Posebnosti, obrazi in zgodbe čezmejnosti skozi objektiv treh mojstrov fotografije

Piše: Katja Ferletič

Gorica Predstavitev projekta Trije pogledi

Steve McCurry, mednarodna “zvezda” fotografije, svoje življenje posveča podobam, portretom, luči, sencam in barvam. Prav vsi, tudi tisti, ki jih fotografija ne zanima, verjetno poznajo njegov portret afganistanske deklice z zelenimi očmi, znane z naslovnice revije National Geographic iz leta 1985. Ameriški fotograf s slovensko fotografinjo Meto Krese in italijanskim kolego Alexom Majolijem letos sodeluje pri projektu Trije pogledi GO! 2025 (Tre sguardi GO! 2025), ki ga je deželni center za fotografijo CRAF predstavil v četrtek, 27. junija, v palači Attems Petzenstein v Gorici.

Tiskovna konferenca, ki naj bi bila namenjena predstavitvi projekta, je bila za mnoge ljubitelje fotografije izjemna priložnost za srečanje z enim najpomembnejših avtorjev današnjega časa. McCurryja je CRAF iz Spilimberga z Deželo FJK, zavodom Erpac in EZTS GO povabil, da v okviru Evropske prestolnice kulture 2025 skozi svoj objektiv pogleda na čezmejni prostor. McCurry je bil večkrat v Italiji, prvič pred več kot petdesetimi leti – prepotoval in fotografiral je celoten Apeninski polotok, priznal pa je, da na Goriškem ni še bil. Naše ozemlje ga je očitno očaralo, saj je obljubil, da se bo vrnil. “V teh dneh smo srečali najrazličnejše ljudi: mlade in stare, od prevajalca do para, ki nam je pripovedoval o ilegalnem tihotapljenju čez mejo, od skrbnika mirenskega pokopališča do gospe, ki se je med pogovorom spominjala svojih otroških let,” je dejal fotograf.

Čezmejno ozemlje, meja, ki je bila in je več ni, ljudje in njihove zgodbe so McCurryja prevzeli: “Očitno je, da je meja postala neotipljiva, prosto lahko prehajamo čeznjo. To je meja, ki ni več zaznavna, čeprav je bila v preteklosti še kako vidna. Bila je tudi zaprta in jo je bilo težko prečkati, zdaj pa so razmere postale fluidne, oba svetova se združujeta in razlike so površinske, zanemarljive. Imeti moraš izostreno oko, da razumeš, na kateri strani meje si. To je najbolj posebna stvar.”

“Gre za ambiciozen projekt, ne le za razstavo,” je na srečanju poudaril avtor projekta Alvise Rampini, ki je pojasnil, da bodo zbrali okrog devetdeset fotografij, ki naj bi ovekovečile zgodovinski trenutek. Trije fotografi bodo, vsak na svoj način, pripovedovali zgodbo o skupni poti Nove Gorice in Gorice. Gre za utrinke iz preteklosti in sedanjosti obeh mest. Pri delu sta Stevu McCurryju pomagala novinar Roberto Covaz, ki je pripravil intervjuje s petnajstimi osebami – petnajst zgodb, ki lahko govorijo o duši mesta na obeh straneh meje, ter Marco Rossitti, raziskovalec na Univerzi v Vidmu in režiser, ki je s pomočjo petnajstih študentov posnel celotno delo ameriškega fotografa in bo izdelal videoposnetek. Projekt namreč predvideva izdajo treh katalogov, postavitev pregledne razstave in predvajanje dokumentarca o njenem nastanku.

Na srečanju sta pozdravila tudi župan Občine Gorica Rodolfo Ziberna in podžupan Mestne občine Nova Gorica Anton Harej, deželni odbornik za kulturo Mario Anzil pa je poudaril, da je “za EPK 2025 pomembno izvesti vrsto produkcij, ki vključujejo različne umetnosti, da bomo lahko ustvarili nesnovno dediščino, ki bo tudi v prihodnosti pričala o letu Evropske prestolnice kulture”. Knjige in dokumentarec bodo ovekovečili poglavje krajevne zgodovine, prav tako ostali kulturni načrti, ki bodo nastali s podporo Dežele FJK – odbornik je omenil gledališko predstavo za Mittelfest ter serijo kratkometražcev Gabrieleja Salvatoresa o meji. Vsi projekti naj bi pripomogli k oživljanju in utrjevanju obmejne kulture, k spremembam, ki privedejo k razvoju, “ker je nekdanja meja kot reka, ki ponuja dragoceno priložnost grajenja mostov”.

McCurryja naša meja in njena zgodovina še vedno presenečata. Spominja se, ko je leta 1970 prvič vstopil v Jugoslavijo: “Presenetila me je razlika z Avstrijo in Nemčijo, od koder sem prihajal. Bilo je šokantno. Potoval sem po Jugoslaviji in bilo je fascinantno, ker se mi je zdelo, kot da bi se potopil v preteklost, v neko drugo obdobje. Zdaj je vse to izginilo. Leta 1989 sem v Jugoslaviji preživel še šest mesecev in najbolje sem se počutil v Sloveniji: že takrat je bilo čutiti željo po neodvisnosti. Leta pozneje sem se vrnil tretjič in ugotovil, da so razmere še drugačne. Vse to je zelo lepo.” “Upam, da se bo v mojih fotografijah zrcalil duh tega območja. Fotografiral sem pokopališče v Mirnu, kjer grobove ločuje črta. Na list papirja so narisali črto, s katero so pokopališče razdelili na dva dela. Videl sem mrežo na Transalpini – človeštvo je lahko noro!” se je čudil ameriški mojster fotografije, avtor izjemnih posnetkov z vojnih in problematičnih področij. V Gorici ga je spremljala tudi Biba Giacchetti, ki že 27 let organizira njegove razstave – postavila jih je že 65 in je ena največjih poznavalk njegovega opusa.

Delo drugih dveh fotografov, ki sta vključena v projekt, ne izhaja iz intervjujev, temveč se razvija po svobodnejših poteh navdiha. Slovenska fotografinja Meta Krese, ki je bila prisotna na srečanju s časnikarji, je o svojem delu povedala, da je pred začetkom prebrala nekaj literature o zgodovini teh krajev, nazadnje pa je ugotovila, da bo najbolj avtentične zgodbe našla med ljudmi. Dejala je, da se bo tudi njeno delo razvilo pretežno v dinamične ali statične portrete, prepričana pa je, da “je projekt pomemben ne samo zaradi prestolnice kulture, ampak za vsa mesta, ki doživljajo mejo. Spoznala sem, da meje med ljudmi pravzaprav ni, in upam, da bodo fotografije posredovale to odprtost.” Meje fotografinja ne pojmuje več kot ločnico med zgodbami in ljudmi in to bo skušala s svojimi fotografijami tudi povedati.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme