Suzin svet

Pot (1)

Pot (1)

Piše Suzi Pertot: Večno odkrivanje

Nisem prva, ki se je odločila za naslov POT. O njej je najlepše napisal preminuli alpinist Nejc Zaplotnik. Ko sem bila mlada, mi je bil idol in vzornik. Še vedno sem prepričana, da nihče nikoli več ne bo poti tako lepo opisal, kot jo je on v svoji knjigi. Pot …
Za Nejca je pot pomembnejša od cilja. Pravzaprav je pot cilj, smisel. Cilj je nepomemben, ker pomeni konec. V literaturi in poeziji se stalno pojavlja binom, ki je stalnica v naši duši. Začetek in konec. Sanje in resnica. Hrepenenje in uresničitev le-tega. Pot in cilj. Italijanski pesnik Giacomo Leopardi je slutenje, pričakovanje ter končno udejanjenje lepo podal v pesmi Il sabato del villaggio (Sobota vasi). Sobota, predpraznični dan, poln pričakovanja, priprav in načrtov, je veliko lepša kot praznik sam, ko se stremljenja in sanje že prelivajo v vsakdanjost.
Tudi sama sem prepričana, da je cilj, ko ga dosežeš, največkrat prazen, poln razočaranja. Prepogostokrat ima trpki priokus konca. Morda zaradi izgube smisla, ki spremlja vsak zaključek. Ko smo na poti, nosimo cilj v sebi. In pot ima vedno smisel. Cilj vidimo v najlepši luči, sanjamo o njem. V sebi nosimo njegovo podobo, ki pa je sad naših želja, pričakovanj. Cilj je v resnici velikokrat drugačen od tega, kar smo na poti nosili v srcu. Trenutek sreče, ki ga začutimo, ko ga dosežemo, je bežen, minljiv, skoraj neotipljiv. Potem nam zmanjka poti in sanj.
Meni je pot bistvo že zaradi tega prekletega nemira, ki ga nosim v sebi. Ko se začenja dan, ko se komaj svita in se nebo spaja v barvah, sanjam o poti. Čas je, da grem od doma. Čas je, da grem na pot. Ko sem na poti, ko grem, se končno umirim.
Od malega imam rada pot. Tisto v pravem pomenu besede, ne v prenesenem, kot je o njej pisal Nejc Zaplotnik. Rada hodim, rada se vozim, rada grem. Dejansko je ta potreba, da grem na pot, sad tega večnega iskanja, večnega nezadovoljstva, večnega stremljenja.
Poti je veliko. Največkrat grem na pot zaradi obveznosti, opravkov. Velikokrat so to tudi težke, neprijetne obveznosti. Pot mi je tedaj vedno v razvedrilo, v tolažbo. Kot presledek, kot odmor. Pot je čas za razmišljanje.
Ko se lotevam številnih obveznosti, se na pot zapeljem z avtom. Avto in vožnjo imam rada od otroštva. Ko sem bila še čisto majhna in sem bolehala za bronhitisom, smo se poleti vozili daleč v hribe, na dopust. Odpotovali smo zelo zgodaj zjutraj, kajti oče je najraje vozil v temi, ko je bilo manj prometa. V tistih nočeh nisem zatisnila očesa, v avtu pa sem molče sedela pri oknu, bedela in opazovala pokrajino, ki je bežala mimo mene. Že kot otrok sem bila klepetava, mamo sem utrujala z dolgimi monologi, polnimi vprašanj. V avtu pa sem obmolknila. Prevzela me je pot. Ujela me je pokrajina, ki je kot na platnu drsela mimo mene. Pot so namreč sanje, pričakovanja. Pot je nemir, je nedorečeno. In otroci so vedno polni sanj, pričakovanja, nemira.
Avto mi je potem ostal pri srcu vse življenje. Nikoli se mi nobena destinacija ne zdi predaleč, nikoli ni poti preveč, vožnjo uživam vsak trenutek, pa naj sedim za volanom ali na sovozniškem sedežu.
V navado mi je prišlo, da uživam, tudi ko gre za čisto neprijetno, zoprno potovanje. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

19.01.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!