Posebnost tržaškega oljkarstva v knjigarni Ubik
V petek, 22. novembra, je v knjigarni Ubik v Trstu potekalo zanimivo predavanje o Trstu, njegovih oljkah in olju. O zgodovini oljkarstva, kako in kdaj je ta dejavnost spet zaživela na Tržaškem, so lepemu številu prisotnih predavali agronom dr. Paolo Parmegiani, prof. Boris Pangerc in turistični delavec Giacomo Cecotti, ki jih je na začetku predstavila pobudnica večera, kulturna delavka Elena Cerkvenič.
Agronom Parmegiani je na kratko orisal zgodovino tržaškega območja, kako je bilo razdeljeno pod različnimi vladarji (npr. Milje so spadale pod Beneško republiko, Trst pa pod Habsburžane). To je vplivalo tudi na drugačen razvoj oljkarstva oz. drugačno obdelovanje oljk in s tem področjem povezanih zakonov. Oljkarstvo v naših krajih sega dlje, vse do srednjega veka in celo rimskega cesarstva, kar pričajo nekateri dokumenti in ostanki še danes. Tržaška obala je imela več nasadov, v Križu so bile kar štiri torklje, v Miljah pa tri. Ko je Trst prišel pod Italijo, je oljkarstvo v teh krajih zašlo v krizo. Italija je imela močnejše dežele pridelovalke, kot so Apulija, Kalabrija in Sicilija, prihajalo pa je tudi bolj cenovno ugodno (a slabše kakovosti) olje iz Španije in Afrike.
Boris Pangerc se je dotaknil pomembnih mejnikov oljkarstva pri nas. 1978 je pomembna letnica, saj so takrat oljkarji, kmetijska zadruga in Dežela FJK naredili prve pomembne korake, ki so oljkarje pripeljali do današnje posebnosti in odličnosti. Takrat so prihajali v naši deželi spet na dan oljčniki in leta 1981 tudi deželni zakon po smernicah Evropske unije, ki se je v tistih letih odločila, da bo podprla opuščene kulture mediteranskega območja. Začele so se številne pobude in dogodki na področju oljkarstva, med drugim sodelovanje tržaških oljkarjev na priznanem Expo dei sapori v Milanu (2003), prvo zborovanje državnega združenja Città dell’Olio v Trstu , prvi sejem v Italiji Olio Capitale, namenjen izključno pridelovalcem olja (2007), in nato še poreklo izvora Tergeste DOP. Velika priznanja za Trst, tržaške oljkarje in na splošno našo deželo. Pangerc je omenil tudi več skupnih čezmejnih pobud in organizacijo pokuševalcev Olea, ki je oljkarjem veliko pomagala.
Član te organizacije je prav Giacomo Cecotti, ki je povedal, kako je danes pomembna kakovost, in ne količina. Enogastronomska kultura je naredila velike korake in danes ljudje iščejo kakovost. Tržaška se v količinah ne mora primerjati z Apulijo ali Španijo, ima pa posebno lego in podnebje ter posebno vrsto oljke, ki to podnebje prenaša. To je naša kraljica belica. Prav pri značilnosti te oljke in tržaškega podnebja se je zaustavil Cecotti, ki je povedal, kako se oljkarji pri nas vsako leto srečujejo s številnimi izzivi. Nekoč se je oljke pobiralo pozneje, saj sadovi dajejo večjo količino proizvoda v kasnejših mesecih, ne pa oktobra oz. novembra. Kakovost pa postane tudi bistveno slabša in za preživetje oljkarstva na Tržaškem je skrb za kakovost edina pot, je močno poudaril Cecotti. Poskuševalec je razkril še marsikatero anekdoto iz sveta oljkarstva, povedal, kako se olje pokuša, oceni in kako mora pokuševalec v ustih začutiti fluidnost olja in “zeleno” (listje, zelišča ipd.) svežino. Ob koncu pa je Cecotti povabil, naj se olje uporablja takoj, saj je produkt, ki je dober in kakovosten, ko je svež, in se tudi kmalu pokvari.
