Tržaška

Pomenljivo srečanje z Alejandro Laurencich

Pomenljivo srečanje z Alejandro Laurencich

Piše Metka Šinigoj: Trst / Prvi ponedeljkov večer DSI

Prvi večer nove sezone Društva slovenskih izobražencev so skupaj oblikovali Kinoatelje, Slovenski klub in domače društvo s projekcijo dokumentarnega filma Alejandra. Prisotne so uvodno nagovorili predstavniki treh društev Mateja Zorn, Poljanka Dolhar in Sergij Pahor, ki so izrazili veselje ob skupnem srečanju. Prisotna sta bila tudi režiser Vid Hajnšek in scenarist Klemen Brvar.
Alejandra Laurencich je argentinska pisateljica s slovensko identiteto. Njen oče se je rodil v Doberdobu, nato pa je kot desetletni deček odplul čez ocean. Pred predvajanjem dokumentarca je Mateja Zorn postavila nekaj vprašanj pisateljici. Ta je najprej povedala, da je ta predstavitev zelo pomembna zanjo, saj je Trst zadnji kraj, od koder je njen oče odpotoval v Argentino.
Zanimiva pa je zgodba o nastajanju dokumentarnega filma, saj ga je navdihnila knjiga. Klemen Brvar jo je prebral pred šestimi leti in začel raziskovati. Poslal je sporočilo Alejandri in tako sprožil triletno dopisovanje čez ocean. Nato je spoznal Vida Hajnška, ki mu je uspelo videti idejo v filmski projekciji. Takoj sta se ujela in leta 2016 so snemali v Buenos Airesu in Patagoniji.
Dokumentarec izriše portret Alejandre na zelo tenkočuten način. “Pri ogledu filma moramo odpreti srca”, je dejala pisateljica, “saj to je naša zgodovina oz. zgodovina ljudi, ki so morali zapustiti domače kraje”. Film ni klasična pripoved z zgodovinskimi dejstvi, ampak ga sestavljajo utrinki. Za skoraj uro trajajoči film je bilo posnetih petdeset ur materiala, zato prizori niso naključno izbrani. Ključno vlogo je odigral predvsem montažer, tretji pogled, s katerim so iskali fragmentirano zgodbo, ki ohranja neko živost, kot v realnem življenju.
Alejandra Laurencich je ob pomoči Lučke Kremžar De Luisa, ki je prevajala iz slovenščine v španščino in obratno, delila s publiko svojo in očetovo izkušnjo o bolečini in strahu. Medtem ko je oče preživel vojno, o kateri ni nikoli govoril, je sama preizkusila diktaturo kot trinajstletna deklica, katere je je bilo izjemno strah. Prav strah je kriv, da so o tem doma malo govorili. Vojna je težka zgodba očeta in mame, ki sta doživela okupacijo in zapustila svoj rodni kraj. Šele ko je sama doživela diktaturo in se poimenovala za “hčerko strahu”, je razumela očeta, zdaj pa skuša pripovedovati o teh stvareh. Kot tretja generacija Slovencev v Argentini je ponosna na to, kar je sama dosegla. Vesela je, da ji je uspelo se vrniti v očetov rodni kraj. Spomini na Slovenijo so bili doslej vezani na revščino, lakoto, vojno in bombardiranje, zdaj pa spoznava lepoto te države, ima veliko slovenskih prijateljev in pravi, da smo vsi državljani sveta.
Argentinska pisateljica je študirala umetnost in se nekaj časa posvetila filmu, nato pa je prevladala ljubezen do knjig. Je ambasadorka slovenske literature v Argentini in v stalnem stiku s slovenskimi pisatelji. Pred kratkim je končala pisati nadaljevanje prvega romana, po katerem je bil posnet film. Upa, da bo kmalu izšel tudi v slovenščini. Omenjeni nekonvencionalni in izrazito poetični film so že predavajali v Mariboru, Kinoteki, Doberdobu in Portorožu, na sporedu bo še v knjižnici v Mariboru in v Argentini.

21.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!