Pomembno je biti dejaven subjekt!

Piše: Iva Koršič

Pogovor / Igor Komel, predsednik goriškega Kulturnega doma

V letošnjem letu praznuje Kulturni dom v Gorici, ena od osrednjih slovenskih kulturnih ustanov na Goriškem, okrogel jubilej, 40 let plodnega delovanja. V tem času se je zvrstilo ničkoliko raznolikih prireditev, raznovrstnih glasbenih, gledaliških in filmskih večerov.

Da bi izvedeli kaj več o tej dolgi, uspešni zgodbi, smo zaprosili za pogovor Igorja Komela, predsednika tega kulturnega hrama, ki od nekdaj pod svoje okrilje vabi predstavnike vseh treh zgodovinsko prisotnih narodnih skupnosti na Goriškem, slovenske, furlanske in italijanske; prav zaradi tega je  znan kot “hiša sožitja”. Spomnimo se tudi na to, da je bil Kulturni dom l. 1991 osrednji pobudnik, skupno s SKGZ-jem in SSO-jem, Solidarnostnega odbora za pomoč Sloveniji. Takrat je odbor začel vrsto humanitarnih akcij, namenjenih slovenskemu Rdečemu križu, Karitas, šempetrski bolnišnici, Občini Nova Gorica. Bil je tudi eden izmed prirediteljev tihe manifestacije l. 1991 proti vojni vihri v Sloveniji na goriškem Travniku (30. 6. 1991) in mirovnega koncerta pod šotorom na Goriškem gradu (30. 7. 1991). Eno izmed treh letošnjih nagrad Mestne občine Nova Gorica je prejel prav Kulturni dom Gorica, in sicer za štiridesetletno prepoznavno kulturno in umetniško delovanje v goriškem prostoru in ker si prizadeva za ustvarjanje sožitja med narodi v tem našem obmejnem prostoru, ki naj bo čim bolj odprt.

Igor Komel je tako rekoč zorel v organizacijskih sposobnostih prav v tem kulturnem središču in si v teh letih nabral ogromno izkušenj. Prav zato njegovo pričevanje toliko bolj odraža resničen kulturni tok, ki se pretaka v tej lepi, v jeseni l. 1981 odprti stavbi, zgrajeni na željo “levousmerjenih” Slovencev, ki jim je ob tem podvigu pomagala finančna pomoč iz tedanje Jugoslavije kot tudi široka nabiralna akcija med našimi ljudmi v zamejstvu.

Za pogovor se Igorju Komelu prisrčno zahvaljujem.

Kako se je začela ta zgodba, ki je kulturni hram živahno popeljala do 40-letnice delovanja?

Ta zgodba se je začela l. 1969, ko so v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi odločili, da se po odprtju Kulturnega doma v Trstu odpre tudi Kulturni dom v Gorici. Takrat so bili izdelani prvi načrti. Leta 1977 je bil postavljen temeljni kamen, 27. novembra l. 1981 pa je bilo slovesno odprtje. Težnja in največja želja Slovencev na Goriškem sta bili, da po Trgovskem domu, ki nam ga je odvzela fašistična oblast, dobijo spet svoj hram v središču mesta in ob njem tudi telovadnico. Kulturno delovanje je v preteklosti potekalo Pri zlatem pajku, a ta dvorana je bila majhna in je opravila svoje poslanstvo. Ob dograditvi Kulturnega doma se je vsa dejavnost preselila v nove prostore. Tudi Slovensko stalno gledališče (v 70. in  80. letih prejšnjega stoletja so se predstave SSG vrstile v goriškem občinskem gledališču Verdi) je od tedaj dalje nastopalo v Kulturnem domu in seveda tudi v Katoliškem domu (katerega odprtje je bilo že l. 1962, op. a.). Dovolite mi, naj najprej poudarim, da Kulturni dom in Kulturni center Lojze Bratuž čvrsto opravljata svojo nadvse pomembno kulturno vlogo v goriškem prostoru. Smo subjekt pri tem delu! Zelo pomembno je, da imamo taki dve postojanki v mestu. Del večinskega naroda nam to dragoceno vlogo tudi priznava. Delovanje v domovih je dokaz našega dela, našega življa oziroma naše aktivne narodne prisotnosti. Naša skupna težnja in cilj sta, da smo otipljiv subjekt, ki deluje v prid celotnega mesta oziroma Goriške. 

Bi lahko bralcem nanizali nekaj ključnih trenutkov o gradnji goriškega Kulturnega doma? Če me spomin ne vara, je gradnja naletela na nekaj večjih težav, tudi zaradi zelo vlažnih tal, na katerih je zgrajeno poslopje.

Spomin vas ne vara … Bilo je več težav, saj je gradnji zelo nasprotovala tedanja občinska uprava. Ni hotela, da bi Slovenci imeli dom v mestnem središču. Zaradi tega so parcelo kupili privatniki in jo potem predali odboru. Tedanji župan Antonio Scarano je želel, da bi gradili kulturni hram na kakšnem zemljišču v okolici Pevme ali na južnem delu Gorice, blizu Štandreža ali mirenskega mejnega prehoda. Da bi stavba v lasti Slovencev ne izstopala, gradnje Kulturnega doma nismo smeli usmeriti v višino, ampak v globino, pod zemljo! Pa še mnoge je tudi zunanji napis Kulturni dom “zelo motil”. Nič ni bilo enostavno. Težavo je predstavljal že sam teren, prepojen z vlago, saj v bližini teče Koren. Zato je bilo treba najprej sanirati in utrditi zemljišče. Pripravljalni odbor je bil pravzaprav prepričan, da zaradi vseh zaprek sploh ne bo prišlo do gradnje, saj smo takrat bili Slovenci italijanskim someščanom še zmeraj trn v peti. Arhitekt Edo Mihevc (1911-1985) je zaradi vseh zavlačevanj zagrozil Občini Gorica, da bo napisal pismo, naslovljeno na italijansko spomeniško varstvo Belle Arti, in v njem povprašal, zakaj ne dovolijo gradnje. Potem pa je odločitev zanjo baje padla v Beogradu na ravni zunanjih ministrov. V te zdrahe je bila vpletena tudi škofija, saj je  gradnja Kulturnega doma bila nekako povezana z gradnjo cerkve v Novi Gorici. Italija je dala dovoljenje za zgraditev  Kulturnega doma, ko je Jugoslavija dovolila gradnjo cerkve v Novi Gorici. Polena pod nogami so bila v tistih napetih časih na dnevnem redu. Zamejski Slovenci smo bili sicer “cepljeni” proti temu. Zdaj se je situacija glede odnosov med Italijani in Slovenci, tudi na občinski ravni, bistveno spremenila. Ni več “hladne vojne”, ki je vladala takrat, meja je tudi že zdavnaj padla.

Kdaj ste se dejavno vključili v samo delovanje Kulturnega doma?

Ravnatelj Kulturnega doma sem postal 9. marca 1987. Prej sem bil član gradbenega in upravnega odbora. Na to mesto sem prišel kot “vd” – vršilec dolžnosti, ker je bil upravni odbor v krizi in niso vedeli, kako bi vse skupaj rešili. Takrat sem bil tajnik pokrajinskega odbora SKGZ, nato sem bil “začasno” poslan na to mesto. Po pravici povedano, nisem hotel sprejeti te zadolžitve, ker mi je ugajalo bolj politično  delo, ki sem ga opravljal pri SKGZ. A prilagodil sem se novi situaciji in po svojih močeh skušal delati čim boljše.

V začetku sva bila v Kulturnem domu zaposlena dva oz. trije s hišnikom vred.

S časom pa se je Kulturni dom razvil v normalen goriški kulturni center z več zaposlenimi z različnimi zadolžitvami. Pa še kulturno zadrugo Maja smo ustanovili, ki usposablja tehnični kader.

Ko vas spomin ponese na dan slovesnega odprtja dvorane, kaj najprej prešine vaše misli?

Tiste tri dni novembra l. 1981 je bilo res slovesno. Nikdar ne bom pozabil besed svoje none, ki jih je izrekla, ko je prvič videla lepo dvorano. Dejala mi je: “Igor, zdaj pa lahko umrem”. Končno smo namreč prišli (“levousmerjeni” Slovenci op. a.), potem ko nam je fašizem odvzel Trgovski dom, do lastnega hrama. Bili so trije nepozabni večeri, na katerih je bilo polno ljudi, ki so z zadovoljstvom prihajali v novi hram. Bil je res pomemben trenutek za Slovence, ki živimo na Goriškem.

Kar pa se mi zdi zdaj najpomembnejše, je to, da so naši otroci ponosni na to sodobno urejeno dvorano. Isto velja seveda tudi za Kulturni center Lojze Bratuž.

Ko smo bili mi otroci, nismo imeli take reprezentančne dvorane.

Lepo je, ko si gospodar na svoji zemlji! Če moraš gostovati pri drugih, igraš zmeraj podrejeno vlogo.

Kakšni spomini pa vas na splošno vežejo na delovanje Kulturnega doma?

Kulturni dom se je razvijal postopoma. Pri izbiri vsebin smo se skušali osredotočiti na to, česar v našem prostoru ni ponujal nihče drug. Zamislili smo si npr. srečanja z avtorji in živahno razstavno dejavnost. Polagoma smo se usmerili na glasbeno sceno, a ne s klasično ponudbo. Pod naslovom Across the border, ki opravlja svoje poslanstvo že 26 let, smo organizirali prve koncerte z namenom, da bi presegli različne vrste meje, pa tudi zato da bi naši mladi spoznali slovenske kantavtorje in pevce, ki so bili in so popularni v Sloveniji. Kot zamejci moramo nujno poznati, kaj se dogaja v naši matični domovini, tudi na glasbenem področju. Že pred glasbeno ponudbo Across the border smo v drugi polovici 80. letih prejšnjega stoletja imeli odmevne koncerte na Goriškem gradu, kar je bilo pomembno tudi z narodnostnega vidika. Slovenci smo tudi s tem pokazali italijanskim someščanom, da smo tu, da smo del goriškega mesta.

Med moje največje napore spadajo pa brez dvoma “koncerti na meji” – na skupnem “trgu dveh Goric” s pevci mednarodnega slovesa. To so bili koncerti velikega formata, ki so zahtevali štirideset in več dni intenzivnega dela, kar mi je odvzelo spanec in nakopalo ničkoliko skrbi, seveda tudi zaradi tega, ker smo imeli opraviti z več kot tridesetimi podjetji, ki jih je bilo treba usklajevati. Velika razlika je namreč med organizacijo koncerta v dvorani za tristo ljudi ali za tisoč in več. Take izkušnje te sicer zelo obogatijo. Ob njih spoznaš veliko ljudi, pa tudi to, kje smo kot slovenski organizatorji “šibki”, kje pa je lahko naša stvarnost dodana vrednost, kaj lahko s skupnimi napori dosežemo, in ne nazadnje, kje smo lahko zanimivi. Prav v tem času, ko se toliko govori o obeh Goricah kot prestolnici kulture l. 2025, upam, da se bosta oba župana, Klemen Miklavič in Rodolfo Ziberna, – pa tudi obe občinski upravi – zavedela, da mora biti pri dogodkih aktivno soudeležena tudi slovenska narodna skupnost na Goriškem, in sicer kot dejaven subjekt, ne kot pasiven privesek. Biti moramo v resnici vezni člen in pri tem poznati mišljenje drugega.

Priznati moram, da mi je vselej všeč biti aktivno prisoten pri organizaciji dogodkov, ker sem tak že po naravi. Nočem biti le omenjen na papirju, tudi zato, ker želim  svoje znanje prenesti širšemu okolju.

Da se povrnemo nekoliko nazaj v čas.

Koliko raznolikih dogodkov se je zvrstilo v veliki in mali dvorani Kulturnega doma?

Res veliko. V Kulturnem domu se na leto zvrsti okoli 200 dogodkov, ne da bi k temu prišteli dejavnosti telovadnice. Od teh je bilo vedno 65 % v slovenskem, 30 % v italijanskem in 5 % v furlanskem jeziku. To je stalnica našega delovanja. Rekordno število znaša 270 prireditev; to se je zgodilo v sezoni 1997-98, ko je bilo gledališče Verdi zaprto zaradi popravil. Skoraj vsak dan se je kaj dogajalo. Bilo je res naporno, a hkrati živahno, saj smo takrat angažirali več mladih sodelavcev, ki so nam priskočili na pomoč. Sicer upam in mislim, da takega števila ne bomo več nikdar dosegli, čeprav sem se v tisti sezoni marsičesa naučil. Spoznal sem, kaj pomeni profesionalnost, kako delajo poklicna gledališča: to je prava velika industrija kulture, mi smo v primerjavi le obrtniki! Teh razlik in svoje majhnosti se moramo zavedati! A s skupnimi močmi znamo postati lahko “mala kulturna industrija” …

Zelo dobro je bilo to, da smo ustanovili zadrugo Maja – kot anekdoto naj povem, da ime Maja izvira iz narečne besedne zveze “’ma, ja’ nardimo še to”. Zadruge imajo namreč nekatere privilegije pri zaposlovanju. Moja prvotna zamisel je bila sicer ta, da bi zadruga Maja imela tehnični kulturni servis, pri katerem bi bilo več zaposlenih, ki bi nudili storitve tudi v drugih dvoranah. A žal se to ni obneslo. Očitno nismo bili še zreli za kaj takega.

Kulturni dom je ustanova, ki odpira vrata predvsem gostujočim poklicnim in ljubiteljskim glasbenim, gledališkim in drugim skupinam. Je bil morda v vseh teh letih tudi oblikovalec ali sooblikovalec lastnih produkcij?

Vedno smo težili k temu, da bi dali možnost našim skupinam, da nastopajo v Kulturnem domu. Spodbujali smo naše umetnike in želeli odkrivati nove talente. Bili smo tudi pobudniki nekaterih projektov (npr. glasbeno gledališke uprizoritve Leonardo). Ko smo hoteli kaj ustvariti, smo poprosili za pomoč Glasbeno matico, pa tudi SCGV Emil Komel oz. Arsatelier, ko je bil še ravnatelj pokojni Silvan Kerševan, npr. pri uresničitvi večjega projekta, pri katerem je sodelovala znana, v letošnjem aprilu umrla italijanska pevka Milva.

Ena od zamisli Kulturnega doma je trijezični festival komičnega gledališča Komigo, ki ga je občinstvo že prvo leto dobro sprejelo. Ko se je lansko leto epidemija poleti nekoliko umirila, se je Komigo s svojimi ponudbami preselil na prosto in gledalci, upoštevajoč vse zdravstvene ukrepe, so navdušeno sprejeli tudi ta novi izziv. Izvedeli smo, da je Dežela FJK tudi letos, po prvem odklonilnem mnenju, zanj dodelila prispevke. Zato pričakujemo, da bo priljubljen abonmajski niz zaživel tudi  v letošnji sezoni.

V sezoni 2002-2003 smo si jaz, Mara Černic, ki je tedaj sodelovala z nami, in pokojni Boris Lutman, izvrsten oblikovalec iz Štandreža, ki je bival in delal v Ljubljani, prav v slovenski prestolnici  domislili Komigo – Komično gledališče Gorica. Boris je izdelal vse signete in tako smo v okviru nekega evropskega projekta dobili finančna sredstva in se lahko spustili  v to novo pustolovščino. Letos smo tudi prejeli finančna sredstva za ta projekt, ki je bil uspešen že v prvi izvedbi in je eden od redkih, ki se nadaljuje. Komigo, trijezični festival komičnega gledališča, se je porodil kot dodatek k že obstoječi gledališki ponudbi SSG. Že osemnajst let posega po lahkotnejših vsebinah, ob katerih se gledalci sprostijo in pozabavajo. Ko so se namreč v Sloveniji na gledališkem obzorju prikazali Špas Teater, Teater 55 in drugi taki neinstitucionalni teatri, ki so pri gledalcih doživeli veliko uspeha, smo jih želeli povabiti tudi k nam.

Letos je bilo najtežje leto, saj smo šele 20. avgusta izvedeli, da bomo prejeli sredstva za Komigo. V tej sezoni, zaznamovani s koronavirusom, nam ni uspelo izpeljati vsega programa. Abonentom dolgujemo še dve predstavi, ki jih bomo vključili v skorajšnje praznovanje 40-letnice Kulturnega doma. V teh razmerah res ni lahko delati. Zdaj je pomembno predvsem to, da kot kulturni delavci ne vržemo puške v koruzo. Ljudje so bili in so še v tem času bolj zaprti med domačimi stenami, zato še toliko bolj potrebujejo druženje. Gledalec pa se mora v dvorani čutiti varen, zaščiten. Zato moramo kulturni operaterji skrbeti tudi za zdravje in dobro počutje  obiskovalcev naših dvoran.

Kaj pa Komigo baby?

Za to ponudbo za otroke skrbita dva moja zelo zanesljiva sodelavca Maša Braini in Franko Korošec. Zato mi ni treba se ukvarjati s tem.

Skrb za najmlajše je sicer bistvenega pomena. Zelo dobro je, da se najmlajši že zelo zgodaj naučijo prihajati v gledališče in da jih pri tem spremljajo starši. Prav zato ima Komigo baby za geslo stavek: “Mama, očka … gremo v gledališče!”

Kako pa so se s finančnega in organizacijskega vidika v 40-letni zgodovini Kulturnega doma spreminjale svetle in temnejše plati?

Ko delaš v kulturnem svetu, nikoli ne gre vse kot po maslu. To je povsem normalno. Ni nič enostavno, vsako leto moraš za kaj poskrbeti. Stavba sama terja stalno vzdrževanje, saj vedno “kaj pušča”. Tako je, ko si lastnik nepremičnine. Vzdrževanje je neobhodno potrebno. Kulturni domovi morajo biti prijetni, udobni, snažni, da se obiskovalec v njih dobro počuti. To je pogoj, da teater dobro opravlja svojo vlogo: teater mora biti Teater z veliko začetnico!

V kulturnem ustroju ne živiš udobno, zmeraj se moraš boriti. Zapleti se pojavljajo tudi zaradi državne birokracije, ki je zmeraj bolj komplicirana. Vsako leto izdajajo nove zakonske predpise v zvezi z delom, usmeritvami … Zmeraj je treba budno spremljati vse novosti in se vsemu znati prilagajati.

Izbrali smo si tak poklic, v katerem moramo služiti drugim. Predstavljati si, da bo šlo vse v redu, je utopija.

Po lanskoletnem jesenskem popolnem zaprtju vseh dvoran in prekinitvi vseh kulturnih dogodkov je v maju spet zacvetela kulturna ponudba. Tudi v Kulturnem domu se je začelo spet pretakati kulturno delovanje. Bi nam opisali, kako je bilo, ko so se lahko končno spet odprla vrata za občinstvo?  Kako je bilo z obiskom v prvih dneh po odprtju? So ljudje takoj sprejeli povabilo ali se je treba zdaj še bolj potruditi, da bi jih zvabili v dvorane, ker so se morda navadili na drugačen ritem življenja in so se malce “polenili”?   

Nikdar nisem mislil, da bom v svojem življenju priča zaprtju dvoran! V tem hudem času smo bili v nenehnem dvomu,  kaj bo in kako bo z nami. Zelo sem bil zadovoljen, ko se je spomladi postopoma vse odpiralo in da smo prebrodili ta hudi čas. A žal koronavirus pušča za seboj močne posledice. V eni ali dveh sezonah ne bomo premostili nabranih težav. Ne pozabimo tudi na to, da smo v tem hudem času izgubili vrsto prijateljev. Tudi misel nanje nam nalaga nalogo, da kot kulturni delavci poskrbimo za zdravje naših ljudi. Pri tem ne smemo nikoli biti površni. Kultura namreč pomeni agregacijo – druženje -, a ta mora biti zdrava. Pri tem ni moja naloga, da bom prirejal kulturne dogodke po spletu (ob popolnem zaprtju je bilo sicer nujno se oglašati vsaj v virtualnem svetu!). A zdaj je moja skrb ta, da gledalca odtržem od ekrana. To je bistveno! Ko smo imeli po zaprtju prvo predstavo v živo – nastop Dinamitk – mi je bilo tako lepo pri srcu! Verjetno so taka občutja imeli tudi gledalci.

Kako pa je sama pandemija pogojevala ali še pogojuje načrtovanje proslavljanja 40-letnice Kulturnega doma, ki se je sicer že začelo z razstavo s trijezičnim naslovom Rokovanje kultur – La cultura in una stretta di mano – Culture in t’une strete di man, kar znova potrjuje odprtost Kulturnega doma do vseh na Goriškem od nekdaj prisotnih narodnih skupin. Mislim, da je bilo spletno odprtje razstave že takoj po Veliki noči. Na njej je sodelovalo 60 umetnikov, ki so v teh štirih desetletjih poklonili svoja dela Kulturnemu domu.

Ja, seveda epidemija je še prisotna in še pogojuje našo dejavnost. Ko razmišljam o dogodkih, jih neizbežno povezujem z epidemijo, ki nas je zaznamovala. Grozno je bilo, ko so za nekaj časa zaprli meje. Zdelo se je, da se je kolo časa obrnilo nazaj v tisto dobo, ko smo imeli prepustnico!

Kljub tej negotovosti svojih obiskovalcev ne smemo ustrahovati. Kot sem že dejal, moramo ustvariti take pogoje, da se bodo radi vrnili v dvorane.

Biti moramo sicer pripravljeni na vse, kar seveda psihološko zelo vpliva na nas. Zato moramo biti zelo odgovorni do sebe in drugih. V tem smislu mora biti kultura zaščitena v prvi vrsti.

Kaj boste skušali uresničiti v tem jubilejnem letu, ki zaradi koronavirusa gotovo ni najbolj idealno za obeleževanje takega pomembnega mejnika v delovanju Kulturnega doma?

Praznovanja smo začeli z likovno, nato s fotografsko razstavo Rokovanje kultur. Vrhunec vsega pa bo zdaj v novembru. Imeli bomo več prireditev, med temi: razstavo v poklon slikarju Demetriju Ceju (1931 – 2012), v sodelovanju s KD Danica, predvajanje dokumentarca GO-VID – Ko vidiš spet mejo, Sare Terpin in Carla Ghia, posnetega ob meji v času popolnega zaprtja države. Gost večera bo tudi slovenski kantavtor Rudi Bučar. Osrednja slovesnost bo 27. novembra, (s ponovitvijo v nedeljo, 28. 11.), ko bomo imeli koncert Rokovanje kultur. Kot za tridesetletnico se bomo predstavili v treh jezikih (slovenskem, italijanskem in furlanskem). Dodana vrednost bo pri tem to, da bodo tudi italijanski nastopajoči peli in recitirali v vseh “goriških” jezikih. To je naš cilj. Žal mi je, da mi ni uspelo pritegniti k sodelovanju še črnopolte furlanske pevke, ki se pa bo sicer predstavila v Kulturnem domu na koncertu Antonelle Ruggiero, v nedeljo, 12. decembra (ob 18. uri).

Sam upam, da bodo v prihodnje v tej naši Gorici prebivalci govorili najmanj, “obvezno”, tri jezike, slovenskega, italijanskega in angleškega, tako da bi mesto postalo “minibabilonija”. Kulturni dom je zmeraj težil po rokovanju kultur, da bi bil hiša sožitja oz. “pasivnega bilingvizma”. Če se ne poznamo med seboj, ne moremo biti prijatelji, ker imamo predsodke drug o drugem. Naša moč je biti odprti za vse in se ne zapirati vase. Medsebojno poznavanje in sodelovanje nas vsestransko le bogatita.

Kulturni dom že veliko let goji plodne stike tudi z raznolikimi ustanovami v bližnji Novi Gorici, pa tudi v drugih krajih Slovenije. Prav zaradi tega je letos prejel nagrado MO Nova Gorica.

Povsem samoumevno je, da smo zmeraj sodelovali in še sodelujemo z ustanovami v Novi Gorici. Povezovanje z matico je bila zmeraj naša prednost. Moč je v tem, da obojestransko spoznavamo stvarnost drugega. Mislim, da smo v vseh teh letih delali natanko to. Še celo tiskovne konference smo imeli na meji, na takratnem še “zaprtem” skupnem trgu dveh Goric. Ne moremo si privoščiti ne imeti vezi z Novo Gorico še posebno zdaj, ko bo prestolnica kulture. Naša naravna naloga je, da se povežemo in da smo aktiven subjekt na celotnem prostoru, drugače pomeni umiranje na obroke naše narodne skupnosti.

Naša manjšinska stvarnost nujno potrebuje stike z matico, ki so pomembni tudi za vsesplošno družbeno rast naše narodne skupnosti. Skrbeti moramo namreč za prihodnost. To je naša osnovna naloga, ki pa mora sloneti na trdni povezavi med matico in zamejstvom.

Snujete tudi letos kakšne skupne načrte?

Ker bosta obe Gorici prestolnica kulture v l. 2025, bi, po mojem, naši krovni organizaciji, Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, morali spodbuditi vse svoje ustanove in društva, da nastopimo skupaj z zanimivimi projekti. Nujno je neko skupno razmišljanje. Najslabše se mi zdi to, da nastopa vsak zase in da pri tem ni nič kvalitetnega.

SKGZ in SSO morata biti glava za vse. Leto 2025 ni daleč. Vse, kar znamo pripraviti, mora biti zanimivo tako za našo narodno skupnost kot tudi za celoten goriški prostor. Poudarjam pa, da je nujen skupni napor obeh krovnih organizacij. S skupnim naporom je treba narediti nekaj, kar bo zelo odmevno. To je po mojem zelo pomembno in bistveno!

Dovolite mi še sklepno misel. Dobro se zavedam, da sedanje stanje “po epidemiji” našo družbo (tudi manjšinsko) vedno bolj ločuje, namesto da bi nas združevalo. Naloga kulturnih ustanov je, da v kriznih trenutkih združimo naše glave in skupno začrtamo izhode iz krize. In tudi pri tem sta bila Kulturni dom v Gorici in Kulturni center Lojze Bratuž    in to že pod taktirko nekdanjega predsednika Franka Žerjala kot sedanje predsednice Franke Žgavec -, mnogokrat pozitiven zgled “skupnega nastopa”, saj je šlo le za dobrobit naše narodne skupnosti. Današnji čas, tudi na Goriškem, terja od vseh nas skupne nastope in skupno razmišljanje za rešitev številnih, ključnih vprašanj, ki nas “žulijo”.

In še poziv kulturnim operaterjem: “Veliko prepričljivejši ste in boste, če v to, kar delate, tudi verjamete!”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme