Poročevalci spomina: osebna pričevanja in kolektivni spomin na Goriškem

Kaja Širok in Alessandro Cattunar o dinamiki spominov, pomenu večjezičnosti in kulturne dediščine

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne so v Trgovskem domu v Gorici postavili razstavo Šest let vojne, en dan osvoboditve, ob njej pa so Narodna in študijska knjižnica ter Cankarjev dom v sodelovanju s Fundacijo Dorče Sardoč in revijo Isonzo – Soča organizirali serijo zanimivih večerov Poročevalci. Zaključni dogodek iz tega cikla z naslovom Poročevalci spomina je potekal v četrtek, 23. oktobra. V sproščenem pogovoru sta skušala zgodovinarja, dolgoletna sodelavca in prijatelja Kaja Širok in Alessandro Cattunar osvetliti pomen osebnih pričevanj in kolektivnega spomina pri oblikovanju zgodovinske zavesti ter interpretaciji preteklosti. Zgodovinarja trenutno sodelujeta pri projektu Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja – EPIC, ki bo doživela slavnostno odprtje novembra letos.

Kaja Širok je slovenska zgodovinarka, italijanistka in kulturologinja, univerzitetna profesorica, ki se osredotoča na vprašanja spomina, nacionalnih identitet, muzeologije in mejnih območij, ter nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Alessandro Cattunar je zgodovinar, profesor in avtor iz Gorice ter predsednik združenja 4704, ki se ukvarja z umetniškimi, gledališkimi in multimedijskimi projekti, povezanimi z zgodovinskim spominom, zlasti s tistim na obmejnem območju med Italijo in Slovenijo.

Zgodovinarja sta se spoznala na univerzi v Bologni že pred dvajsetimi leti. Postala sta prijatelja in sodelavca, skupaj sta se namreč posvetila intervjuvanju, raziskovanju kolektivnega spomina na obmejnem območju na Goriškem, iskanju zgodb in beleženju čustev. “Od vsega začetka je najin odnos nastal in se nato razvijal okoli besedišča, definicij in opredelitev, ki jih dajemo stvarem,” je dejal Cattunar, ki je opozoril, kako sta s Kajo Širok med pogovorom takoj opazila, da, kljub temu da sta oba živela ob goriški meji, sta stvari in zgodovinske dogodke imenovala različno, nanje sta gledala iz različnih zornih kotov. Odločila sta se, da bosta raziskovala zgodovino skozi ta dva različna pogleda, opisovala jo bosta v dveh jezikih. “Vsakič sva najprej osebo vprašala, ali se še spominja svojega otroštva – to je bil začetek iskanja zgodbe. Verjetno sva z Alessandrom ulovila zadnji vlak, saj so bili naši intervjuvanci starejše osebe, ki so se še spominjale obdobja po prvi svetovni vojni,” je razložila Kaja Širok. Pred dvajsetimi leti in kasneje sta zgodovinarja namreč začela raziskovati obdobje od konca prve svetovne vojne do prve polovice petdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je italijansko in slovensko zgodovinopisje takrat še opisovalo na dva različna načina. Kot sta povedala, so to bila leta, ko sta obe zgodovinopisji končno začeli živahneje vzpostavljati medsebojni dialog, sama sta se vanj vključila v času, ko so se drugi zgodovinarji še vedno posluževali predvsem pisnih virov iz arhivov in manj ustnih pričevanj.

Kaja Širok je razložila, da so leta 2004, ko je napisala svoj prvi prispevek, tega slovenski strokovnjaki uvrstili na območje sociologije, ne pa zgodovinopisja. Za Slovenijo je bilo tisto obdobje zelo živahno, postala je namreč članica EU in kasneje schengenskega območja, osebe, ki so se še spominjale nastanka meje med Slovenijo in Italijo, so bile še žive priče tistega časa. “Zanimivo je bilo raziskovati, kako so te osebe zgradile svoj spomin na dogodke, ki so se zgodili leta 1947, in kako so na te dogodke gledale veliko let kasneje.” Zgodovinarja sta se med intervjuji osredotočila tudi na spomine iz obdobja, ko je bila tudi Goriška pod zavezniško vojaško upravo in ki ga slovensko zgodovinopisje skoraj ne omenja. O istih dogodkih so intervjuvanci, Slovenci in Italijani, govorili lahko na isti ali pa na povsem nasproten način. “Trudila sva se, da bi čim bolj objektivno analizirala take dinamike,” je razložil Cattunar.

Nekatere ugotovitve so med pogovori postale posebej očitne, predvsem je izstopala osrednja vloga dveh dogodkov. Prvi je tragični trenutek prehoda četnikov skozi Gorico konec aprila 1945. To je bil trenutek skupne travme v dolgo razdeljeni skupnosti – v tistem času so tako Italijani kot Slovenci četnike dojemali kot skupnega sovražnika. Vsi sogovorniki so te dogodke opisali na zelo podoben način, z enakimi podobami in občutji.

Drugi dogodek pa predstavljajo demonstracije. Vsi se jih spominjajo kot trenutka množične mobilizacije, navdušenja in samoodločanja, kot časa, ko se je v ljudeh krepilo zavedanje, da se borijo za konkreten cilj: za narodno pripadnost Gorice Italiji ali Jugoslaviji. Kljub temu pa se skoraj vsi spominjajo predvsem demonstracij ene strani, medtem ko so tiste druge strani večinoma prezrte ali pozabljene.

Zgodovinarja sta se strinjala, da je bilo pri njunem delu zelo zanimivo analizirati “valovito dinamiko” osebnih spominov, ki je razkrila številne značilnosti, hkrati pa je izpostavila tudi razlike med goriškim in tržaškim območjem, kjer je bila zgodovina predstavljena in raziskana precej bolj poglobljeno. Te razlike kažejo, kako se spomini in zgodovinski narativi lokalno oblikujejo in kako raznolika je percepcija preteklosti v sosednjih, a kulturno in zgodovinsko povezanih prostorih.

Kaja Širok je poudarila, kako različno se zgodovinskih dogodkov spominjajo ljudje, tudi glede na spol. “Spomini moških so bili bolj strukturirani, ker so imeli večkrat priložnost, da povedo svoje zgodbe. Ženske pa so govorile malo; nikoli niso pripovedovale, kaj so doživele, zato so bili njihovi spomini precej bolj čustveni – oblikovali so se prav v trenutku, ko so o tem govorile. Poimenovala sem jih kar ‘spomini iz kuhinje’, ker je prostor v hiši, kjer smo se z ženskami najpogosteje pogovarjale, prav kuhinja.” Prek intervjujev, ki jih je opravila, je spoznala tudi, da določenim odločitvam ljudi niso botrovala ideološka prepričanja, temveč je šlo le za emotivne izbire. “Gre za obdobje, ki ga danes obravnavamo le s političnim pogledom, ne zavedamo se, da je tedaj veliko izbir slonelo na emotivnosti.”

Zgodovinarka je spregovorila še o času, ko so se v goriških družinah govorili po trije, štirje jeziki, ponekod tudi madžarščina. Ta večjezičnost priča o nekem izgubljenem zgodovinskem obdobju, ko je Goriška imela izrazito srednjeevropsko obarvanost. “Živimo v krajih, ki imajo veliko in raznoliko kulturno bogastvo,” je še poudarila, Catturnar pa je podčrtal, da tako bogate zgodovinske dediščine ne smemo izgubiti, zato je pomembno, da so vsa pričevanja in spomini zabeleženi v knjigah, publikacijah, predstavljeni na razstavah.

“Najina naloga je razumeti bolečine bližnjega, tako da bo celotna skupnost, predvsem pa mladi v prihodnosti lepše živeli in zavestno oblikovali našo skupnost. Bolečine zevajo iz družinskih zgodb, iz različnih pogledov na iste zgodovinske dogodke, ki so v prejšnjem stoletju oblikovali naše območje. Zgodovinarji moramo te spomine ovrednotiti in mlade poučiti, da je multikulturnost vrednota, ki jo moramo ohraniti.”