Intervju

“Portreti” – popotniške fotografije Nataše Hostnik

“Portreti” – popotniške fotografije Nataše Hostnik

Mestna knjižnica Izola

Mestna knjižnica Izola to poletje gosti razstavo popotniških fotografij Nataše Hostnik z naslovom Portreti. Izbrala in predstavila je obraze ljudi iz Vzhodne Turčije, Indije, Nepala in Etiopije. Da bi bralcem bolje predstavila to zanimivo popotnico, njene izkušnje in razmišljanja, sem ji postavila nekaj vprašanj, na katera je z veseljem odgovorila.

Nataša, bi se nam najprej predstavila? Od kod prihajaš, kje si zaposlena in katera so tvoja zanimanja?
Zadnjih deset let živim v Dolu pri Ljubljani, kot otrok pa sem živela v Moravčah pri Gabrovki. Vmes sem delala in študirala večinoma v Ljubljani. Delam na področju financ in kontrolinga v mednarodnem podjetju, a sem se po študiju ekonomije odločila še za študij na Pedagoški ter Teološki fakulteti, ker sem že zdavnaj začutila, da so področja teh dodatnih študijev bolj za mojo dušo.
Kot praviš, te s področja ekonomije, kjer si tudi magistrirala, vedno bolj vleče v delo z ljudmi, tako v socialnem kot v psihološkem smislu. A na to so te najprej opozarjali tvoji najbližji. Kako, da tega talenta nisi sama že prej prepoznala pri sebi? Kaj te je oviralo? In kako je prišlo do preboja?
Moji starši so me nekako usmerili na ekonomsko šolo, čeprav se spomnim, da sem si kot otrok želela biti učiteljica oz. početi kaj v zvezi z umetnostjo. Glede na to, da smo imeli v bližini doma takrat dve uspešni podjetji, se je zdela ekonomska šola najbolj perspektivna in smiselna izbira. A podjetji so žal čez nekaj let zaprli in tako sem razmišljala o delu v Ljubljani. Ob delu sem še študirala in tako so leta tekla nekako v tej smeri do mojega prvega daljšega potovanja.
Nataša, menda si veljala za urejeno poslovno žensko, v visokih petkah itd. Ko si začela potovati, pa si svoj stil spremenila. Je to prilagoditev okolju, ki ga zahteva potovanje, odkritje udobja, sproščenosti ali (še) kaj drugega?
Nekatere sem menda res presenetila, da sem si znala stvari na hitro poenostaviti. Izhajam s podeželja, zato sem se tudi po letih Ljubljane kar hitro znala prilagoditi tudi težjim razmeram in mogoče še sama sebe presenetila. Sicer smo hodili v mojem otroštvu na morje v prikolico, potem pa dolgo časa nisem kampirala in nikoli nisem bila samo v šotoru. Malo sem bila skeptična, kako mi bo spati pod milim nebom in brez pripomočkov, a sem se kar hitro privadila. To, da si določene stvari poenostaviš in se manj obremenjuješ, pa seveda pride tudi z leti.
Kdaj in kako si začela potovati?
Po Evropi sem potovala že prej kar nekaj let. Prvo daljše potovanje pa sem si privoščila kot nagrado za končan magisterij. Odločila sem se za kampiranje na zahodu ZDA. Žal so mi izgubili prtljago, ki sem jo dobila šele po sedmih dneh. Tako sem bila vržena v vodo in se nekako naučila plavati. Na zahodu ni veliko trgovin, zato si nisem mogla na hitro nabaviti, kar sem potrebovala, saj sem potovala s skupino in ni bilo časa. Poleg tega so vsak dan obljubljali prtljago in tako sem iz dneva v dan čakala ter se poskušala znajti. Ni bilo lahko kampirati brez vsega. Sopotniki so mi nekaj posodili, nekaj nujnega sem kupila in nekako prebrodila en teden z veliko črno vrečko za smeti, ki mi je nadomestila potovalko. Čez pol leta sem šla v ZDA še službeno in ponovno ostala brez prtljage štiri dni in tako se počasi navadiš tudi na “poenostavljeno”, a meni takrat še težje življenje. Če ni druge izbire, se pač prilagodiš.
Bi nam lahko naštela države, ki si jih že obiskala?
Nimam se za veliko popotnico, to je relativno. Bila sem v približno petdesetih državah, vendar nikjer več kot tri tedne zaporedoma, saj zaradi moje službe to ni bilo možno. Šla sem s Transibirsko železnico od Moskve do Pekinga, vmes pa me je kot prva manj razvita država ganila Mongolija. V spomin so se mi najbolj vtisnili še Etiopija, Indija in Nepal, saj sem bila ganjena z več vidikov. Zelo sta mi pri srcu Japonska in Južna Koreja. Če bi se vračala, ne bi izbrala več Dubaja in Amerike, a enkrat je tudi to lepo videti. Vrnila pa bi se na Japonsko.
Katere države pa bi še želela obiskati?
Zdaj imam druge prioritete v življenju, bi si pa želela kdaj obiskati še Avstralijo, Namibijo in kako državo Južne Amerike.
Kaj te na potovanjih najbolj pritegne? Narava, kulturna dediščina, navade, kulinarika, ljudska umetnost, ljudje?
Zagotovo zdaj že vem, da me najbolj pritegnejo ljudje. Zanima me tudi umetnost, navade in kulturna dediščina. Narava me je pritegnila na Islandiji, vendar se mi ni tako vtisnila v spomin kot npr. neki dogodek v Etiopiji.
Na potovanjih si odkrila tudi fotografijo. Povej nam, prosim, kaj o tem.
Na potovanju v ZDA sem spoznala cel kup dobrih fotografov z velikimi, takrat meni še nepoznanimi kamerami. Prijatelj mi je potem nekajkrat posodil fotoaparat in tako se je začelo. Udeležila sem se nekaj seminarjev ter se včlanila v Društvo popotnih fotografov in fotoreporterjev. Tako sem se spontano tudi ponovno zbližala z umetnostjo, ki me je že kot otroka navduševala. Posledično vsako leto vidi človek več in te včasih preseneti, kako te to nadgrajuje in bogati.
Kako si izbrala temo za razstavo v Mestni knjižnici Izola?
Na potovanju po vzhodni Turčiji sem spoznala slikarko, ki me je nagovorila za včlanitev v Likovno društvo 2002. Žal sem zaradi mnogih obveznosti bolj malo slikala, se je pa nad mojimi fotografijami navdušil vodja likovnega društva Matjaž ter me zadnja leta spodbujal k razstavi. Na dodatnem študiju pa sem spoznala Špelo, ki je zaposlena v Mestni knjižnici Izola, in tako me je še ona začela nagovarjati k razstavi, najprej v njihovi knjižnici. Tako da lahko rečem, da mi ljudje odpirajo pot, in verjamem, da se vse zgodi s kakim namenom.
Si že kdaj prej razmišljala o razstavah?
Prej nisem razmišljala o razstavah. Mogoče o slikanju, ko se upokojim, to pa je tudi vse.
Kako pa so ti blizu potopisna predavanja? Verjetno se ti je nabralo ogromno fotografij in veliko bi lahko povedala o svojih popotniških doživljajih in izkušnjah … Morda načrtuješ tudi kaj v tej smeri? V knjižnicah so obiskovalci vedno veseli potopisnih predavanj.
Velikokrat sem bila na potopisnih predavanjih. Malo zaradi morebitnih potovanj, malo pa kar tako za splošno razgledanost in kot zanimivost. Lahko bi sicer kaj pripravila, vendar sem zaradi fotografiranja žal mnogokrat preslišala razlage vodičev o drugih značilnostih držav. Sem bolj vizualni človek in hkrati perfekcionist, zato bi mi vzelo dosti časa, da bi se spet poglobila v vse podatke posameznih držav. Kakšno bi že lahko predstavila, vendar na splošno želim pri tej razstavi predvsem spodbuditi ljudi, da si upajo iti na potovanja. Mnoga potovanja so že cenejša kot tedenski dopust na Hrvaškem.
Si članica Društva popotnih fotografov in tudi članica Likovnega društva 2002. Si od fotografije prišla k slikarstvu ali je bilo obratno?
Najprej sem začela malo več fotografirati in nato sem spoznala še slikarje ter se jim pridružila. A za kake večje slikarske dosežke bo treba še veliko vaditi in počakati. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

ŠP

11.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!