Pomen dvojezičnosti in medkulturne vzgoje
Ronke / Raziskava o večjezičnosti in identiteti
Slovenski raziskovalni inštitut je v sodelovanju s fakulteto za družbene vede tržaške univerze izdal knjigo Večjezičnost in identitete v obmejnem prostoru: primer šole s slovenskim učnim jezikom v Romjanu, s katero želi ponuditi stvarno podlago za učinkovitejše razumevanje zapletenih procesov ter oblik jezikovnega in kulturnega prepletanja tamkajšnje italijanske in slovenske skupnosti, hkrati pa prispevati k izboljšavi šolskih programov z vsebinami, povezanimi z večkulturnostjo in inkluzivnostjo. Romjanska šola s slovenskim učnim jezikom Ljubka Šorli je namreč zanimiv primer za preučevanje, trdi ravnatelj Slorija Devan Jagodic: šolsko populacijo v veliki meri predstavljajo učenci, katerih prvi jezik je italijanščina, vsak dan pa so v šolskem okolju, kjer sporazumevanje poteka v slovenskem jeziku, v stiku z vrstniki, za katere je prvi jezik slovenščina. Ti otroci so torej razpeti med dva svetova – med večinskega, italijanskega, iz katerega izhajajo, in slovenskega, v katerega se vključujejo -, kar seveda zaznamuje tudi njihovo identiteto.
Monografijo so 29. marca predstavili v občinskem avditoriju v Ronkah, kjer so dogodek s pesmijo popestrili člani Ensemble Romjan pod vodstvom Silvie Pierotti.
Zora Černic, nekdanja suplentka na tamkajšnji šoli, danes zaposlena pri slovenskem okencu v Ronkah, je poudarila, da kljub ponosu na lastne korenine ni vedno enostavno biti pripadnik manjšinske skupnosti. V preteklosti smo se morali večkrat boriti za obstoj, danes pa lahko opažamo vse večjo naklonjenost večinske populacije našemu jeziku in kulturi. “Posledica mešanja kultur je lažje sprejemanje in dojemanje drugačnosti, navad in običajev, ki privedejo do skupnih vrednot.”
Občinska odbornica za kulturo in jezikovno manjšino Monica Carta je v svojem pozdravu potrdila namero uprave vlagati v slovensko stvarnost na ronškem in širšem ozemlju v sodelovanju s krajevnimi združenji. Odbornica, po rodu s Sardinije, je kot mama dveh otrok, ki obiskujeta slovenske šole, tudi iskreno povedala, kaj ji to osebno pomeni. Ravnateljica večstopenjske šole iz Doberdoba Sonja Klanjšček je dodala, da je romjanska šola posebna, ker je nastala na stičišču več jezikov in kultur, je pa “pravi primer tega, kako se lahko večina in manjšina medsebojno oplajata.” Predsednica Združenja staršev Romjan Damjana Kobal je podčrtala, da je želja po šoli nastala med ljudmi in da so nanjo ponosni.
Urednik monografije Moreno Zago, izredni profesor na znanstvenem odseku oddelka za okoljsko in prostorsko sociologijo Univerze v Trstu, je ugotovil, da slovenskega jezika v Laškem v zadnjih letih ne zaznavamo več kot nečesa “tujega in nevarnega, temveč kot veliko priložnost”. Vse več italijanskih družin vpisuje otroke v slovenske šole zaradi ugleda jezika in kulture, pa tudi zaradi praktičnih razlogov. Na istovetnost ne vpliva samo jezik, ampak tudi kultura in čut pripadnosti. In ljudje na območjih, kakršno je naše, lahko pripadajo več svetovom, “znajo ujeti najboljše v enem in drugem”, imajo “hibridno identiteto”, “na svet znajo gledati tudi z očmi drugega”. Sicer pa je pomembno se ne ustaviti pri osnovni šoli, treba je vlagati v nadaljevanje študija na šoli s slovenskim učnim jezikom, je poudaril Zago.
Devan Jagodic je dodal, da romjanska šola prinaša vrsto izzivov za učence, njihove starše in nenazadnje za šolo. Z raziskavo so želeli nuditi bogato gradivo in strokovno podlago za boljše razumevanje teh procesov. Zbornik je sad dela različnih avtorjev, sestavlja jo sedem samostojnih poglavij, ki jih je Jagodic na kratko povzel. Slovenska šola “naj spodbuja odprto, inkluzivno politiko”, ki ob spoštovanju različnih identitet vzgaja mlade k vrednotam in praksam medkulturnega sožitja, hkrati pa naj šola izvaja “bolj zavestno in učinkovito jezikovno politiko, tako, ki bo z ustreznimi pedagoškimi pristopi znala ustvarjati nove, suverene govorce slovenskega jezika in s tem prispevati k njegovi vitalnosti”. Federico Tenca Montini, raziskovalec na Univerzi v Trstu, je v monografiji predstavil zgodovinske in sociodemografske okoliščine v Laškem. Med drugim je ovrgel razširjeno mnenje oz. tezo, da italijanski starši vpisujejo otroke v slovensko šolo, ker je v italijanskih šolah vse več otrok iz ne-italijanskih družin. Zanimivo in presenetljivo pa je bilo, da ima visok odstotek italijanskih staršev slovenske prednike.
Maja Melinc Mlekuž, ki se pri Sloriju ukvarja z didaktiko slovenskega jezika in razvijanjem medkulturnih zmožnosti, je dejala, da je bil skupni imenovalec pogovorov z otroki, učitelji in starši, vpletenimi v raziskavo, motivacija. Prepoznali so “pomen medkulturne vzgoje, pomen dvojezičnosti, kapital vrednosti, ki ga bo otroku prinesel nov jezik”. Nezanemarljiv dejavnik je tudi ta, da imajo otroci v romjanski šoli možnost številnih obšolskih dejavnosti, po pouku lahko tudi opravljajo domače naloge in imajo strokovno spemstvo. Na to, da so otroci pri učenju slovenščine uspešni, vplivajo njihove zmožnosti, pa tudi možnost, da jezik uporabljajo, da imajo sogovornike tudi v izvenšolskem okolju. Pomembna je notranja motivacija, vzgib, ki pripomore k uspešnosti učenja jezika. Pri tem ima ključno vlogo učitelj: “Kritika deluje zelo zaviralno, pohvala pa zelo motivacijsko.” Učenje bo za otroka še uspešnejše, če ga bodo odrasli pri tem podpirali, če bodo vanj verjeli. Pomembno je postaviti temelje, ne smemo pa prehitevati časa ali otroka preobremenjevati. “Otrok mora pri jeziku uživati.” Književnost nudi občutljivost in užitek, “dokazuje, da je slovenščina igriva, lepa, da izraža čustva, tudi narodno in medkulturno zavest”. Otroci nas opazujejo: več kot besede in pridige jim pomenijo zgled, veselje oz. strast do jezika.
