(Post)moderna kriza skupnosti
V javnem diskurzu se danes za označevanje sodobnosti pogosto in nediferencirano uporablja izraz “postmoderna”. Pojem je v veliki meri vsebinsko nedoločen, saj različni misleci oz. filozofske tradicije podajajo nasprotujoče si trditve o izvoru in bistvu tega pojma. Marksistično usmerjeni filozofi in sociologi tako, denimo, pojav postmoderne povezujejo s t. i. ekonomskim neoliberalizmom, ki naj bi predstavljal pozno obliko kapitalističnega produkcijskega sistema. Nasprotno postmarksistična sodobna filozofija izhaja predvsem iz kulturne dimenzije postmoderne. Francoski filozof in sociolog Jean-François Lyotard je tako npr. postmoderno definiral kot konec velikih univerzalnih teorij o smislu zgodovine. Postmoderna naj bi pomenila prelom z velikimi “meta-naracijami”, ki so v preteklosti osmišljale in pojasnjevale lok zgodovinskega razvoja in človekovo mesto v njem. Pogosto se pojavlja tudi teza nedavno preminulega poljskega sociologa Zygmunta Baumana o sodobnosti kot končni obliki moderne, t. i. “tekoči moderni”. V marsikaterem oziru je Baumanovemu razumevanju postmoderne sorodno tudi pisanje konservativnih intelektualcev (npr. Jacquesa Barzuna in Allana Blooma), ki postmoderno razumejo kot obdobje dekadence zahodne kulture oz. končno fazo specifične oblike civilizacije, ki se je v Evropi izoblikovala od obdobja reformacije dalje. (Post) moderna naj torej ne bi več predstavljala nekaj bistveno novega v primerjavi z moderno, temveč stopnjevanje že prej prisotnih tendenc.
Izraz postmoderna je torej priročen označevalec za razlago pogosto skrajno zapletene in ambivalentne sodobnosti, do katere lahko pristopamo iz različnih epistemoloških in vrednostnih izhodišč. Ne glede na to, koliko se s posameznimi opredelitvami strinjamo (ali ne strinjamo), se zdi jasno, da zgolj kulturne, ekonomske ali sociološke razlage ostajajo epistemološko omejene in posledično nepopolne. Različni vidiki človeške eksistence so medsebojno povezani in očitno je, da moramo za celovito razumevanje sodobnosti le-to gledati skozi prepletanje in medsebojno učinkovanje različnih dejavnikov, od kulturne “utrujenosti” do specifičnih ekonomskih in socialnih značilnosti današnjega življenja na Zahodu.
V tem razmišljanju želim postmoderno stanje predstaviti skozi enega izmed mnogih mogočih vidikov, in sicer kot krizo oz. propadanje tradicionalnih skupnostnih vezi skupaj z nekaterimi posledicami, ki iz tega sledijo. Skupnost je neizbrisni del eksistence vsakega posameznika. Človek je namreč (tudi) družbeno bitje in je torej do določene mere vedno vpet v odnose s soljudmi. Zgodovinsko gledano sta se spreminjala le oblika in vpliv le-teh. Kot bistveno značilnost (post) moderne bi torej na prvi pogled lahko izpostavili skrajno prevlado individualističnega načela nad skupnostnim; temu razvoju lahko zgodovinsko sledimo vse od začetka procesa industrializacije in pospešene urbanizacije v drugi polovici 18. stoletja. A po drugi strani je bilo ravno 20. stoletje priča vzponu dotlej nezamisljivih totalitarno-kolektivističnih družb oz. ideologij. Kako lahko razložimo sočasni vzpon individualizma in totalitarizma s svojo iracionalno željo po monistični državi? Kako je lahko “laissez faire” 19. stoletja, ko so bili posamezniki in trgi v veliki meri osvobojeni starih spon “trona in oltarja”, tako zlahka prešel v totalitarno obdobje Hitlerja, Stalina in drugih despotov 20. stoletja? V čedalje bolj prisilno konformnost kljub deklarirani pluralnosti navsezadnje vodi tudi logika sodobnega postmodernizma, ki se povezuje s kapitalističnim konzumerizmom. Trditev, da absolutne resnice ne obstajajo, je paradoksalno postala nova absolutna resnica, proti kateri danes skorajda ne smemo več podati ugovora. Zdi se, da je absolutizacija relativnega postala varovalo, da ne bi postmoderna preko zdrsa v dosledni relativizem dokončno izničila samo sebe.
Razvoj moderne družbe se torej tudi na tem področju kaže kot izrazito ambivalenten. V nadaljevanju eseja bom skušal nakazati enega od možnih pristopov za razumevanje tega paradoksa. Pred nadaljnjo obravnavo tega problema pa se moramo vprašati, kaj sploh je skupnost in katere so njene temeljne značilnosti. Kako se razlikuje od drugih oblik medčloveških odnosov?
Nemški sociološki klasik Ferdinand Tönnies (1855–1936), ki velja za utemeljitelja sociološkega preučevanja skupnosti, je ločeval med pojmoma “Gemeinschaft” in “Gesellschaft”, ki ju v slovenščini prevajamo kot “skupnost” in “družba”. Obe različni obliki medčloveškega povezovanja se razlikujeta predvsem po nagibu, ki ljudi vodi v združevanje. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Iz priloge Bodi človek! / Piše Matic Batič: “Kakšne oblike skupnosti si želimo oz. potrebujemo”?
