Suzin svet

Pot (2)

Pot (2)

Piše Suzi Pertot: Večno odkrivanje

Pot … Prepogostokrat na poti hlepimo za ciljem. Mudi se nam, ne oziramo se okrog sebe, hitimo korak za korakom. Hitimo po poti k cilju, pa čeprav je cilj le trenutek, pot pa je lahko življenje.
Sama sem človek, ki ljubi počasnost. Skoraj vedno se zibljem v njej. Le včasih za volanom me premami hitrost. Za kratek čas. Ker ni cilj njen namen. Hitrost za volanom je le igra, preizkušnja. Vem, zavedam se, da je ta igra lahko nevarna, a ljubezen do vožnje imam v krvi. Očetu je bil avto največkrat pomembnejši kot družina. Saj zveni grdo to, kar sem napisala, a na dnu srca ga razumem. Garal je noč in dan, z mamo odnosi niso bili najboljši, želel si je večerov s prijatelji, a ni smel nikamor. Zaradi pijače. Tako mu je ostal le avto, ki ga je negoval in seveda rad tudi vozil. Tudi sama sem se učila vožnje z enim izmed očetovih avtomobilov. To je bil čas, ko je bil oče že precej v letih in na avto ni dal več toliko kot nekoč. Zato mi je dovolil, da sem sedla za volan, on je pozorno sedel ob strani. Imela sem že tisti papir, ki mu pravijo “foglio rosa”. Rožnati list, bi prevedli v slovenščino. Točno se spominjam, da sem prvič pritisnila na plin na Proseku, na tistem širokem, skoraj prevelikem praznem parkirišču pod Vejno. In sem veselo vzkliknila greeeeee. Oče mi je rekel samo … pazi. Pazi mi je govoril vedno, ko sem pozneje odhajala na pot in se vračala pozno ponoči. Z avtom, bila je modra katrca, ki mi je postal drugi dom in dober prijatelj. Skupne so nama bile poti na delo, tja na ulico Montecchi preko mestnega središča, skupni pobegi na Kras in skupna nočna vandranja. Avto mi je bil prijatelj in zatočišče. S starši nisem marala deliti svojega življenja in mladostnih sanj. Tudi bolečine ne. Prvo ljubezensko razočaranje sem izjokala v avtu. Neke pozne noči ali zgodnjega jutra … Tema je bila, nisem vedela kam. Pot je bila nejasna zaradi solz. Domov nisem marala. Mami nisem govorila o svojem življenju, o svojih razočaranjih in porazih. Očetu še manj. Ostala mi je le pot skozi noč, na kateri sem skušala preboleti in pozabiti. In avto, ki je poslušal mojo pripoved in obdržal vse skrivnosti zase.
Tista modra katrca je svojo življenjsko pot končala nekje na Krasu. Med Kobjeglavo in Dutovljami, na pšeničnem polju. Nisem bila jaz za volanom, ko se je zgodilo, vozil je prijatelj. Izmazala sva se brez praske, no, moj gleženj je bil nekoliko otekel, a kljub temu sem pripešačila do državne meje. Prijatelju sem nepazljivost zamerila, menda mu nisem nikoli odpustila, saj so z modro katrco odpeljali na odpad del moje mladosti.
Kljub temu da ljubim vožnjo in da še vedno zelo rada vozim, mi je najlepše, ko se na pot podajam peš. Peš zaradi pokrajine, zaradi vonjav, zaradi cvetlic in barv, ki govorijo o letnih časih, o minevanju in rojevanju. Peš, ker imam svet na dlani. Ne vem, koliko poti sem prehodila v življenju. Ne vem, koliko jih še bom. Nekaj najlepšega je, ko grem, ko začenjam, ko stopam po sledeh prvih korakov. Nemir me žene na pot, nemir, ki je v meni od nekdaj. Ljubezen do poti, ki ne mara ciljev. Pot, brez katere enostavno ne morem, mi pomeni smisel.(…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Suzi Pertot

26.01.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!