Portreti ženskih likov, neizbrisno zapisanih v zgodovino Goriške

V Kulturnem centru Lojze Bratuž premiera predstave Vite che scorrono lontane: Ljubka e le altre gledališke skupine Terzo Teatro

Bog ve, če se bo ta mrzlična vnema za raziskovanje osebnosti, ki so sooblikovale goriško polpreteklo zgodovino in pustile v njej trajen pečat, nadaljevala, tudi ko se bodo žarometi nad Evropsko prestolnico kulture Go! 2025 počasi ugašali in bodo usahnili tudi finačni viri, ki so v letošnjem letu nedvomno pripomogli k rojevanju neštetih raznolikih prireditev. Ena taka, zelo dobrodošla, ker je posegla tudi v zgodovino naše slovenske narodne skupnosti, je gotovo predstava Vite che scorrono lontane: Ljubka e le altre, ki je bila premierno uprizorjena na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 22. oktobra 2025, ob prisotnosti kar številnega, zelo pozornega občinstva, ki je igralcem gledališke skupine Terzo Teatro ob koncu namenilo prisrčno ploskanje. Predstava, katere izedbo so omogočili Dežela FJK (Io sono Friuli Venezia Giulia), bančni zavod Cassa rurale FVG, goriška občina, GO!2025 in Fundacija Goriške hranilnice, je nastala po besedilu Roberta Covaza in Maura Fontaninija, tudi režiserja te “igrano bralne drame”, v kateri so osvetljene osebnosti treh žensk, Nore Gregor (1901-1949), Nicolette Coronini Cromberg (1896-1984) in Ljubke Šorli (1910-1993). Za nas slovenske gledalce je največja vrednost predstave v tem, da se je italijanska goriška ljubiteljska gledališka skupina poklonila naši priljubljeni literarni ustvarjalki Ljubki Šorli (v čustveno obarvanost jo je odela Valentina Verzegnassi), ki je pod fašizmom pretrpela neizmerno gorje, ko so ji škvadristi umorili moža, skladatelja Lojzeta Bratuža (1902-1937), s tem da so ga prisilili popiti gnusni, smrtonosni zvarek, tako da je ostala sama s hčerkico Lojzko in sinčkom Andrejem. Žal, trpljenja s tem ni bilo konec. Morala je prestati mučenje v Vili Triste v Trstu, zapor in taboriščno življenje v Zdravščinah.

Predstava je nekakšna “lepljenka”, sestavljena iz številnih prizorov, v katerih se zvrstijo pogovori med protagonistkami, ki se v letih po vojni srečujejo na goriških ulicah ali trgih (na to namiguje klopca, eden redkih scenskih elementov) in vsaka izmed njih pripoveduje o svojih življenjskih izkušnjah v obdobju štirih desetletij. Še posebno grenke so za vse tri tiste, ki se nanašajo na čas druge svetovne vojne. Vsaki je vojna nekaj odvzela, materialno ali čustveno. Ljubka Šorli začne svojo pripoved prav tam, kjer so se vse njene sanje, želje in hrepenenja pretrgali zaradi nasilne smrti moža, in se nadaljuje z nizanjem dogodkov, ki so si sledili, tako da gledalci izvejo, kako se je po vojni navdušila za učiteljski poklic, kako je rada igrala violino, ki se jo je učila pri prof. Rodolfu Lipizerju (1895-1974), in kako je svojo bolečino prelila v verze. Njene pesmi – teh je več kot tisoč –  so izšle v raznih publikacijah in samostojnih  pesniških zbirkah.

Druga protagonistka je igralka, zvezda nemih filmov Nora Gregor (igra jo Antonietta D’Alessandro), ki se je kot Eleonora Hermina rodila avstrijskim staršem judovskih korenin v Gorici, na Placuti (tamkajšnji vrt na trgu pred cerkvijo se poimenuje po njej), v času avstro-ogrskega cesarstva. Po razporoki s pianistom Mitjo Nikischem se je poročila s politikom Ernstom Tudigerjem Starhembergerjem. Zaradi novih političnih razmer v Avstriji sta se zakonca morala odseliti v tujino, najprej v Francijo, nato pa v Argentino in Čile, kjer je ona umrla v ne ravno povsem pojasnjenih okoliščinah. Njena umetniška pot jo je popeljala najprej do avstrijskih in berlinskih gledaliških odrov, potem pa je v tujini zaslovela kot filmska igralka pod režijo raznih znanih režiserjev. Nekaj časa je bila tudi v Hollywoodu. Zaslovela je predvsem s filmom Pravila igre (La règle du jeu), ki ga je režiral Jean Renoir l. 1939.

Tretja protagonistka je grofica Nicoletta Coronini Cromberg (kot odločno žensko jo pooseblja Raffaella Munari), ki jo spoznamo kot zelo predano človekoljubnim dejavnostim, pa tudi užaloščeno ob izgubi premoženja v Kromberku po razmejitvi v času po drugi svetovni vojni. Sama je poznala vse pomembne goriške osebnosti, tudi arhitekta Maksa Fabianija, ki je naredil celo načrt za voziček prodajalca sladoledov, suhih fig in drugih sladkarij Luigija Pecorarija (1885-1958), kot sam s ponosom vselej zatrjuje. Ta “potujoči” prodajalec je bil za vse le Gigi Oca. Šolarji in dijaki so komaj čakali, da pripelje svoj voziček pred šolska poslopja, da bi se posladkali z njegovimi dobrotami. Ta dramski lik, ki ga je posrečeno orisal Alessio Bergamasco, poživi odrsko dogajanje s svojim nastopom in glasnimi vzkliki Caramei! Caramei! Pistaci, mandorle, fighi secchi … Duhoviti trenutki se zaiskrijo, ko se na odru pojavi igralka Claudia Foscolini v vlogi Guglielmine Ramsbacher, radovedne in zgovorne, furlansko govoreče služkinje grofice Coronini. V predstavi sicer prevladuje italijanščina, zraven se oglašata še furlanščina in goriška narečna govorica. Slovenščine je le za vzorec. V slovenščini lahko poslušamo verze Ljubke Šorli v lirskih pesmih Večer v Zdravščini, Kadar ciprese šumijo, V gozdu, Po njivah rumenih, Jesenska, Gmajne gorijo, za katere je pesnica navdih poiskala v naravi, kamor se je zelo rada zatekala. Pesmi, katerih italijanski prevodi so se pokazali na platnu v ozadju, je recitiral Manuel Figheli (ravnatelj Glasbene matice). Prav on je na klaviature spremljal odlično pevko Martino Feri. S temi glasbenimi intermezzi v živo sta glasbenika ustvarjala posebno vzdušje. Lepo so spremljali pripoved in jo zgodovinsko umeščali z glasbenimi okusi obravnavanih let. Sledile so si italijanske in angleške (tudi nemška) skladbe ter popevke. S svojim lepo izoblikovanim, kultiviranim, toplim glasom je pevka interpretirala v bolj sanjavih, umirjenih pa tudi poskočnih ritmih pesmi È scabroso le donne studiar (iz Vesele vdove), Parlami d’amore Mariu’ (1932), Ma le gambe (1937), Non dimenticar le mie parole (1937), Lili Marleen (iz l. 1938, ki jo je pela slavna Marlene Dietrich), Camminando sotto la pioggia (1942), In the mood (1939), Ho un sassolino nella scarpa (1943), Un bacio a mezzanotte (1953), Moonlight Serenade (1953), Ba baciami piccina sulla bocca (1953), Only You (1955), Il cielo in una stanza (1960, Gino Paoli). Najbolj do srca pa je gotovo – vsaj slovenskim gledalcem – segla pesem Kraguljčki, ki je v priredbi za ženski glas izzvenela v globokem čustvenem izrazu. Prav tako odeta v čustveno obarvanost in rahlo otožnost se je zaslišala pesem Gregorja Strniše Orion nepozabne pevke Marjane Deržaj.

Prav bi bilo, če bi predstavo Vite che scorrono lontane: Ljubka e le altre videl čim širši krog predvsem italijanskih gledalcev, tudi dijakov, saj so jim verjetno neznane ali vsaj premalo znane predstavljene goriške osebnosti – še zlasti Ljubka Šorli – in nasploh ta izsek iz bogate, tudi s krvjo prepojene zgodovine Gorice. Morali bi si jo ogledati tudi tisti italijanski someščani, ki se z nostalgijo ozirajo v za tukajšnje Slovence prav zelo temno obdobje fašistične nadvlade. Pohvale vredni so vsi nastopajoči, še posebno Mauro Fontanini, ki se je jasno, iskreno, brez zadržkov in ovinkarjenj, ob orisu pomembnih goriških ženskih osebnosti, dotaknil za nekatera italijanska ušesa “delikatnih” zgodovinskih tematik.