodb: kratka forma je edino, kar zmorem brati tudi z računalniškega ekrana. Poleg tega sem že pred časom odkrila, da imamo Slovenci kar nekaj dobrih piscev kratkih zgodb.

Ena najboljših kratkoproznih zbirk, ki jo z veseljem priporočam vsem svojim bralcem, je Dobra družba Ane Svetel. Vezna nit knjige, ki odlično naslika slovensko (in mednarodno) sodobno družbo, je vse bolj razširjen pojav, ki mu v angleščini pravijo “carpooling”, pri nas pa je znan predvsem zaradi priljubljene spletne strani prevoz.org. Tako kot malo morje drugih aplikacij, med katerimi je verjetno najbolj znana BlaBla Car, je tudi prevoz.org platforma, ki ponuja preprost in poceni način potovanja: zasebni uporabniki lahko objavijo uro in kraj, od koder bodo odpotovali, in v svoj avto sprejmejo določeno število ljudi, s katerimi potem delijo stroške prevoza. Lahko bi rekli, da gre za nekoliko bolj organiziran (in zato plačljiv) način štopanja.

Sama se še nikoli nisem peljala s prevozi. Priznam, da sem se tega celo malo bala: navsezadnje avto deliš z neznanci, na katere se ne moreš popolnoma zanesti. Toda vse odkar sem lani požrla omenjeno knjigo Dobra družba, me je začelo mikati, da bi to preizkusila. Poleg tega mi je v Sevilji marsikdo svetoval BlaBla Car, češ da je poceni in udobno ter da ti nudi odlično priložnost za spoznavanje veliko zanimivih ljudi.

Ker sem ob petkih na fakulteti do poznih popoldanskih ur, mi je prevoz prek BlaBla Car omogočil, da sem se še isti dan odpeljala na obisk k prijatelju v Granado, kjer sem preživela pretekli vikend. Ves teden sem torej vznemirjeno pričakovala petkov večer: tako zaradi vrnitve v svojo Granado, kot tudi zaradi nove izkušnje “carpoolinga”.

“Upam, da tvoja izkušnja ne bo vredna literarne adaptacije,” je pripomnila mama, ko sem ji povedala za izbrani način potovanja. Čeprav nisem dosegla pustolovščin iz zgodb Ane Svetel, tudi meni ni šlo vse kot po maslu. Prvi avtomobil, ki sem si ga rezervirala, je nekaj dni prej odpovedal prevoz, kar sem z grenkobo sporočila prijateljicam, ki so mi optimistično zagotavljale, da se to “skoraj nikoli ne zgodi”. Na srečo sem brez večjih težav našla drug prevoz in v upanju, da se ne bo v zadnjem trenutku kaj zalomilo, sem se v petek okrog osmih zvečer odpravila na kraj srečanja … Tam pa z grozo ugotovila, da sem nekje po poti izgubila zaščitno masko, seveda nepogrešljiv pripomoček za deljenje avtomobila v teh časih. Rešilo me je dekle, ki je na istem kraju čakalo na prevoz: namesto mene, ki brez maske tega nisem mogla storiti, je stopila v bližnji bar, kjer so mi prijazno dali kirurško masko, ki je dobesedno rešila moj konec tedna.

Omenjeno dekle je bilo z razliko od mene že izkušena uporabnica platforme BlaBla Car in mi je zato marsikaj razjasnila. Na primer to, da ni običajna praksa, da voznik dan pred prevozom ustvari skupino na Whatsappu za vse udeležence poti, pa tudi to, da zamuja več kot eno uro, se ne bi smelo zgoditi. Svetovala mi je, naj mu napišem slabo recenzijo, česar pa nazadnje nisem storila. Iz skupine na Whatsappu sem namreč razbrala, da je prijazni voznik kombija izgubil precej časa zaradi obiranja drugih potnikov in ne po lastni krivdi. Poleg tega je vse izgubljeno nadoknadil, saj je 250-kilometrsko razdaljo med Seviljo in Granado prevozil v dobri uri in pol.

Po prvem potovanju prek BlaBla Car, kaotičnem in polnem negotovosti, sem imela na poti iz Granade nazaj v Seviljo vzorno izkušnjo: prijazni Granadčan je prispel ob dogovorjenem času, vožnja je minila hitro ob prijetnem kramljanju, ob katerem sva ugotovila, da sva prejšnji večer z iste razgledne točke opazovala sončni zaton, ki je z granadskih miradorjev vedno čudovit.

Poleg odlične knjige kratkih zgodb si torej vsem upam priporočiti tudi ta zanimivi način potovanja, ki zagotavlja dobro družbo in predvsem dobre zgodbe.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme