Intervju

Poslopja v parku naj bi postala kraj srečevanja predvsem za mlade

Poslopja v parku naj bi postala kraj srečevanja predvsem za mlade

Piše Karlo Nanut: Festival “Odgovornega turizma” in pomen parka Basaglia za Gorico

Od 6. do 8. septembra 2019 so potekali v parku Basaglia v Gorici srečanja, gledališke predstave in glasba pod naslovom “Odgovorni turizem” (Turismo responsabile) . Festival, ki ga je organizirala zadruga La Collina, je hotel z izrazom “odgovorni turizem” poudariti nov način turizma, pri katerem želijo ovrednotiti obmejna in večkrat tudi sporna območja z namenom, da bi se skupnosti na tej in na drugi strani meje bolje spoznali in postali pobudnici nekega turizma, ki bi ne imel v ospredju le zaslužka, temveč tudi socialno in odgovorno solidarnost ter spoštljivost do okolja in tistih, ki tam živijo. V petek, 7. septembra, je bil voden zgodovinski sprehod po parku; udeleženci so spoznali zgodovino stavb, življenje v njih ter zgodovinski preobrat, ki ga je začel psihiater Franco Basaglia prav tu v Gorici. Zgodbe prvih bolnikov v umobolnici, med katerimi je bilo veliko Slovencev, so udeleženci spoznali tudi ob branju pisem in poslušanju intervjujev, ki so jih predvajali iz arhiva Radia Fragola. Dan se je končal z okroglo mizo, namenjeno raziskovanju novih načinov zdravljenja, umetnosti in kulture, v senci zimzelenih borov v parku. Na njej so sodelovali Alessandro Saullo, Mabel Tapia, Sara Buraya, Susana Calo’, Bojana Piskur, Alba Colomo. Moderator je bil Franco Perazza, glavni pobudnik prenove parka. Tema pogovora je bila preteklo in današnje stanje goriške psihiatrične bolnišnice in njene infrastrukture. Povedali so, da je psihiater Franco Basaglia znan po celem svetu in da je vzor vsem umobolnicam v Evropi in v Združenih državah Amerike. V Gorici pa ga nočejo poznati in še danes pozabljajo na njegov veliki doprinos v zdravstvu, čeprav je preobrat začel prav tu, v tem mestu. Vodil je goriško psihiatrično bolnišnico od leta 1961 do 1972, kjer se je boril proti nečloveškim metodam tedanje tradicionalne psihiatrije in si prizadeval, da bi zaprl ta grozljivi, neizprosno nehumani način upravljanja z bolniki. Tu se je prvič v zgodovini na celovit način pokazalo, da je podoba o norosti, ki jo je imela tedanja družba, v osnovi napačna. Bolniki so živeli pred prihodom Basaglie kot v taborišču, z njimi so delali kot z živino; edino, kar so si želeli, je bila čimprejšnja smrt, da bi se končalo njihovo trpljenje. Nikoli niso smeli ven, okna in vrata so bila vedno zaklenjena in zamrežena. Večkrat so bili bolniki po cele dneve privezani na posteljo, k mizi ali drevesu, če so bili na dvorišču. Prisilni jopič in elektrošok sta bila vsakodnevna praksa. V Gorici je dr. Basaglia videl ne samo nasilje zaprtih vrat, zadrževalnikov, uniform, ampak veliko več: v norišnici je vsakdo izgubil dostojanstvo. To je bilo tisto boleče, kar ga je nagovarjalo in razburjalo. To je bila resničnost italijanskih psihiatričnih bolnišnic, ki je nihče ni hotel videti. Basaglia se je začel spraševati o izvoru “norosti” in pomenu psihičnega bolnika. Po skoraj dvesto letih so prvič v zgodovini začeli obravnavati korenine psihične bolezni, kulture in prakse psihiatrije. Šlo je za kolumbovski preobrat: bolnik je stopil v ospredje in ne bolezen in njeno ožigosanje. Vrata bolnišnice so se začela odpirati; odpravljali so vse oblike prisile, najbolj kruta ravnanja. Interniranci so postali državljani, ljudje, svobodni posamezniki. Od takrat je bil mogoč drugačen način zdravljenja. Zaradi njegovih inovativnih idej so mu nasprotovali drugi psihiatrični inštituti, posebno pa še Goriška pokrajina, od katere je bila odvisna bolnišnica. Po umoru žene, ki ga je zagrešil bolni Miklus, ko se je vrnil domov na Oslavje, potem ko je zapustil bolnišnico, se je Basaglia moral v naslednjih letih preseliti v Trst. Česar ni mogel nadaljevati v Gorici, je nadaljeval v Trstu in res preobrazil ves ustroj in delovanje bolnišnice. Prvi je uvedel slikarske, gledališke in druge delavnice, javne govorne in glasbene nastope skupaj s psihiatričnimi bolniki. Leta 1978 je prišlo do zakona 180, ki ga je prav Basaglia predlagal v parlamentu. Zakon je kljub trdovratnemu odporu in počasnemu in napornemu prizadevanju dokazal, da je mogoče spremeniti stanje v mnogih bolnišnicah. V Italiji so se zgodile velike spremembe in dobre prakse so se ukoreninile. Vendar psihiatričnim bolnikom še danes nista povsod zagotovljena takšna svoboda in takšen pristop, kot ga imamo v naši deželi Furlaniji Julijski krajini. Franco Perazza je prijazno odgovoril na naša vprašanja.

Ali se lahko predstavite našim bralcem?
Od leta 2002 do 2016 sem bil direktor zdravstvenega zavoda, zdaj sem v pokoju in sem tajnik goriške Demokratske stranke ter aktiven v goriškem prostoru. Sem tudi aktiven član generalnega zbora GECT-a, ki hoče pospešiti čezmejno sodelovanje med občino Gorico, Novo Gorico in Šempetrom.
Kaj imate skupnega s parkom Basaglia?
Pred kratkim mi je Dežela FJK podelila mandat za prenovo parka v zgodovinskem in kulturnem ključu v Gorici. Namen projekta je v tem, da se prenovi kraj, ki je zgodovinsko in svetovno zelo pomemben, saj se je prav tu začela revolucija v psihiatriji, ki je spremenila način razumevanja duševnih bolnikov. Za projekt sem pridobil ustanove, kot so: DeželaFJK, zdravstveni zavod, ustanova za kulturno zaščito Erpac, Fundacija Cassa di Risparmio, Goriška občina, Ustanove likovne umetnosti in Fakulteta za arhitekturo, ustanova Fai (Fondo per l’Ambiente italiano).
V čem je pomembnost parka?
Pomembnost parka je ogromna. V parku rastejo zanimive in dragocene rasline, med rastlinami se skrivajo zanimive živalske vrste. Sredi parka je število stavb tudi arhitektonskega pomena. Nazadnje pa ne smemo pozabiti zgodovinski pomen, ki ga ima park kot sedež nastajajočih reform, ki so dokončno spremenile pogled na psihično bolezen po vsem svetu. Park in psihiatrična bolnišnica sta nastala leta 1911 pod imenom Bolnišnica Franca Jožefa, na ozemlju, na katerem so bili goriški vrtovi. V prvi svetovni vojni so bolnišnico popolnoma porušili in jo pozneje prenovili in skušali obdržati začetni načrt. Leta 1933, pod fašizmom, je postalo novo poslopje psihiatrična bolnišnica mesta Gorica. Bolnišnica je bila tradicionalnega tipa, in kot smo slišali v pogovorih, so bile metode zdravljenja prisilne: uporabljali so elektrošok, prisilne srajce, privezovali so bolnike po cele dneve na postelji itd.
Koliko bolnikov je bilo tedaj v goriški norišnici?
Približni 500. Zakon iz leta 1904 je usmerjal, kdo je lahko prišel v bolnišnico. To niso bili samo psihični bolniki, ampak vsi tisti, za katere je družba menila “da so nevarni zase ali za okolico ali da so povzročili škandal v družbi”. Sem so spadali tudi alkoholiki, kaki posebneži, ubogi brezdomci, čudaki itd. Večkrat je v prisilno bolnišnico prišel tudi človek, ki so se ga družinski člani naveličali ali so se ga hoteli otresti. Človek, ki je prestopil prag bolnišnice, ni imel nobene pravice več in ni imel več upanja v vrnitev v družino. Z njim so lahko delali, kar so hoteli. Le redkim se je posrečilo, da so se vrnili. Stanje se je spremenilo s prihodom Franca Basaglie leta 1961. Pod fašizmom je Basaglia prestal nekaj časa v ječi zaradi upora režimu. Ob pogledu na stanje bolnikov v goriški bolnišnici je sam izjavil, da je prav tako, kakršnega je sam doživel v zaporih pod Mussolinijem: podvsod umazanija, smrad, kričanje, ležanje bolnikov na tleh in s strgano obleko, brez čevljev. Takoj je uvidel, da v takem okolju ni mogoče ozdraveti. Skoraj je že hotel vse opustiti, a žena ga je prepričala, naj poskuša kaj novega. In res si je Basaglia zavihal rokave in začel takoj uvajati novosti. Dotlej na kliničnih dokumentih ni skoraj nič pisalo o bolniku, skoraj nič se ni vedelo o njem. Začel je najprej opisovati osebe, skupaj z operaterji je napisal zgodbo vsakega bolnika in dal tudi vsakemu dostojanstvo. Bolnik ni bil tako več številka, dobil je počasi podobo. V nekaj letih je popolnoma spremenil delo z bolniki, kar je povzročilo tudi nasprotovanje drugih tradicionalnih figur, ki se niso strinjali z njim in so mu začeli metati polena pod noge, tako da se je leta 1972 odločil za odhod iz Gorice in postal v Trstu glavni akter nove reforme. Moram pa poudariti, da je Basaglia prav v Gorici začel nove metode in brez tega ne bi bilo niti končnega rezultata v Trstu, ne bi bilo zakona 180, imenovanega tudi zakon Basaglia, ki je odprl psihiatrične bolnišnice in spremenil odnos do psihičnega bolnika. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

09.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!