Tržaška

Pomoč in dobrodelnost se nista ustavili!

Pomoč in dobrodelnost se nista ustavili!

Piše Matevž Čotar / Anica Trento, odbornica Slovenske Vincencijeve konference

Tržačanka, nekdanja lekarnarica in dolgoletna odbornica Slovenske Vincencijeve konference, nam je povedala nekaj misli in občutkov glede življenja v Trstu, prepovedi premikanja, položaja starejših in Slovenske Vincencijeve konference.
Kako doživljaš pandemijo, ki je pretresla naše življenje?
Žalostno. Mislim, da ta beseda opisuje stanje in misli vseh nas. Zmanjkala je svoboda. Zdaj smo pač zaprti in moramo ubogati, da bi se stanje ne poslabšalo, zdravje je namreč na prvem mestu. Trst je v FJK najbolj pod udarom, tukaj je največ okužb in tudi žrtev.
Na pepelnično sredo sem se s hčerko Lučko vračala iz Neaplja, kjer smo imele neverjetno lepe sončne dneve in zato se je tam sprehajalo na tisoče ljudi. Ta okužba se je zdela še daleč od nas, takrat so bile začetne težave v Lombardiji, nismo pa pričakovali, da bi kmalu zatem tudi mi morali spremeniti način življenja. Ko sva pristali v Benetkah, pa sva takoj razumeli, kako se razmere slabšajo, saj je bilo veliko letališče, na katerem navadno čaka in se sprehaja gneča ljudi, skoraj prazno. Tako se je v bistvu začelo in od takrat smo nekako zaprti v hiši. Hčerka me pride obiskat oz. mi kaj prinese enkrat na teden; to srečanje izkoristiva, da se v varnostni razdalji tudi malo pogovoriva. Sin Robi pa stanuje v Sežani, zato se ne vidiva že en mesec oz., odkar je Slovenija zaprla meje za tako imenovane “nenujne” potrebe.
Tako doživljanje zelo vpliva na psiho. Jaz živim v stanovanju, v središču Trsta. Navajena sem biti zelo aktivna, rada se premikam in potujem, zato je bilo na začetku kar naporno. Da bi se vsaj malo sprehodila, sem šla dnevno do trafike in kupila časopis. Veliko časa pa imam za razmišljanje in opazovanje. Mislim, da sem prvič v življenju prisostvovala prebujanju narave. Na dvorišču blizu stanovanja sta namreč dva velika kostanja, ki sta bila na začetku izrednega stanja popolnoma gola; opazovala sem, kako počasi rastejo listi in kako sta nato zacvetela.
Izredno rada potuješ, večkrat mi pripoveduješ o dogodivščinah po svetu, verjetno pa bomo še nekaj časa kar “prizemljeni” …
Po pravici povem, da zdaj ne mislim na potovanja. Mislim, da je to neke vrste psihološka obramba. Tako ljubim potovanja in izlete, da ne smem misliti, kaj sem imela na programu in kaj bi še rada videla, ker bi se me verjetno lotila depresija. Zadnja leta veliko potujem, zadnje čase sem bila v Peruju, Kanadi in Indiji. Kot sem že povedala, sem bila letos v Neaplju in začela sem že razmišljati o potovanju v Afriko ali Argentino. Mislim, da lahko mirne duše povem, da vsega tega letos žal ne bo. Osebno bi bila že zelo srečna, če bi se odprle bližnje meje, deželne in državne, da bi lahko šla v Slovenijo obiskat sina in mogoče na krajši izlet v naravo.
Ti si dolgoletna odbornica Slovenske Vincencijeve konference. Kako doživljajo starejši to izredno stanje in kako poteka delovanje dobrodelnega društva?
Starejši so gotovo zaskrbljeni in tudi osamljeni, saj se jim družinski člani ne smejo približati zaradi varnostnih razlogov. Problematično je tudi stanje v domovih za ostarele, v katerih je prišlo do večjih okužb. Z verskega vidika je tudi komplicirano, saj ni maš, ki so za vernike pomemben duhovni trenutek in istočasno tudi trenutek druženja in pogovora z duhovnikom in drugimi.
Kljub izrednim razmeram smo se pri Vincencijevi konferenci prilagodili vsemu, kolikor se je pač dalo. Žal so odpadli mesečne maše v slovenskem jeziku in drugi dogodki, ki jih prirejamo v domu ITIS. Koronavirus nas je pretresel prav v predvelikonočnem času, ko smo navadno s člani pripravljali oljčne vejice v središču mesta, Barkovljah, Rojanu ter pri Sv. Ivanu in jih potem delili na oljčno nedeljo. Prispevek smo potem namenili potrebnim in družinam v stiski. To je bila dragocena pomoč, prispevek pa je letos zaradi izrednega stanja zmanjkal. Ljudje so imeli vsekakor možnost prispevati dar na nakazilo; povedati moram, da kljub hudim razmeram niso pozabili na nas. Po navadi smo se za pogovor in prispevek srečali z ljudmi v stiski, zdaj pa poskrbimo, da dobijo prispevek na dom. Seveda je tokrat zmanjkal osebni stik z ljudmi, kar je zelo boleče. Vsekakor vztrajamo in naredimo, kar zmoremo, seveda tudi z dragoceno pomočjo darov, ki nam jih namenjajo člani in dobrotniki.
Matevž Čotar

08.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!