Tržaška

Poslovil se je Lojze Abram

Poslovil se je Lojze Abram

Piše Saša Rudolf / V spomin na časnikarskega kolego

Ko so se v našem vsakodnevnem izrazoslovju pojavljali v vedno večjem številu angleški izrazi in izkoreninile pristne slovenske besede, se je Lojze Abram odločno postavil v bran materinščine. Prihranjeno mu je bilo izrazoslovje, ki se je pojavilo s pandemijo kronavirusa. Povsod že beremo, da se bo lock down (zapora) nadaljeval tudi po drugi fazi, da je nujno povečati število swabov (brisov), da edino z zaščitnimi maskami lahko preprečimo širjenje droplet, po naše kapljic.
Lojze Abram je bil sila natančen, še posebej na delu, tekst je oddal šele, ko ga je dvakrat prebral in popravil vsako napako, naj je šlo za slovnično ali zatipkano. Kolikokrat je v Tržaški knjigarni, ko je bila še v ulici sv. Frančiška in pozneje v Tržaškem knjižnem središču na Oberdankovem trgu, vzel v roke knjigo, ki mu jo je ponudila Ilde, jo listal, dokler ni našel napake. Najprej jo je pokazal Dušanu Jakominu, predsedniku JARŠK-a, skupine petih prijateljev (Jakomin, Abram, Rudolf, Šušteršič in Košuta), nato pa še ostalim, ki smo se redno dobivali vsako soboto okrog 10. ure, ko je Dušan končal snemanje oddaje Vera in naš čas na radiu. Dušan in Lojze, Gigi za nas, čeprav tako različna, sta bila vezana drug na drugega, kot sta lahko le siamska dvojčka. Kolikokrat sta navezala pogovor na medije, češ da smo v poplavi tiskanega, elektronskega in medijev na spletu o vsem zadovoljivo dezinformirani. Vsa ta kopica novic, ki posredno ali neposredno preplavljajo naš vsakdan, nas privede do nepoznavanja, ker nimamo časa, da bi jih zavestno dojeli, povsem razumeli in osvojili. Slepo posnemanje sicer gospodarsko uspešnega poslovanja v povsem drugačnem kulturnem okolju, ki je, kot na primer naše, vezano na bogato tradicijo in kulturno razvejenost, največkrat skriva vrsto čeri, med katerimi še posebej izstopa nevarnost medijskega monopola in torej informativnega enoumja ter kulturne globalizacije, ki zna, v relativnem kratkem času, zavreči celotno našo kulturno dediščino na odlagališče za staro šaro in spremeniti naš pogovorni jezik v novo skovanščino. Dušan je s svojim Vestnikom skušal na dojemljiv in preprost način pritegniti bralca k razmišljanju, Gigi je pritrdil, da je to edini pošteni način novinarstva.
Spomini gredo v vsakoletna decembrska srečanja športnih novinarjev v raznih smučarskih krajih Južne Tirolske in Benečije. Z Gigijem in Mariem Šušteršičem smo bili izredno povezana trojica, še posebej po večerji, ko smo zapeli italijanskim kolegom venček naši narodnih. S svojim tenorjem je Gigi požel marsikateri aplavz. Decembra 2013 smo bili spet na smučanju. S seboj sem imel računalnik s prvim osnutkom Dušanove knjige Od petrolejke do I-pada. Po večerji me je Gigi spremljal v sobo in prebiral Dušanove spomine. Zdaj pa zdaj si kaj zapisal, da je Dušana na prvem sobotnem srečanju zaprosil za pojasnilo ali pa mu predlagal, da bi stavek drugače izpisal.
Natančen je bil tudi kot fotograf, saj je pritisnil na sprožilec le, ko je bil prepričan, da bo slika dobra, novo tehnologijo je sicer uporabljal, toda s posnetki je upravljal pazljivo, kot da bi še fotografiral s filmom. Dobra fotografija ga ni prepričala, iskal je najboljšo, in če je ni imel v arhivu, se je odpravil in jo posnel, pa čeprav na Nanosu, kot za knjigo Bojana Pavletiča, ki jo je uredil in opremil.
Saša Rudolf

09.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!