Pomen TIGR-a ni še zadovoljivo prisoten v naši kolektivni zavesti

Piše: Matej Caharija

POGOVOR / Dušan Jelinčič o knjigi, ki je posvečena njegovemu očetu Zorku

Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju: tako se glasi podnaslov dela Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki ga je Dušan Jelinčič posvetil duši in voditelju TIGR-a,

svojemu očetu Zorku. Knjiga je bila lani nagrajena na literarnem natečaju, ki sta ga ob 90. obletnici ustrelitve bazoviških junakov in ob 100-letnici požiga Narodnega doma v Trstu razpisali Slovenska prosveta in Mladika; pri tej je tudi izšla.

V pripovedi, ki jo lahko preberemo na mah, se pred bralcem razkriva zgodba Zorka Jelinčiča, ki so ga zaznamovale ekstremne osebne in zgodovinske izkušnje. Ob spoznavanju njegove izredne duhovne moči se bralec ne more ne zamisliti. Dušanu Jelinčiču smo ob tej priložnosti postavili nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovoril.

Knjiga se prične z odkritjem dotlej skrite mape, na kateri piše Naj svet ve!! V njej so bili skrbno zbrani spominski zapisi o vsem hudem, kar ga je Zorko Jelinčič kot voditelj Tigra prestal v fašističnih zaporih. Ali je oče o tem pripovedoval v družini?

Nikoli. Komaj se je pogovor samo približal preteklosti, je spregovoril le njegov pogled. Odprl se je le z redkimi posamezniki, starimi prijatelji, in še to ob posebnih priložnostih, ter z nekaterimi bližnjimi sorodniki. Vsekakor bi kot zanesljive sogovornike naštel Vekoslava Špangerja, ki ga je na bolniški postelji obiskoval skoraj vsak dan, Franceta Bevka, Božidarja Jakca, Toneta Rutarja, Franca Kavsa in še redke druge.

Koliko let svojega življenja je prestal v fašističnih zaporih in v katerih?

Obsojen je bil na dvajset let ječe, z raznimi pomilostitvami pa jih je presedel polnih devet, nekatere v strogi osamitvi. Takoj po aretaciji so ga po kratkem postanku v Kopru poslali v rimsko jetnišnico Regina Coeli, kjer je bil skoraj dve leti, potem za leto dni v San Gimignano v Toskani, kmalu potem pa za celih šest let v Civitavecchio, kjer je bil dolgo v strogem priporu. Po izpustitvi je bil na svobodi le leto dni, v katerem je doživel hudo osebno tragedijo – smrt žene Fanice Obid ob porodu -, saj so ga že ob koncu pomladi leta 1940 za dobra tri leta poslali v internacijo v Isernio v Moliseju na jugu Italije.

Ali ste pred odkritjem slutili, da oče hrani te spominske zapise?

Tu že nastopi literarna fikcija, zaradi česar je knjiga kratki roman in ne recimo romansirana biografija. Vsi smo vedeli, da oče v svoji omari hrani veliko sicer neurejenih zapiskov, ki bi lahko bili podlaga spominov. Prav zato ga je tedaj mlada, a že uveljavljena zgodovinarka Milica Kacin Wohinz prosila, naj te spomine časovno in faktografsko uredi v primerno obliko. To je tudi storil, a še vedno je ta pretipkan tekst skoraj tri desetletja nabiral prah v ljubljanskih arhivih, kjer je bil sicer na vpogled zgodovinarjem in študentom. Končno je nastopil čas, ko me je Goriška Mohorjeva družba spet na pobudo Wohinčeve naprosila, naj s sestro Rado te spomine uredim in pripravim za tisk.

Skrivnost je torej vsekakor obstajala, saj nihče ni vedel, kaj pomenijo in koliko so uporabni ti njegovi gosto popisani listi, ki se jim ni smel nihče približati. In prav ta tajinstvenost me je spodbudila, da napišem sicer fiktivno pripoved, ki pa temelji na resničnih dejstvih in na dokazani zgodovinski in psihološki podlagi. Tudi oblika romana temelji na resnični osnovi, saj si je moj oče, ko je hodil raziskovat Kras, redno zapisoval le posamezne pomenljive besede, ki jih je doma razvijal v cele zgodbe. No, podobno počenjam danes tudi jaz, ko v naravi ali pa tudi po mestnih ulicah iščem navdih …

Ali ste njegovo temeljito pričevanje za objavo knjige kaj dopolnili?

Čeprav je roman kratek, sem ga vseeno veliko dopolnjeval. Mnogo dejstev, dogodkov in sugestij sem povzel iz njegovih pisem iz zapora, veliko pa tudi iz spominskih člankov in razmišljanj, ki jih je redno objavljal v časopisih in revijah po koncu vojne. Marsikaj pa sem tudi povzel iz pogovorov s sorodniki, strici in tetami ter sestrama Jasni in Radi, ki sta imeli veliko povedati.

Ali se spominjate, kaj vas je ob branju njegovih spominskih zapisov presenetilo?

Najbolj so me presenetile, in to zelo prijetno, njegova pokončnost, velika odločnost in bliskovita izbira v kritičnih trenutkih. Navsezadnje je bilo njegovo življenje stalno sobivanje z vsakodnevnimi usodnimi odločitvami: grem študirat v Idrijo, potem v Ljubljano ali Padovo in zapustim dom, ostanem v domačem kraju, čeprav vem, da me bodo aretirali in poslali v zapor za dolga leta, posvetim se prenašanju slovenskih knjig preko meje, pripravim tajni tečaj za sto ljudi visoko v tolminskih hribih … Vsekakor je bil moj oče prepričan, da je beg preko meje v svojem globljem simbolnem pomenu strahopetno dejanje, saj iz tujine ne moreš voditi boja, ki se bije le na domačih okopih, in kjer ne moreš biti zgled za nobenega. Si predstavljate, kaj bi bil, recimo, danes Nelson Mandela v Južni Afriki, če bi se umaknil v tujino in ne ostal doma in prebil 27 let po domačih zaporih? Zgled in simbol za koga?

Prav zato imajo danes Zorka Jelinčiča upravičeno za legendo in duhovnega voditelja tigrovskega gibanja, saj človeka označujejo le njegova dejanja. Danes nihče več ne dvomi, da če hočeš enačiti tigrovsko gibanje le z eno, najbolj karizmatično osebnostjo, je to prav on. Tisti, ki je, potem ko je več let organiziral žarišča upora po vsej Primorski, raje šel v temnico, da je ohranil svojo pokončnost in dostojanstvo ter postal svetel zgled soborcem. Tega so se končno zavedale tudi vse pristojne oblasti, saj ima danes spomenik in ulico v Novi Gorici, ulico v Ljubljani, kočo na Črni prsti nad Baško grapo, planinsko pot na Tržaškem, pa tudi v Italiji se mu je literatura posvetila, recimo, v knjigi pisatelja Pietra Spirita Gente di Trieste – Tržaški ljudje, kjer ga avtor imenuje za enega od tržaških junakov, v pripravi je tudi italijanski prevod njegovih spominov, in še bi lahko našteval.

Spominske zapise ste odkrili ob smrti svojega očeta pred več kot 50 leti, roman je pa izšel lani. Ali ima ta časovna razdalja določen pomen?

Pravzaprav ne. Enostavno je danes dozorel čas še za literarno obdelavo tigrovskega gibanja in njegovega najbolj pomenljivega lika. Vmes pa so že dvakrat izšli njegovi spomini Pod svinčenim nebom, leta 2017 tudi v dopolnjeni in razširjeni obliki, potem zajetna knjiga pisem iz zapora in izbor njegovih najboljših člankov ter razmišljanj, pa še zbornik simpozija njemu na čast iz leta 2000 v Tolminu in še kaj. Njegova zgodba je navsezadnje zgodba tigrovskega gibanja. Tega so najprej analizirali zgodovinarji, ki so pošteno opravili svojo nalogo, nato je izšlo kar nekaj zapisov protagonistov tedanjega časa, čeprav je od voditeljev le moj oče napisal spomine, zdaj pa so na vrsti književniki, da pričarajo duha tedanjega časa in protagonistov. Menda je to še najtežje, ker se pri tem ne moreš pretvarjati. Marsikdaj zaideš na področje možnega in se vprašaš, ali je res bilo tako, in zapišeš le tisto, za kar si stoodstotno prepričan, da se ne moreš motiti. Tako so nastali pogovori, razmišljanja in opisi vsakdanjih gest in reakcij mojih protagonistov, a žal je živih le malo tistih, ki bi mi lahko pritrdili ali pa ovrgli moje pisanje.

Vaš oče je prestal strahovita mučenja. Od kod njemu tolikšna telesna in duhovna moč, da je vse to lahko pretrpel?

Mislim, da so si bile tedanje družine na Primorskem v pokončnosti, narodni zavesti in odločnosti še kar podobne. Pač časi klenih ljudi. Nekaj je imela Jelinčičeva družina v genih, saj so vsi šli premočrtno po svoji poti, drugo pa so mu dale stotine kilometrov prepešačenih in prekolesarjenih poti, stotine prebranih in predebatiranih knjig in ne nazadnje alpinizem, saj je bil moj oče prvi soplezalec znamenitega filozofa in plezalca Klementa Juga.

Pomenljivo je, kako se je kljub mučenju v ječi trdno oprijemal vsega, kar ga je povezovalo z življenjem … Kaj menite o tem?

Eh, težko vprašanje, odgovorov pa je lahko več. Vsekakor je bilo jetnikovo edino početje v celici to, da je opazoval vse, kar se je le kaj gibalo, pa naj bo drobna mravlja ali senca na zidu. Navsezadnje je bilo to zanj pomembna metafora življenja, pa naj bo še tako neznatna. V svojih spominih moj oče omenja drobne cvetlice na dvorišču ali brneče žuželke in sence z mimobežnim stavkom, kakšenkrat le z besedo, ostalo je bila moja literarna interpretacija in upam, da nisem udaril mimo.

Ob koncu knjige pravite, da so se vam ob branju njegovih spominskih zapisov porodili tudi občutki jeze. Kako to? Bi jih lahko obrazložili?

Med pisanjem knjige me je počasi, a vztrajno začela zajemati jeza. Vprašal sem se, zakaj, a naposled mi je bilo jasno, da je to bila jeza ob krivični usodi najčistejših pripadnikov našega naroda. Jeza ob usodi najbolj poštenih in doslednih ljudi, ki so žrtvovali svoje zdravje, družino in ne nazadnje tudi življenje za skupno stvar, medtem ko so drugi zavestno to le brezbrižno gledali ali se celo obrnili stran, na koncu pa ostali na površju in pobrali smetano. No, pravzaprav običajna večna zgodba …

Iz branja izvemo tudi, da so se v gibanju TIGR vedno bili dve stališči, tržaško in goriško. V čem sta se ti razlikovali?

Če poenostavim, je bilo vodstvo TIGR-a v Gorici, ki je strateško razmišljalo o podtalnem delovanju. Organiziralo in vodilo je dosleden upor, a le na kulturni ravni. V Trstu so bili bojevitejši s svojo tigrovsko vejo Borba. Njihov boj je bil bolj spontan, odločitve pa radikalnejše. A tudi to spada v zgodovinsko logiko tedanjega časa in je pač moralo biti tako.

Ali je po vašem zgodovinski pomen TIGR-a v zadovoljivi meri prisoten v naši kolektivni zavesti?

Ustvarjanje kolektivne zavesti je dolgotrajen proces, ki pozna tudi stranpoti in upočasnitve, a moramo biti zavestno soudeleženi pri njem. Vsak ima svojo funkcijo: civilna družba, politika, ki pa je pri tem tako nezanesljiva, saj zagovarja le svoje parcialne interese, šola, družina in pa literatura. Njen delež ni zanemarljiv, sam pa sem vedno skušal prispevati svoje. Moja drama, prva tigrovska sploh, z naslovom Kobarid 38 – kronika atentata je iz leta 2012, dobila pa je pot na vse pomembnejše slovenske odre in v tri abonmajske sezone, začenši pri našem teatru, zdaj pa sem prispeval tudi prvi tigrovski roman. Vsekakor pa, če neposredno odgovorim na vprašanje: ne, zgodovinski pomen TIGR-a še daleč ni zadovoljivo prisoten v naši kolektivni zavesti, predvsem ne v osrednji Sloveniji. A stanje se počasi, a vztrajno izboljšuje. Sem pač optimist, in na tej poti je treba vztrajati.

Kako vam uspeva pisateljevanje v času koronavirusa? Lahko pričakujemo izid kakega vašega novega dela?

Pisateljevanje v teh negotovih časih mi dobro uspeva, saj imam kar veliko časa na razpolago, medtem ko me je v ‘normalnih’ časih vedno kaj zmotilo. Jasno je, da bi si želel normalnega življenje, a na nas je, da iz najslabšega vselej izvlečemo najboljše. Zato veliko ustvarjam, nočem pa izdati svojega početja, ker iz izkušnje vem, da knjiga konča svojo embrionalno pot le, ko je že v knjigarnah. In še pod pogojem, da so knjigarne odprte. Vsekakor napovedujem kar nekaj presenečenj …

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme