Posebno praznično leto

Pogovor / Alessandra Schettino, SCGV Komel

Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel je stopil v leto, v katerem praznuje 70. obletnico delovanja glasbene šole. To je bila lepa priložnost, da smo se z ravnateljico Alessandro Schettino pogovorili ne le o jubileju, temveč tudi o utripu te naše pomembne ustanove.

Kaj imate na programu za jubilej?

Zamislili smo si celo vrsto dogodkov, ki jih bomo ponudili učencem in prijateljem šole Komel ter ljubiteljem glasbe iz našega prostora in dlje. Praznovanja bomo začeli s koncertom, ki bo 4. februarja zvečer potekal v gledališču Verdi v Gorici. V sodelovanju z Arsateljejem pripravljamo velik projekt: na oder bomo postavili Mendelssohnovo simfonično kantato Lobgesang, “pesem hvale”, na biblična besedila, za soliste, zbor, orkester in orgle. Sodeloval bo 40-članski zbor izkušenih pevcev Arsatelier-Komel, ki ga pripravlja Mateja Černic. Gre za glasbenike, ki so z nami že sodelovali oz. sodelujejo, za pevce, ki pojejo tudi v drugih sestavih, so pa radi pristopili k našemu projektu. Igral bo Simfonični orkester RTV Slovenija, na orglah bo Mirko Butkovič, solisti pa so sopranistka Elvira Hasanagić, mezzosopranistka Irma Pavare iz Latvije, tenorist Patrick Reiter iz Innsbrucka. Projekt je zahteven, glasba mogočna, zelo lepa. Nekateri kritiki pravijo, da se Mendelssohnova kantata, ki je bila napisana leta 1840, ob 400-letnici izuma tiska, po sporočilu bliža Beethovnovi deveti simfoniji. Vaje potekajo malo v Gorici, malo v Ljubljani. Usklajevati vse skupaj je kar zahtevno; vem, da glasbeniki delajo zelo resno, prizadevajo si, da bi na čim lepši način začeli leto praznovanj. Hvaležni smo Občini Gorica, ki je projekt podprla, in dirigentu Marcu Ferugliu, ki ga je zasnoval in ponudil umetniškemu vodji gledališča Verdi Mramorju. Za nas je pomembno, da smo vidni tudi v glavnem mestnem teatru. Projekt ni nov, začeli smo ga že lani, letos smo ga še okrepili.

Za nas je posebno pomemben datum 21. februar, ko se vsako leto spominjamo rojstnega dne našega pokojnega ravnatelja Silvana Kerševana. Tokrat bomo na ta dan imeli recital pianista Alexandra Gadjieva, našega nekdanjega in najslavnejšega gojenca ter letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada, ki je imel poseben osebni odnos s Silvanom. Vabilo je rade volje sprejel; sicer pa sem ga povabila že lani, saj po zmagi na Chopinovem tekmovanju veliko potuje. Na večeru bo tudi podelitev štipendij.

Od 27. marca do 1. aprila bomo imeli tretje mednarodno tekmovanje Musica Goritiensis za violino, violončelo, klavir in solopetje. Pri tem lepo nadaljujemo sodelovanje z glasbeno šolo Nova Gorica, kjer bodo tekmovali solopevci. Zaključni večer s podelitvijo nagrad in koncertom zmagovalcev bo 1. aprila v KC Lojze Bratuž. Vsako žirijo sestavlja po pet profesionalnih glasbenikov. Mislim, da je ta dogodek pomemben predvsem za mlade iz vsepovsod, ki se srečujejo in soočajo v jeziku glasbe, pa tudi spoznavajo naš prostor. Zanje in za goste pripravljamo v dneh tekmovanja tudi voden ogled naših dveh Goric.

Dne 16. aprila bo osrednja akademija ob 70-letnici, ki jo bodo oblikovali sedanji in nekdanji učenci. Igrali bodo solisti in orkester. Del večera bo seveda posvečen tudi govorom in gostom. Učenci iz različnih oddelkov se bodo izkazali v naslednjih dogodkih v nizu prazničnih Snovanj: v maju bo koncert, posvečen goriški zborovski piramidi, drug koncert bo v Gorici in Trstu posvečen klavirju kot kralju instrumentov, sledili bodo še drugi tradicionalni koncerti, npr. Mi smo pomlad, srečanje z drugimi ustanovami, v juniju koncert jazz glasbe, akademija Glasbeni mozaik ob koncu šolskega leta. Julija bo 4. izpopolnjevalni tečaj za učence violine, solopetja in klavirja s priznanimi profesorji Musica Goritiensis. Jeseni bomo imeli še nekaj Snovanj do vse do decembra: predstavili bomo glasbeno-kulturni sprehod med dvema Goricama, okroglo mizo za višješolce o izbiri profesionalne poti v svetu glasbe. Večji projekt, ki bo sklenil naše praznovanje, bo glasbeno-scenska predstava v božičnem času: jubilej bomo torej zaključili z božično zgodbo s kostumi, scenografijami, gledališčem in glasbo. To bo nekaj mladega, živega in svežega.

Celoten program smo začeli snovati že lani: je sad skupinskega dela profesorskega kadra.

Vaša podružnica v Trstu je novost tega leta?

Podružnica je novost. Veliko let so nas povpraševali po tržaški podružnici, a za to se doslej nismo odločili. Šola Komel se je namreč rodila in razvijala na Goriškem. Do odločitve pa je prišlo, ker smo prejeli ponudbo profesorice Maje Glaučkove, ki živi v Trstu. Pred leti je bila naša učenka, pri prof. Gadjievu se je izpopolnjevala iz klavirja, nato se je poročila v Trst. Bolj kot podružnica je to pravzaprav projekt, ki se bo lahko še razvil. Trenutno ima omenjena profesorica 21 učencev, nekateri so se jeseni že odlično izkazali na treh tekmovanjih. V Trstu nudimo tudi nekatere stranske predmete.

Kje imate trenutno podružnice? In koliko je gojencev?

Glavni sedež ostaja v Gorici, podružnice so v Trstu, Devinu, Doberdobu, Štandrežu in Bračanu. Gojencev je 325. V začetku šolskega leta je bilo kar mučno in hkrati zanimivo, saj smo bili vajeni, da so se učenci vpisovali septembra in oktobra. Tokrat se je vpisovanje zavleklo skoraj do decembra. Po pandemiji ljudje niso vedeli, kako bo s šolo, ali bodo lekcije potekale ali ne. Zamude so od nas zahtevale veliko več dela pri načrtovanju in usklajevanju urnikov.

Kako je s profesorskim kadrom?

Imamo lepo ekipo docentov: imamo stalne profesorje, na splošno pa je kader mlad. Od letos z nami sodeluje tudi pianist Peter Soban, nekdanji učenec, ki bo v kratkem diplomiral na konservatoriju. Klavir in stranske predmete poučuje v Gorici, Doberdobu in Romjanu. Me veseli, ker je sad tudi našega dela. Učenci ga imajo radi. Več profesorjem bi naš upravni odbor ponudil neko bolj stalno obliko sodelovanja, to pa je seveda odvisno od finančnih prispevkov. Upamo, da ne bo prišlo do velikih sprememb.

Utegnete pluti dovolj mirno?

Trenutno ja. Upamo, da se ne pojavi kakšno neprijetno presenečenje. Smo na poti zamenjave našega pravnega statusa v skladu z reformo tretjega sektorja. Tudi to, za kar skrbijo strokovnjaki, zahteva veliko dela.

Okrogle obletnice so tudi priložnost za pogled na prehojeno pot. Boste morda izdali kakšno publikacijo?

Kar se tiče pogleda nazaj, razmišljamo o posebnih objavah na družbenih omrežjih. Ob 50-letnici smo izdali publikacijo, v načrtu imamo nekaj o zadnjih 20 letih, kar naj bi izšlo jeseni, a o tem še razpravljamo. Pogled nazaj je nujen: da bodo današnji učenci in starši vsaj vedeli, iz katerih korenin smo pognali in kaj smo. Zato bodo tudi nekateri dogodki v tem letu vsebovali marsikaj takega, kar govori o naši preteklosti.

Za jubilej imate tudi nov logotip …

Logotip je izdelal naš grafični oblikovalec Ivan Persoglia. Idejno izhaja iz našega starega logotipa, ki ga je pred leti zarisal Hijacint Jussa. Želeli smo ohraniti slog prejšnjega, ga malo posodobiti. Ivan je ohranil krogec s črkama E in K, dodal sedmico. S tem razpoznavnim znakom se predstavljamo v tem letu.

Razmišljate kaj o EPK-ju?

Bili smo prisotni v delovnih skupinah, ki so pripravile prijavno knjigo. Zraven smo torej že nekaj let. Moramo biti zraven, saj smo del Gorice in že dolgo uresničujemo to, kar je sporočilo tega velikega projekta: sodelovanje na ravni dveh mest, pretok učencev in profesorjev, skupni dogodki, koncerti na obeh straneh meje, že od leta 1988 smo član Zveze primorskih glasbenih šol, tekmovanje Musica Goritiensis poteka v obeh mestih itd. Vse to je za nas povsem naravno. Za čezmejno povezovanje in organiziranje dogodkov, pri katerih mladi skupaj ustvarjajo, smo skrbeli še pred padcem meje.

EPK2025 je velika priložnost za vso Goriško, morda zadnji vlak za razvoj našega prostora. Pomembno je, da v projekt v prvi vrsti verjamemo ljudje, ki tu živimo. Drugače bomo vedno živeli na robu; tega pa si ne zaslužimo. Verjamemo v mlade, po svojih najboljših močeh bomo poskrbeli, da bo vse steklo čim bolje, pa ne samo v letu 2025. S tem smo začeli že pred veliko leti, po tej poti bomo nadaljevali.