Pomembnost sprave in odpuščanja

Zgodovina krščanstva na Slovenskem je posejana z imeni takih, ki so v svojem času tako ali drugače izstopali. Če se omejimo le na zadnje stoletje, moramo omeniti Janeza Evangelista Kreka, Edvarda Kocbeka in Vekoslava Grmiča. V nasprotju z nekaterimi predstavniki etablirane Cerkve, denimo, škofom Mahničem, pa tudi mnogimi drugimi, se našteti niso prepoznavali v klerikalizmu in kdaj tudi sektaštvu, ampak so venomer iskali svoje alternativne poti. Krek je bil občutljiv predvsem za družbeno stanje tedanjega slovenskega človeka, Kocbek je med drugo svetovno vojno v imenu narodne osvoboditve in duhovne preobrazbe slovenskega naroda poiskal sodelovanje s komunisti, Grmič pa je vseskozi zagovarjal pravilnost odporniškega gibanja in zmoto kolaboracije.
Med alternativnejše krščanske mislece na Slovenskem lahko seveda uvrstimo marsikoga. Tu izstopa predvsem Vinko Ošlak, ki se je pred desetletjem odločil za prelom s katoliško Cerkvijo, Branko Cestnik, ki na področju mladinske pastorale uvaja kup novosti, zaporniški duhovnik Robert Friškovec, ne nazadnje pa še pater Karel Gržan, kateremu bomo posvetili ta prispevek. Gržan je aktiven predvsem pri delu z zasvojenci, katerim sledi v komuni z namenom, da bi se osvobodili suženjstva drog ter zaživeli novo življenje s pomočjo Kristusovega nauka in njegovega usmiljenja.
Gržan je sicer pred dvema letoma pri založbi Sanje objavil svojo uspešnico z naslovom Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? , tokrat pa se bralcu predstavlja z že drugim tovrstnim delom, ki nosi nekoliko provokativen naslov Vstanimo, v suženjstvo zakleti. Zapisali smo provokativen, saj je na mah podoben prvemu verzu delavske himne Internacionale. Kot pravi avtor, se ti dve deli umeščata v trilogijo pod geslom Slovenska sprava, ki jo ima namen z naslednjo knjigo tudi dokončati.
V svojem prvem delu je Gržan skušal povrniti Bogu takšno podobo, kakršna naj mu v družbi pripada (ne pa le tiste, na kateri je Cerkev predolgo utemeljevala svoj prestiž in nezmotljivost), se v svoji drugi knjigi osredotoča na tri pomembnejše tematike, in sicer na problem vse večje polarizacije v družbi, nenehno pogrevanje medsebojnih zamer, ki na Slovenskem izvirajo še iz časa druge svetovne vojne, predvsem pa na pomembnost sprave oziroma odpuščanja. Vse skupaj začini še s svojo bogato osebno izkušnjo, ki jo bomo nekoliko podrobneje razčlenili v nadaljevanju.
Preden gremo k obravnavi same vsebine Gržanovega dela, moramo poudariti, da gre pri obeh knjigah za svojevrstno sodelovanje med dvema religijama, ki sta si v marsičem povsem različni. Pater Karel Gržan je namreč član katoliške Cerkve, medtem ko se založba Sanje in njen ustanovitelj Rok Zavrtanik prepoznavata v Čezvesoljski zombi cerkvi blaženega zvonjenja, ki se je rodila iz vstajniškega gibanja jeseni 2012. Čeprav se ‘zombiji’ imajo za versko skupnost in so kot taka tudi registrirani, sta njihovo delo in poslanstvo predvsem karitativnega značaja (pomoč ljudem v stiski, pro bono ambulante ipd.).
Osebna zgodba Karla Gržana je sicer zelo pestra. Najprej je prebival v samostanu z drugimi patri, nato se je odločil za izstop in začel iskati svojo pot v Kristusovem nauku. Med vrsticami omenja tudi podatek, da je v preteklosti doživel tudi marsikatero krizo, ki ga je kot človeka naredila še močnejšega, predvsem tedaj, ko je tistim ljudem, ki so mu povzročali gorje, zmogel odpustiti. Veliko se v knjigi, ki jo predstavljamo, posveča temu problemu. Izhajajoč iz evangelija, ko Jezus Petru zapoveduje, da mora sedem krat sedemdeset odpuščati tistim, ki so ga razžalili, trdi, da človek, ki ni sposoben odpustiti greha ali hudega dejanja svojemu bližnjemu, še vedno živi v primežu zla, saj se mu ni sposoben, pripravljen ali odločen odpovedati.
V človeku je namreč že po naravi vrojena polarizacija, ki skuša vsiljevati manihejske poglede na svet: naši so dobri, njihovi so slabi itd. Posebno poslanstvo v tem oziru Gržan priznava pojmu Svete Trojice, ki je v evangelijih ne bomo zasledili, saj jo je Cerkev utemeljila na koncilu v Nikeji leta 325. Vlogo Svetega Duha vidi predvsem v povezovanju med ostalima prvinama, torej Očetom in Sinom. V dejanskem pomenu je torej tretji element tisti, ki nam pomaga premoščati razlike, tako med dobrim in zlom v nas samih – dokazano je namreč, da je človek sposoben marsičesa hudega – pa tudi med posamezniki in skupnostmi.
Kot smo že zapisali, veliko pozornost namenja avtor nerazrešenim vprašanjem iz slovenske preteklosti. V poskusih sprave, ki so se zgodili doslej in ki so po večini spodleteli, vidi Gržan predvsem eno temeljno napako. Na Slovenskem so se med drugo svetovno vojno spopadli partizani in domobranci, sprava pa se poskuša delati med državo in Cerkvijo, kar je po njegovem povsem napačno. Cerkev namreč ne more predstavljati domobrancev, saj je bilo vsaj 70% partizanov vernih, pa tudi sodobna demokratična Slovenija ne more biti dedič enopartijskega režima, ki je izšel iz revolucije. Lahko je kvečjemu otrok osvobodilnega boja in demokratičnih sprememb ter osamosvojitve izpred poltretjega desetletja.
Mrtve je treba seveda pokopati in jim vrniti dostojanstvo, katerega so bili oropani, saj niso imeli pravice do groba, med sabo pa naj se simbolično spravita Zveza združenj borcev in Nova slovenska zaveza. Cerkev in država lahko v tem primeru odigrata vlogo tretjega, torej tistega, ki obe prvini povezuje, kakor je to v Sveti Trojici Sveti Duh.

(Iz priloge Bodi človek! 22.12.2016)

Piše Primož Sturman / Karel Gržan - Vstanimo, v suženjstvo zakleti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme